Janez Kocijančič: Nisem lobist, ne prodajam vpliva, prodajam znanje

Mediji ugibajo o tem, kaj v resnici počne. Naj gre za šport, politiko ali biznis, odgovarja brez dlake na jeziku.

pon, 19.06.2017, 10:00

Audi, Mercedes ali BMW?
Audi.

Old Boys ali Pretty Women?
Oboje.

Pravo ali ekonomija?
Oboje.

Nepremičnine ali premičnine?
Podedoval sem neke gozdove, ne prav veliko, in se z njimi ne ukvarjam, ker mislim, da je to naložba za prihodnje generacije, torej nepremičnine me ne vznemirjajo, premičnine pa še manj.

Najljubša olimpijska disciplina?
Smučanje.

Dolgoletni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije in trenutno vršilec dolžnosti predsednika Evropskih olimpijskih komitejev Janez Kocijančič velja za odličnega poznavalca gospodarstva. Njegovo mnenje o tem, kako daleč seže njegov vpliv, pa je zelo relativno.

Jeseni boste postali predsednik Evropskih olimpijskih komitejev. Kdo bo potem močnejši glede na evropsko funkcijo: Aleksander Čeferin ali vi?

Ali bom izvoljen, bomo šele videli. Sta pa to povsem različni funkciji. Sam prevzemam vodenje skupnih organov petdesetih olimpijskih komitejev, Čeferin pa vodi najbogatejšo športno organizacijo v Evropi – Uefo s približno 3 milijardami evrov sredstev, in to dela profesionalno. Seveda je veliko večja moč pri tistem, ki ima denar, kot pri tistem, ki se ukvarja z načelnimi vprašanji.

Saj je tudi pri olimpijskem komiteju denar.

Je, ampak relativno malo v primerjavi z Uefo. Upravljamo 10 milijonov evrov, od tega dve tretjini damo nacionalnim komitejem. Imamo nekaj profesionalnih uslužbencev v Rimu in Bruslju, vendar to niso funkcionarji.

Res za svoje delo v športu nikoli niste bili plačani?

Nikoli in nikdar nisem bil plačan. Pokrivali so mi stroške potovanj – to pa je tudi vse.

Drži, da ste se močno angažirali za izvolitev nekdanjega generalnega sekretarja OKS Edvarda Kolarja za novega predsednika uprave Športne loterije, ker naj bi bil v ozadju interes po močnem vplivu na financiranje športnih organizacij?

Skupaj s Stanetom Valantom sem bil v ekipi, ki je naredila Športno loterijo. Naš namen je bil, da bi denar iz loterije šel za financiranje slovenskega športa. Nisem pa nikoli sodeloval pri organih upravljanja, niti se nisem vmešaval v odločitve Športne loterije. Danes se iz nje naberejo zajetne vsote za financiranje športa. Moj edini interes je bil, da tako ostane, in organizaciji, na kateri sem vezan, torej Olimpijski komite Slovenije in Smučarska zveza Slovenije, sta ocenili, da bi te cilje najbolje dosegal prof. dr. Edvard Kolar.

Večina medijev, ki so jih informirali z nasprotne strani, je spregledala, da je to človek, ki je izjemno vpet v šport, bil je selektor gimnastičnih reprezentanc, trener Mitje Petkovška, direktor direktorata za šport, in že to mu daje zagotovila, da bo loterijo vodil v pravo smer. S tem nočem reči nič slabega o drugih kandidatih, ampak kadar se izbira, se izbere najboljšega, in osebno sem vsekakor podpiral Kolarja, s tem da pri glasovanju nisem sodeloval, ker je glasoval nadzorni svet, katerega član pa nisem.

Imate sloves človeka, katerega vpliv sega vsepovsod, hkrati pa nikjer ni viden. Primerjava s pomembnim stricem iz ozadja se ponuja sama. Kaj dejansko delate?

Zadnja leta se ukvarjam predvsem s športnimi projekti. Sem podpredsednik mednarodne smučarske zveze, 24 let sem bil predsednik nacionalnega olimpijskega komiteja, po funkciji delujem tudi v vodstvu Smučarske zveze Slovenije in sem podpredsednik Evropskih olimpijskih komitejev, zdaj že eno leto vršilec dolžnosti predsednika, potem ko je Patrick Hickey začasno odstopil, a kaže, da bo ta začasno kar trajno.

