Jože Dežman: Tako so navajeni biti žrtev, da te vloge ne znajo opustiti

Predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in nekdanji direktor državnega arhiva in muzeja novejše zgodovine priznava, da je konvertit. Nekajkraten. Morda prav zato z desnice letijo očitki, da svojega dela ne opravlja dovolj spoštljivo, sistematično in pietetno. Odgovarja jim, da so amaterji, ki ne poznajo stroke, in svojevrstne žrtve, ujete v ideološki vrtinec.

Javnost, ki ne spremlja podrobneje dela komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, katere predsednik ste, je zdaj ujela očitke, da ste ukradli zlato, da nedostojno pokopavate umorjene. Zakaj naenkrat napadi na vaše delo?

Osem članov komisije, ki jih je imenovala druga Janševa vlada, je potrdila tudi Cerarjeva vlada, devetega je imenovala na predlog NSi in SDS. Predvsem pa tako Janša kot drugi novokomponirani kritiki pozabljajo, da komisija še vedno dela po standardih, ki smo jih razvili v času prve Janševe vlade, ki jih je sprejela druga Janševa vlada in so po zaslugi Mitje Ferenca in Pavla Jamnika tudi hrbtenica novega zakona. Pa to nič ne pomaga, za nekatere smo naenkrat »izdajalci«, po katerih se mlati z vsemi sredstvi. Zato se strinjam z oceno, da smo nekakšna kolateralna škoda v spopadih na desnici.

Ali sta z Janezom Janšo o tem kaj govorila?

Lani, ob sprejetju zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, sem mu svetoval, naj s tem zakonom SMC prevzame breme obdelave zločina. Tako SMC kot predsednik Pahor s tem prekinjata izročilo obrambe zločincev in skrivanja zločina, ki ohranja slovensko levico v stalinistični ledeni dobi. Kakega odgovora od Janše pa nisem dočakal.

Na tviterju je precej aktiven. Tam je zapisal, da ljudi z morišč izkopavajo kot krompir, brez navzočnosti policije in preiskovalnega sodnika: »Morilci so več kot zadovoljni.«

Janševa čivkarska nezmernost je že pregovorna. Kako se počutijo morilci in njihovi dediči, ko arheologi, antropologi, forenziki z izkopom ponudijo žrtvam priložnost, da morilce obsodijo, pa naš Janez ne pove. Vendar so tudi ta pretiravanja priložnost, da vzpostavljamo dialog.

Tudi očitek, da ste ukradli zlato, je pripomogel k temu dialogu?

Najprej je Roman Leljak s to lažjo potrdil, da bolj misli na zlato kot na kaj drugega. Potem pa so poročila o skrbno shranjenih in dokumentiranih predmetih dokazala, kateri dokazi se lahko odkrijejo s strokovno raziskavo in ohranjanjem dokazov. Tako bo tudi ministrstvo za kulturo moralo spoznati, da ti predmeti sodijo v muzeje kot temeljni dokaz o najhujšem zločinu, ki ne zastara, na slovenskih tleh.

Ampak nekomu ste trn v peti, da vas hočejo na opisane načine diskreditirati?

Gre za politično eksploatacijo problema. Naša politika ni ideološko zelo duhovita. In če lahko otopelemu volilnemu telesu vedno znova prodaja delitve in sovraštvo, jih bo pač prodajala, dokler bo to možna predvolilna tema.

Je torej Janša len politik – ideološko premalo duhovit?

Janša je vojak, ne dojame, da je spraševanje o zadnjih stvareh veliko bolj učinkovito, če ga demilitariziramo, kultiviramo, se soočimo z njim v iskrenem prizadevanju po sprejetju resnice, v odpuščanju, za sožitje. Hujši ideološki lenuh je pravzaprav Milan Kučan s tovarišijo.

Če bi pred petimi leti rekli, da bo v spominskem parku na mariborskem pokopališču Dobrava potekal pokop 778 žrtev iz Hude jame, bi se zdela izjava utopična. Pokop se je uresničil, a takoj za njim so vzklili očitki. Zakaj je treba opravljeno dejanje zdaj minirati?