Sicer pa sem ob koncu dela v političnih organizacijah ustanovil svetovalno podjetje, ki se ukvarja s strateškim svetovanjem, in delam z večino večjih organizacij po Sloveniji in tujini. Pri tem je največji nesporazum, ker vsi povezujejo moje delo z nekim vplivom. Nisem lobist, ne prodajam vpliva in tudi ne vem, kako bi se ga dalo prodati, jaz prodajam znanje. Torej poskušam tistim, ki imajo pomembne razvojne probleme, podati svoje mnenje in jim na podlagi analiz svetovati, kaj narediti. Odločitev je na koncu vedno njihova. V glavnem pa so bili vsi, s katerimi sem delal, zadovoljni z mojimi storitvami.

Pravite, da niste lobist, pač pa se ukvarjate s strateškim svetovanjem. Razčistimo, v čem je razlika? Strateško svetovanje seveda ni del nakupov in prodaj podjetij, a tudi lobiranje ni, meja med njima pa je precej tanka.

Tanka je, toda bistvena. Nikoli nisem sodeloval v nobenem od prodajnih procesov. Če sem že sodeloval, pa še to zelo redko, sem kvečjemu nekemu subjektu svetoval, kaj bi jaz naredil na njegovem mestu. Pravzaprav je šlo za eno od predfaz. Pri nakupu se pogajaš, določaš ceno, jaz pa nikoli v življenju nisem bil v taki dejavnosti, da bi sodeloval pri nakupnem ali prodajnem procesu. Sem pa za tistega, ki je kupoval ali prodajal, analiziral situacijo v smislu, kaj narediti, toda ne v prodajnem procesu, ampak pri odločitvi, ali nekaj kupiti ali prodati.

Mar lobisti ne počnejo podobno?

Ne, lobist prodaja svoj vpliv, ne prodaja znanja. Svetovalec prodaja znanje in ne vpliva. Sicer pa nisem delal na področju, na katerem sem bil aktiven, nisem se ukvarjal ne s prodajo ne z nakupi, z ničimer, kar bi bilo blizu politiki, nisem delal nič, kar bi bilo blizu letalski družbi, ker sem letalsko družbo vodil, in a priori ne delam nič, kar bi bilo povezano s športom.

Zakaj si denimo neki sklad, ki namerava kupiti podjetje v Sloveniji ali vstopiti v njegovo lastniško strukturo, najame svetovalca v Sloveniji?

Saj ne najame enega, najame jih veliko. Tisti, ki se lotevajo resnih nakupov, jih imajo na desetine. Problem je v tem, da ljudje, ki pridejo v Slovenijo, na prvi pogled mislijo, da je vse tako kakor drugod po svetu. Ljudje pri nas imajo podobne navade, se podobno obnašajo, v gostilnah je dobra hrana, v resnici pa ima vsaka stvar celo vrsto ozadij, ki jih je treba analizirati in nanje opozoriti. Nekatere stvari delujejo bleščeče, pa so gnile znotraj, in še več je pri nas stvari, ki so videti slabo, pa v resnici niso tako slabe. To mora nekdo vsebinsko analizirati. Konec koncev pa funkcija svetovalca še nikoli ni o ničemer odločala. Svetovalec zgolj predlaga, kaj bi priporočal principalu.

Kaj je glavna dejavnost vašega podjetja Jan Consulting v New Yorku?

V New Yorku lahko prideš do informacij, ki jih tukaj ni možno dobiti. Podjetje je majhno in ima razmeroma malo poslov. Že leta ni imelo resnih prihodkov. V glavnem samo sebe vzdržuje. Pomeni pa stik z velikimi podjetji in informacijami na drugi strani luže.

Kako se oblikujejo cene svetovalnih storitev?

Zelo različno. Prvič, tuje svetovalne firme so z velikim multiplikatorjem dražje kot naše. Naše svetovalne storitve so tako kot denimo naše umetniške slike sestavni del domačega trga in se oblikujejo po klasičnih načelih – na temelju ponudbe in povpraševanja. Lahko zaračunaš toliko, kolikor ti je nekdo pripravljen plačati. In kolikor principal, ne ti, oceni, da je tvoja storitev vredna. So pa to vse stvari v dovolj normalnih razmerjih.

Če nekdo za svetovanje dobi 10 tisočakov na mesec, je to normalna cena?

Kolikor vem, so nekateri v za kakšno podjetje ključnih trenutkih dobivali še bistveno več. Odvisno od tega, kaj svetuje oziroma kaj je bistvo svetovanja. Je pa to, kar zadeva prvorazredne konzultante, za nekatere normalna cena, za nekatere zelo malo, za nekoga pa bistveno preveč. Odvisno je samo od tega, kaj svetovalec naredi. Dober nasvet lahko omogoči dober posel, slab pa zavede v velike napake. To je zelo odvisno od tega, koliko je kdo sposoben. Da ne bo nesporazuma – cene nekaterih storitev, vsaj v mojem primeru, obračunava svetovalno podjetje. Posamezni svetovalec lahko računa zgolj na približno četrtino zaračunanega zneska.

Strateško ste svetovali recimo Atlantik Grupi. Ste bili udeleženi pri prodaji Droge Kolinske? Nekateri mediji so namigovali, da naj bi za posredovanje pri tej prodaji prejeli več kot milijon evrov.

Nikoli nisem prejemal nobenih provizij pri prodaji. Tudi nisem sodeloval pri nakupu Droge Kolinske. Atlantik Grupi sem strateško svetoval, kar je normalno. Z veseljem bi si razdelil omenjeni znesek s tistimi, ki to trdijo. Tistega, česar ni, ne bo mogoče najti. In ker je tudi v mojem primeru tako, predlagam, da tisti, ki govorijo o mojih provizijah in jih potem nikjer ne bodo našli, iz svojega žepa prispevajo na primer za projekt Botrstvo na Valu 202. Sicer pa je bila Droga Kolinska prodana v transparentnem postopku, primernem za strateškega lastnika. Sam nisem govoril z nikomer od prodajalcev.

Mesečno naj bi vas plačevalo tudi podjetje Riko?

Ne. Riko zaradi rezultatov zelo cenim, z Janezom Škrabcem se videvava, nimava pa nobenega pogodbenega odnosa in nikoli nisem dobival mesečnih plačil.

Se veliko pogovarjate s tujimi podjetji, ki imajo pri nas prevzemne ali privatizacijske ambicije?

Ne, in tudi kar nekaj pogovorov sem odklonil, ker mi zadeve niso bile všeč. Te stvari poskušam delati v skladu s svojo etiko. Je pa tujih podjetij, ki bi v Sloveniji hotela nekaj prevzemati, še vedno zelo malo. Dejansko smo država, ki ima v primerjavi z drugimi v svoji strukturi najmanj tujega kapitala.

Se ne znajdete kdaj v navzkrižju interesov kot športni funkcionar in svetovalec podjetjem? Človek lahko manevrira med tem?

Sploh ne manevriram. Če do tega pride, se odločim za eno ali drugo. Tam, kjer bi športne povezave pomenile posel, ta posel odklonim. Človek je, kakršen je, in če si nekdo ustvari ugled na enem področju, se ta lahko raztegne tudi na drugo področje. Lahko da me nekdo spoštuje zaradi športnega dela in bo pripravljen sodelovati z mano tudi v poslu. Ampak da bi pa športni kontakt ali projekt izkoriščal za gospodarstvo – niti slučajno! Tega je tudi relativno malo, svet je velik, posla in športa je veliko, vendar ni nujno, da se obe sferi vedno pokrivata.

Slišati je, da zlasti s sodelovanjem s tujimi podjetji ogromno zaslužite. Je res, da tuja podjetja plačujejo z gotovino, na roko?

Sam tega še nisem doživel, saj bi s tem oni kršili svoje predpise. Torej ne sprejemam in ne bi sprejel denarja na roko. Še posebej bi me skrbelo kršenje naših davčnih predpisov – tega nikoli ne bi naredil.