Mrtvi iz Hude jame so slovensko družbo vznemirjali od njihovega odkritja, torej sedem let. Nam ni preostalo drugega kot potrpežljivo čakati in opozarjati politike na to, kaj bi morali narediti. Čudež, ki se je zgodil, je medgeneracijski in mentalitetni prelom na levi v podobi Boruta Pahorja. Ta je problem lucidno vpeljal v svojo predvolilno kampanjo.

Kakšna pa je podpora vladajoče stranke vašemu delu?

Pretirane ljubezni do zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev menda v SMC ni bilo. Pa so le glasovali za. Potem pa je vlada sprejela program komisije in ji za delo namenila 500 tisoč evrov.

Dovolj za vse načrte? Koliko denarja ste že porabili?

Komisija je po novem zakonu prešla pod ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Njen tajnik je postal Franci Stanonik. Izredno hitro so nam zagotovili dobre razmere za delo, izvedli razpise in prepričan sem, da bo tako vsebinsko kot finančno letošnje leto zelo uspešno. O uspešnem delu po svoje pričajo tudi napetosti, ki jih je sprememba izzvala na vseh straneh. So pa iz takega »purfla«, da se v Sloveniji lahko marsikaj zamaje, tudi kaka koalicija.

So zadeve tako eksplozivne, da tudi vas lahko odnesejo s položaja predsednika komisije?

To pa res ne bi bilo nič hudega, saj imamo zakon, ki ga bo moral izpolnjevati kdorkoli, ki bo vodil komisijo.

O Janezu Juhantu, predsedniku društva Združeni ob lipi sprave, ki vam poleg Leljaka očita slabo delo, ste zapisali, da lahko začne pripravljati kandidaturo za prevzem komisije. Si želi vašega položaja?

Janez je v pokoju, če bi si vzel leto, dve, bi se lahko naučil osnovnih strokovnih načel in bi znal bolj primerno nasloviti kaka vprašanja kot zdaj.

In si potem ne bi več mislil, da niste upoštevali njihovih zahtev glede ravnanja s posmrtnimi ostanki, da ste ignorirali zahteve svojcev ...?

V Sloveniji prakse množičnega pokopa nimamo. V Slovenski Bistrici je bila zgrajena kostnica za 431 umorjenih, posmrtni ostanki so tam v gajbicah, 1179 hrvaških žrtev iz protitankovskega jarka so v Teznem pokopali v vrečah brez dokumentacije.

Tudi partizanski grobovi so urejeni pod vsakim standardom. Tako nespodobno in nekulturno urejenega in nedokumentiranega sveta mrtvih, kot ga ima v Sloveniji zmagovita stran iz druge svetovne in državljanske vojne, verjetno nima nobena država v Evropi. Vse grobove vseh strani v naših vojnah bi morali na novo premisliti, urediti.

Plastične vreče. Se vam zdi to primerno? V plastičnih vrečah so pokopane tudi žrtve iz Hude jame.

Nemci so po letu 1989 prekopali več kot 800 tisoč mrtvih in vreče v Mariboru so nemški standard. Vsaka vreča ima identifikacijsko oznako. Vem, da je slišati grozno, ampak gre za množični grob. To zdaj mnogim še vedno ni dovolj in si želijo doseči standard pokopa iz Srebrenice. Po tamkajšnjem standardu bi za pogreb v Mariboru potrebovali okoli 240 tisoč evrov. Pa je to samo drobiž v primerjavi z drugimi stroški za izkop in identifikacijo v Srebrenici. Tega denarja mi nimamo.

Koliko pa je stal pogreb v parku na Dobravi?

Stroškov še ne moremo oceniti, saj je bilo precej dela s pripravo vzorcev za identifikacijo. Komisija je pokrila le stroške za pogrebni obred. Zgodovinsko odločitev, da se nadaljuje izkop žrtev v jašku v rovu sv. Barbare, pa je sprejelo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in za to namenilo več kot milijon evrov. Komisija se je v skladu s pristojnostmi odločila za mesto pokopa. Drugje kot na pokopališču na Dobravi pogreb za tako število umorjenih ni bilo možen. To veliko odločitev je sprejela ministrica Anja Kopač Mrak, ki ji nikakor ne moremo reči, da je kaka protikomunistka. Tudi ne Dragica Bac, ki odgovorno vodi ta projekt.