Sta Milan Kučan in Zoran Janković vaša osebna prijatelja ali gre zgolj za politična zavezništva? Se sestajate z njima na kavici, se družite kot prijatelji?

Oboje. S Kučanom se poznava iz študentskih in mladinskih let in sva postala prijatelja. Srečujeva se, izmenjujeva mnenja, nič posebnega ne počneva skupaj, imava pa vpliv drug na drugega. Podobno je z Jankovićem, ki je odličen župan in je veliko naredil za Ljubljano.

Kakšna je vloga Foruma starejših, ki je nekakšen svet modrecev SD? Dajete nasvete? Vas poslušajo?

Bil sem na enem ali dveh sestankih. SD je stranka z dolgo zgodovino in v njej je veliko uglednih in izkušenih starejših ljudi, ki so zanemarjeni. Pri nas generacije na oblasti podcenjujejo izkušnje starejših, kar je zelo drugače kot v zahodnih družbah. Omenili ste Kučana – ljudi te kategorije v tujini vedno vprašajo za mnenje.

Zato sprašujem, ali vas poslušajo.

Nisem v operativnem delu tega foruma. Bil sem na sestanku in po svojih močeh poskušam biti v stiku z ljudmi, ki vodijo SD. Nikoli nisem šel drugam in tudi ne mislim iti. Povem jim svoje mnenje. Koliko to vpliva nanje, je pa že drugo vprašanje. Se tudi ne ukvarjam s tem zato, da bi stvari vodil neposredno iz ozadja.

Ta strupena oznaka o stricih iz ozadja, ki se pojavlja v Sloveniji, je točno ta negativen generacijski odnos, ki je po mojem kontraproduktiven. Namesto da bi izkoriščali izkušnje starejših, jih poskušamo negirati. Potem to delajo ljudje, ki s kriznimi situacijami in reševanjem problemov nimajo izkušenj. In potem se iste napake ponavljajo v nedogled!

Je vpliv Milana Kučana in Foruma 21, katerega član ste, res tako velik, kot mu radi pripisujejo?

Primitivne politike potrebujejo sovražnika, ker same niso kreativne in niso sposobne predlagati rešitev. Vsekakor ne vem, da bi imel Forum 21 kakršenkoli neposreden vpliv na politične odločitve. Vtis pa je, da so neposredne politične odločitve drugačne, kot bi jih mi predlagali. Pa še pri nas je paleta različnih mnenj.

Ugotavljam, da je slovenska politična delitev neustvarjalna, ker se v politiki stalno išče, kdo bo koga, ne pa, kako rešiti problem. Če vladajoča struktura meni, da je drugi tir nujen, potem bo politična opozicija naredila vse, da namero zruši, namesto da bi razmislili, kako ga čim bolje narediti. To je škodljivo za prihodnost Slovenije in Slovencev.

Poglejmo primer Magne: je ena redkih investicij povsem na novo, pri nas so v glavnem vse lastninske transformacije potekale na obstoječih podjetjih. Tu pa bi se na novo gradilo industrijsko podjetje, v industrijskem bazenu, ki je bil svojčas najmočnejši v Jugoslaviji. Zdaj bodo našli sto načinov, da bi to ustavili, čeprav gre za druga vprašanja: kako nadomestiti kmetijska zemljišča in kako zagotoviti, da projekt ne bo škodljiv za okolje. Lahko bi pozitivno diskutirali o problemu in ga reševali, toda pri nas na korelaciji levo-sredina-desno nismo ustvarili dialoga o problemih, ampak vsak razmišlja samo o naslednjih volitvah in o tem, kako se bo nekam usedel.

Po vsem, kar je doslej znanega v razpletanju primera Agrokor, menite, da je smiselno razmišljati o odkupu Mercatorja?

Da, s tem da ni nujno, da ga odkupi država. Del naše gospodarske infrastrukture, ki slabo funkcionira, so investicijski skladi. Demografskega sklada še vedno nimamo, velikih skladov tudi ne, čeprav jih imajo vse sosednje države. Nimamo regionalnih skladov, pa je v Sloveniji veliko denarja, ki je skrit v nekih kanalih, morda tudi v gotovini. Morali bi ustvariti investicijske potenciale, ki bi bili v takih trenutkih sposobni odkupa.