Se identifikaciji žrtev izogibate?

Kar naenkrat se je začelo zahtevati, da morajo biti vse žrtve identificirane. Ta zahteva je plod hude nevednosti. Meni govoriti, da nočem identificirati, pa sem se v zvezi z iskanjem žrtev in njihovih svojcev deset let izpostavljal in bil dvakrat odstavljen, je smešno ali pa barabinsko.

Nekatere družine bi seveda rade pokopale svoje žrtve. Vendar bomo imeli veliko težav, da bomo odkrili prave sorodnike. Doslej so bile identifikacije v večini primerov neuspešne.

Letos se je premaknilo. Ministrstvo za notranje zadeve je uvedlo režim, po katerem vzorce za identifikacijo – desne stegnenice – hrani nacionalni forenzični laboratorij. Še vedno pa je ključno, da najdemo verjetne svojce. Ko bomo odkrili zadostno število sorodnikov z zadostno verjetnostjo, da imajo sorodnike pokopane na omenjenih prikritih grobiščih, bodo povabljeni k odvzemu vzorcev in identifikacije bodo stekle.

Vseeno razčistimo očitek, da ne upoštevate želja svojcev umrlih. Če se bodo ti odločili, da bodo njihovi sorodniki pokopani v družinski grobnici, jim bo to omogočeno?

Na radiu Ognjišče sem pred časom objavil poziv svojcem okoli 125 žrtev iz letos raziskanih grobišč, to so Koželj, Krimska jama, Žiglovica, Mačkovec in Zakriž. Govoril sem z dvema, na poziv pa se ni javil še nihče. Zelo bomo veseli, če bomo identificirali vsaj nekaj odstotkov teh ljudi.

Ko smo leta 2013 iskali svojce žrtev iz Krimske jame, smo objavili poziv z imeni 48 domnevnih žrtev. Javilo se je le nekaj oseb. Z izkopom so v Krimski jami našli 28 žrtev. Kje so ostale, kdo so te v Krimski jami? Težko delo nas čaka. Mineva že tretja generacija od zločina, v mnogo družinah so na svoje mrtve, ki jim je režim uničil grobove in prepovedal spomin nanje, pozabili …

Po opravljenem delu ste torej postali sovražniki?

Posebnost slovenske bratske meteorologije so hitre menjave vremena.

Glavni razlog za očitke torej pripisujete menjavam vremena in ne morda res pomanjkljivemu delu?

Obvladujemo korpus 610 grobišč, s katerimi se ukvarjamo. Od tega je 145 potrjenih, 214 jih čaka na raziskave, 84 je po virih toliko zanesljivih, da se lahko z njimi ukvarjamo, nezanesljivih je 51, dokumentiranih je 37, ki jim lahko dodamo sto novih iz časov, ko nismo mogli raziskovati, 50 je takih, kjer ni potrjeno, da naj bi šlo za grobišča. Več kot sto lokacij čaka na prvo obravnavo. Za popis teh grobišč je po podatkih Mitje Ferenca, ki je nosilec projekta, nastalo 1845 zemljevidov, 6400 fotografij, 5800 skic, 932 kart s številkami. Smo na polovici svojega poslanstva. Na približno tristo lokacijah vemo, za kaj gre, drugod bo treba raziskavo še opraviti. Ta proces je letos znova stekel!

Zdaj smo spet pri prvem vprašanju: zakaj torej ti očitki?

Komisija nekaj doseže, nekdo pa se v imenu »civilne družbe« spomni, da bi po njegovem moralo biti drugače. Ne pove, kako, in tudi ne, kateri argumenti bi govorili za njegovo zahtevo. Vendar tudi take zahteve razumemo, jim gremo naproti. Tako smo letos dobili model shranjevanja vzorcev za identifikacijo, ki sem ga prej omenil. Se pa taki govorci lahko zaletijo sami vase. Ko prebiramo poziv Slovenske škofovske konference iz novembra 2013, naj župnije pomagajo pri urejanju vprašanj prikritih grobišč, se z obžalovanjem vprašamo, zakaj je to navodilo ostalo brez odziva. Vsekakor pa obžalujem, da je Slovenska škofovska konferenca ob Teharjah in pogrebu v Mariboru dala izjavo in jo nato umaknila, ko se je seznanila z dejanskimi razmerami na Teharjah. Včasih bi bilo dobro najprej kaj vprašati. Ob tem pa so seveda številni primeri tako iz cerkvenih kot laičnih vrst, ko so nam župnije in posamezniki ponudili dragoceno pomoč. Tudi nekatere občine se odzivajo.