Zneski sploh niso tako veliki – navsezadnje je bil Mercator prodan za dobrih 200 milijonov, kar je zanemarljiv znesek v primerjavi z dejstvom, da je ena od hrbtenic slovenskega gospodarstva. Ne samo zaradi objektivnih ekonomskih kazalcev, ampak ker kupuje in prodaja ogromno slovenskega blaga in je od njega odvisnih ogromno delovnih mest.

Vsekakor bi ga bilo pametno odkupiti, če bi bila možnost. Zelo slabo pa bi bilo, da bi prišlo do nenadzorovanega rušenja Agrokorjevega sistema, kar se lahko zgodi, ker gre za velikanske dolgove. Če bi se to zgodilo, se lahko sesuje tudi Mercator, in ta transformacija bi bila mnogo bolj boleča, kot če bi ga prevzeli domači subjekti.

Vidite kakšen tehten razlog, zakaj bi morali prodati NLB?

Ne. Prvič, NLB je danes uspešna banka. Kot vse v obdobju krize se je zamajala, zdaj pa ji gre čedalje bolje, in ko bodo v gospodarstvu še bolj pozitivni tokovi, ji bo šlo še bolje. V takem trenutku banko prodajati je neumnost.

Poleg tega dela z večino gospodarskih subjektov pri nas, in če bo v tujih rokah, bodo tujci vse vedeli. Poznali bodo vse naše gospodarske tehnološke in druge skrivnosti. Na koncu vsakdo poskuša uveljaviti svoje gospodarske prednosti v gospodarskem prostoru. Če vsi vedo vse, kar veš ti, v gospodarski tekmi nimaš enakega položaja s tujci.

Poleg tega gledam, kaj se dogaja v svetu – vzhodno od nas so vse banke v tuji lasti, zahodno skoraj nobena. Če pogledamo lastniško strukturo Unicredita ali švicarskih, francoskih, angleških, nemških bank, boste videli, da ne gre za klasično državno, ampak za domačo lastnino, in da so fondi, ki investirajo v te banke, in njihovi lastniki javni oziroma poljavni skladi. To pomeni, da so v domači lasti in jih ni mogoče kupiti.

Kaj bi po vašem moral biti nacionalni interes Slovenije?

Narod, ki ima svojo državo, se imenuje nacija. Nacionalni interes mora biti tisti, ki je v interesu slovenske države oziroma naroda kot skupnega pojma. Torej tisto, kar nas pelje naprej. Vlada in parlament kot legitimna organa bi morala oceniti nacionalni interes, ne pa da o tem presojajo posamezniki.

Zakaj tega ne naredijo?

Ker vsak čaka naslednje volitve in si umiva roke. V primeru NLB sicer prihajamo do tega, a skupščina tudi vseh drugih podjetij, ki so v državni lasti, je vlada. Vlada nikoli ne funkcionira kot skupščina, ampak svoje pristojnosti prenaša na vmesnike, kot je SDH. To je po mojem umivanje rok, bežanje od odgovornosti.

Vlada je odgovorna za stanje stvari v družbi in mora delati, kar je v nacionalnem interesu. Za to si je treba vzeti čas, prediskutirati, kaj bi Slovenci v tem trenutku prodali in česa ne, kateri sistemski ukrepi so potrebni in kateri ne. Pustil sem se podučiti, kaj delata francoska ali nemška vlada. Delata točno to! Ne samo na odprtih, tudi na zaprtih sejah diskutirajo, kaj je v interesu njihovega gospodarskega prostora, kaj je v njihovem nacionalnem interesu, in potem to podpirajo.

Po več mesecih čakanja na licenco je vodenje Save Re prevzel Marko Jazbec. Se hrvaški Adris še zanima za vstop v lastništvo te družbe?

To morate njih vprašati. Ali je to možno ali ne, ne vem. Mislim pa, da je čedalje težje izvedljivo, čeprav bi bilo smiselno.

Saj ste jim vi strateško svetovali.