Vrnimo se k identifikaciji žrtev. Je kakšna žrtev iz Hude jame sploh identificirana?

Ob odkritju žrtev se je našel kos papirja, na katerem je bil del pravnega besedila v slovenskem jeziku. Najden je bil molitvenik, v katerem je berljiva samo ena beseda, in sicer Jezus. To sta bila dva neposredna dokaza, da gre za Slovence. Zdaj je bila na globini 16 metrov najdena beležka s slovenskim besedilom, trenutno jo konservirajo. Kriminalisti te dokaze obravnavajo v procesu odkrivanja novih dejstev o identiteti umorjenih. Individualne identifikacije pa so komaj verjetne.

Ob opisani tematiki lahko razmišljamo o tem, kako se Slovenci oklepamo tega, da smo žrtve. Lahko tudi razumemo mnoge, ki so v titoizmu dolga leta trpeli diskriminacijo, stigmatizacijo, segregacijo. Marsikdo je že tako navajen biti žrtev, da te vloge ne zna opustiti. Zato je za nekatere hudo, ko se stvari spremenijo, in potem je najlaže kritizirati tistega, ki ti ogrozi položaj žrtve. To nam kažejo tudi izkušnje in dognanja terapevtov, ki žrtve spremljajo.

Vi torej ljudem, organizacijam jemljete orodje iz rok, ker se določene stvari postavljajo na novo, nekomu pa je v interesu, da bi se te zadeve zaostrovale po starem?

Tisti, ki hočejo zlorabljati žrtve, to sicer lahko počnejo, če se jim tako zdi.

Pa je to »rentabilno«?

Ne oziroma ne bo več dolgo. Tudi nekatera dejanja komunističnih veteranov so zgrešena investicija. Nekaj izjav predsednika zveze združenj borcev Tita Turnška zanika zločin, ki ne zastara. To pomeni, da se s tem postavlja zunaj zakona, to pa je strašno nerodna drža v demokratičnem okolju.

Razviti moramo osnovno spoštovanje do različnosti usod tako mrtvih kot živih, obenem pa vsem priznati pravico do groba, spomina. V tem vzpostavljanju kapacitete za dialog in sožitje so mrtvi močan partner. Da nas streznijo, uredijo.

Pa se vam zdi, da je konec delitve na črne in rdeče sploh možen?

Pahorjeva in Cerarjeva dejanja na levici napovedujejo novo generacijo, ki je sposobna tudi v volilni paket vnesti pobude za razstrupljanje družbe, med drugim s ponujeno roko, s spoštovanjem različnosti. Neka gospa na slovesnosti v Hudi jami Cerarju ni hotela dati roke. Prihodnjič jo morda bo. Naslednji dan me je poklicala in se opravičila.

Še vodite terapevtske skupine za svojce žrtev?

Študijski krožek Moč preživetja počasi usiha. Po uspešni pobudi Resnica in sočutje želimo izpeljati pobudo Odpuščanje in sožitje. Odpuščanje je terapevtsko zdravilo. Da žrtev sebe osvobodi storilca, bremena, ki ji ga povzročajo zamera, sovraštvo, sram, jeza – od njih se posloviš z odpuščanjem.

In potem ti lahko očitajo, da si konvertit.

Sam sem res primer konvertita. Ravno je minilo 22 let, odkar sem spil zadnje pivo. Konverzija iz pijanosti v treznost je bila zame rešilna. Tudi konverzijski ne komunizmu je bil pomemben. Zgodovinopisno rokodelstvo mi je dalo vedeti, da je v določenem obdobju izginilo pol naroda. Med študijem v osemdesetih letih smo vedeli za 46 tisoč priznanih žrtev vojne in revolucije, zdaj jih imamo sto tisoč. Začel sem si postavljati številna vprašanja in rekel bi, da nisem sam izbral problema, temveč je problem izbral mene. Velik problem.

Ste strica Antona Dežmana, narodnega junaka, slovenskega prvoborca, partizana, generala in narodnega heroja, v zvezi s temi številkami kdaj kaj vprašali?

Ko je stari oče leta 1965 umrl, se je, kot se v slovenski družini spodobi, vnel divji spopad za drobne pragmatične sankcije – dediščino. S stricem sem govoril samo enkrat pred njegovo zgodnjo smrtjo leta 1978. Vendar pa sem kot herojev nečak potem hitro napredoval: sprejem v partijo, sekretar partije na oddelku za zgodovino, predsedstvo republiške ZSMS – pristojen za revolucionarna izročila, podpredsednik skupščine v Radovljici … Dovolj prakse za ugotovitev, da v samoupravljanju bolj kot glava trpi zadnjica.

Pa vas je hitra kariera na račun stričevega imena notranje načenjala?

Dvomov ob vzponu v partijski hierarhiji sicer nisem imel, saj mladostno samoljubje nima posebnih zavor. Smo pa v okviru ZSMS že začenjali obravnavo vprašanj, ki so potem lomila titoistične tabuje, pa naj je šlo za Janšo, Bavčarja, Šetinca in še marsikoga drugega iz tistega kroga.

Kakšen pa je danes vaš odnos do NOB? Bo šlo s tem, kar zdaj počenjate, za neko očiščenje NOB?

Raje kot pojem NOB uporabljam pojem partizansko gibanje, kar zajema tako rezistenco kot revolucijo. Motijo me sedanji »partizani«, ki iz proletarske revolucije skačejo v nacionalni komunizem. Komunizem s svojim terorjem izzove državljansko vojno. Del ljudi, ki državljansko vojno sprejme, nosi breme kolaboracije z okupatorjem. A kolaboraciji sta dve, ena z Mussolinijem in Hitlerjem, druga s Stalinom. Ko bomo to optiko sprejeli, bo tudi življenje olajšano. Prišli smo iz sistema, kjer se je moralo lagati in resnico skrivati, v sistem, kjer skušamo resnico odkrivati. Potrebnih bo še nekaj narativnih in političnih generacij, ki bodo, upam, iz vsega tega potegnile temeljno sporočilo, da je treba vzdrževati mir v družbi in biti strpen. Zgodovinska sodba bo vse igralce postavila na svoje mesto. Te zagrizenosti, s katero se zdaj spopadamo, se bomo morda počasi znebili in poskušali razumeti, kako so se počutili predniki na vseh straneh. Spoprijeli so se na smrt. Zakaj so bili tako zastrupljeni?

A pogovarjanje o tem je dvorezni meč, pomeni prenašanje travm – odločitev prastarih staršev, na katere niso imeli vpliva. Se strinjate?

V podzavest so te travme že prenesene. Vojna, revolucija – strašanska zloraba, ki ne izzveni v eni generaciji.

Leta 1944 približno petina prebivalstva ni bila več na svojih domovih, skoraj sedem odstotkov je bilo smrtnih žrtev. Ogromno jih je ostalo invalidov, številne zlomljene duše so prišle domov, sledile so težave z režimom. Cele partizanske divizije so se po vojni zlomile pod travmo in alkoholom.

Živimo v kontaminiranem območju. Tam, kjer po prvi svetovni vojni razpadejo imperiji, nastajajo cone nasilja. Prostor Alpe–Jadran, kjer se šest narodov leta 1918 začne boriti za isto zemljo, je strašansko strupen prostor. In če smo mi lahko kot generacija nesmrtno hvaležni zgodovini, da nam je dala sedemdeset let miru, poskušajmo razumeti prednike, ki sta jih v tridesetih letih pogoltnili dve svetovni vojni. Si pa želim, da ne bi pozabili, da smo Slovenci zmagovit narod, ki ima zelo različne prednike v zelo različnih položajih. Ampak neko ljubezen do življenja pa le moramo razviti. Do tega, kar smo Slovenci dosegli v 150 letih, ko smo iz nič dobili državo.