Da, Adrisu, ne pa slovenski državi. Menil sem, da bi bila ta sinergija smiselna in da bi bila razvojna možnost za slovensko zavarovalništvo. Če pogledate nekdanjo Jugoslavijo, boste ugotovili, da je pol zavarovalniškega trga v Sloveniji, 20 odstotkov na Hrvaškem, preostalih 30 pa v Srbiji, BiH, Makedoniji, Črni gori in na Kosovu. To je strateška prednost Slovenije v zavarovalništvu in kazalo bi jo izkoristiti. Ne gre samo za materialne elemente, ampak tudi za znanje. Take kombinacije so smiselne, nisem pa jaz tisti, ki bi izvedel dogovore. O tem se morajo izreči sedanji lastniki Save in vlada, ali jo to zanima. Mislim pa, da teh pogovorov sploh še ni bilo.

Kako komentirate dejstvo, da je bila med Zvonkom Ivanušičem in Savo Re sklenjena poravnava, po kateri prejšnji predsednik uprave ni krivdno razrešen, ampak velja sporazumen razhod. Poleg tega mu mora Sava Re plačati odpravnino. Bi moral zdaj kdo tam odgovarjati, ker s tem neposredno priznavajo, da Ivanušič ni naredil ničesar narobe?

O tem nerad sodim, ampak predsednika nadzornega sveta, ki je o tem odločal, ni več tam. Drugače pa mislim, da je treba za vse, kar narediš v življenju, odgovarjati. Verjetno bi nekdo moral odgovarjati tudi za to početje. Po tem, kar jaz vem, Ivanušič ni naredil nič protipravnega. Nakup zgradbe ACH je bil očitno smiseln in se je že izkazal za dobrega. Zame je Zvonko Ivanušič človek, ki si zasluži vse spoštovanje.

Kakšna je vloga združenja nadzornikov pod vodstvom Boruta Jamnika, za katerega se odkrito govori, da je zrušil Ivanušiča zato, da bi pripeljal Jazbeca, če združenje mirno dopušča takšne prakse in se tudi ne odzove, potem ko je na sodišču sklenjeno, da z odločitvijo nadzornega sveta pod vodstvom Branka Tomažiča v Savi Re očitno nekaj ni bilo prav?

Tudi sam sem sicer član tega združenja, naredil sem tudi vse izpite. Vseeno sem do njega zelo kritičen, podrobnosti pa ne poznam. Vsekakor ne bi želel komentirati govoric. Če bi bilo res, da združenje iz ozadja vodi neke procese, bi se mi to zdelo zelo nesistemsko.

Združenje kot tako morda ne, njegov predsednik pa je zelo aktiven.

Da, vendar nisem bil nikjer zraven, da bi lahko to potrdil. V vsakem primeru to ne bi bilo prav. Sistem korporativnega upravljanja, ki smo ga prevzeli z zahoda, bi moral biti jasen in transparenten. Po zakonu nadzorniki odgovarjajo za vodenje firme in ne odgovarjajo tistim, ki so jih tja predlagali in imenovali. Gre za veliko osebno odgovornost, vse kar se dogaja v zakulisju, pa je v bistvu moralno sporno in protipravno.

Vsak nadzornik bi se moral avtonomno odločati v skladu z etiko in znanjem. To bi pripeljalo do povsem novih odnosov, je pa res, da je med teorijo in prakso tudi v svetu precej razlik in da prihaja do raznovrstnih vplivov. Za razmerja v državi morajo odgovarjati legitimni organi, denimo vlada in parlament, če pa so v ozadju neke paralelne vladne osebe, je to povsem zgrešeno.

Slovenija ne potrebuje nobenih paralelnih vlad ali pa ljudi, ki bi se brez funkcije in volitev obnašali, kot da so predsedniki vlade v ilegali.

Menite, da SD pod vodstvom Dejana Židana lahko dobi naslednje volitve?

Pri nas ni nobene možnosti, da ena stranka prevzame oblast. Možno je edino, da zmaga neka koalicija, v kateri je ena stranka močnejša od druge. Menim, da bo v danih razmerah najmočnejša stranka SD – zaradi več razlogov, ki jih ne bi zdaj analiziral. Pametno bi bilo iti na volitve z dogovorom o nekem ferpleju, da se leve in levosredinske stranke med seboj ne bi smele nekorektno obnašati, se zajedati druga v drugo. Čeprav nagovarjajo isto volilno telo, bi morale biti poštene in prizanesljive. Potem bi se bilo treba dogovoriti, da tisti, ki dobijo največjo podporo, prevzamejo vodilno vlogo. Mislim, da je SD tu na dobri poti.

Pogrešam pa pri vseh, tudi pri SD, usmerjenost v prihodnost. V zadnjem letu se Slovenija hitro gospodarsko razvija, precej nad povprečjem Evropske unije. Razlog za to so uspešna izvozno usmerjena industrija, nova podjetja, start-upi, in rast domače potrošnje. To pomeni, da je zdaj priložnost za strateško razmišljanje, za strukturne reforme in za sistematično odpravljanje največjih sramot in socialnih krivic. Današnja Slovenija si lahko privošči učinkovito politiko odpravljanja revščine in opuščanje prekarnega dela mladih.

Kako bi ocenili delo Mira Cerarja kot predsednika vlade? V zadnje predvolilno leto SMC vstopa z obilo težavami in izredno nizko javnomnenjsko podporo.

SMC je hitro nastala in kot taka ni ustvarila klasične strankarske strukture. To dolgoročno vsakogar tepe. Že stranke, ki imajo strankarsko strukturo, težko preživijo, nekatere pa sploh ne.

Osebno mislim, da se Cerar trudi, je iskren in ambiciozen. Sem generacija njegovih staršev in z njimi sem v prijateljskem odnosu. Do volitev pa je še kakšno leto in vmes se bo marsikaj zgodilo. To vlado in Cerarja bodo sodili po rezultatih, ne po obljubah o etičnem ravnanju. Etični program je mnogo premalo. Slovenska družba sicer absolutno potrebuje več etike, toda reševati je treba realne probleme in ljudem, zlasti mladim, odpirati dolgoročne perspektive.

Zlasti v desno usmerjenih medijih zasledimo stališče, da je kulisa prizadevnega športnega delavca zgolj fasada, distanca od politike pa samo fiktivna, v resnici da ste eden ključnih akterjev v slovenskem gospodarstvu in da obvladujete večino tujih investitorjev, ki imajo ambicijo delovati v slovenskem okolju. Pretiravanje, ki vam morda celo godi, ali realnost, ki je nočete obešati na veliki zvon?

Bi si želel, da je to res, vendar ni. Sem pa vedno trdil, da skromnost še nikoli ni nikomur škodila. Moje mnenje o tem, kakšen vpliv imam, je zelo relativno. Tudi kadar poskušam komu pomagati – včasih so ljudje v stiski in rabijo službo – mi nič ne uspe oziroma lahko zelo malo naredim.

Kar pa zadeva kuliso športnega funkcionarja, morda vseeno ni kulisa, če nekdo v četrt stoletja iz nič postavi ugleden olimpijski komite, če smo kot narod po številu olimpijskih medalj na število prebivalcev čisto na vrhu sveta. Najbrž to ni kulisa, ampak realno delo in dosežek. Če v mednarodni smučarski zvezi ali evropskih olimpijskih komitejih doživljam precejšno podporo in spoštovanje, najbrž tudi to ni naključje, kajne? Desetletja me poznajo, ni to nekaj od danes na jutri, ni nekaj na hitro, kjer bi jih žejne peljal čez vodo. Tudi to ni kulisa, kajne? To je del moje aktivnosti, ki jo delam čisto neprofesionalno, in edino, kar imam, so rezultati. Ti pa so več kot dobri.

Glede vpliva na gospodarstvo in gospodarstvenike pa: vodil sem velika podjetja, dobil sem nagrado GZS za delo v Adrii Airways, sem doktor znanosti. Mogoče pa nekaj vem, mogoče me pa ljudje sprašujejo za mnenje zato, ker imam znanje in izkušnje, ne zato, ker bi bil neki navidezni športni funkcionar, ki bi jih učil o elektroniki v nogometu ali smučanju ...

Prijavi sovražni govor