Koliko vas vaša politična preteklost obremenjuje pri delu? Zaradi nje nikoli niste imeli popolnega zaupanja desne opcije, čeprav so bili tudi nekateri njeni predstavniki člani ZSMS, ZKJ?

Nekje leta 1985 sem bil v družbi tistih, ki so kasneje mladi prevzeli republiko. Nekaj časa sem bil še v izvršnem odboru LDS, v upanju, da se bo na koncu obdržala neka demokratična levosredinska opcija. A iz tega se je razvila le druščina skorumpiranih koritarjev. Leta 1998 sem se nehal ukvarjati s politiko, seveda pa se zavedam teže javnih intervencij, ki jih imam zaradi tega, kar počnem. Po meni je letelo z leve in desne, vsaki so me po nekajkrat dali na čevelj.

Leta 1998 ste se politično upokojili, toda sedanja funkcija vam popolne politične neodvisnosti ne omogoča, ali pač?

Za funkcijo nisem prosil. Po imenovanju leta 2005 smo naredili načrt dela, politiki smo dajali pobude, ki jih je sprejela ali ne. Gre pa za resnico in pravico. Pomagam, da v kolektivno memorijo zapišemo skupino ljudi, ki so bili neupravičeno pozabljeni, izključeni in oropani pravice do groba in spomina, ter skupino prav tako zaznamovanih svojcev. Z žrtvijo pa se razkrivajo tudi zločinci. Oboje boli.

Torej se imate za politično neodvisnega?

Od strankarske politike prav gotovo. Tako nisem vedel za Pahorjev namen, da bo ob pokopu žrtev iz Hude jame povabil papeža v Slovenijo. Nisem odgovoren za to, da je Pahor prišel na pogreb v Begunje pri Cerknici, Janša pa ne. Ne živim v spletkarskem zakulisju.

Vam je zdaj morda žal, da ste sodelovali na Odboru 2014?

Ne. Enkrat sem šel na odbor v uniformi, ker sem veteran vojne za Slovenijo. Janša je kot vojak in državnik za državo čisto zadosti naredil, sodili pa mu niso pošteno.

Po eni teoriji naj bi se odnosi med vami in SDS skrhali tudi zaradi znamenite predaje arhivov med Sovo, ki jo je tedaj vodil Damir Črnčec, in Arhivom RS, ki ste ga vodili vi.

Kar se tiče Črnčeca in mene: predstavljajte si dva tepca, ki podpišeta tajni sporazum, in o njem še isti dan poroča STA s fotografijo. Zakonitost domnevno nezakonitega sporazuma pa je dokazalo kasnejše inšpekcijsko preverjanje.

Očitali so vam, da ste predajo gradiva službe državne varnosti naredili selektivno, da bi zaščitili Petra Jambreka.

To je sploh duhovit domislek. Pravico do pravljičarstva ima vsak. Tudi Janša včasih piše večerniško literaturo.

Pred desetimi leti ste bili trdno prepričani, da bo treba odrasti: »In ko se bo Slovencem zgodilo tudi to, bomo sposobni skrbeti zase in se pogovarjati z drugimi.« Smo kaj bliže odrasli dobi?

Vsekakor. Država je prevzela odgovornost, da bo vstopila med tiste, ki spoštujejo ženevske konvencije. Vsak korak pa zahteva naslednjega.

Pokop v Mariboru je bil sprejet brez velike javne polemike, ki so zaznamovale začetek slovenske države. Slovenci so si očitno že zapisali v možgane, da je to nekaj povsem normalnega, pietetnega?

Že po 3. oktobru, po prvem poslovilnem obredu v Hudi jami, sem občutil tako veliko spremembo, da sem pomislil, da sem v novi državi. Pojavilo se je mnogo ljudi, ki so izrazili zadovoljstvo, da bomo na tak način vendar kaj spremenili, kam prišli. To pomeni, da lahko govorimo o velikih premikih.

Če bomo delo nadaljevali v tem tempu, lahko v nekaj letih komisija ugasne in se začne običajna skrb za grobove.

So očitki na vaš račun torej tudi del slovenske folklore – nevoščljivosti, ker vam je uspelo urediti, kar mnogim prej ni?

Vsem, ki jim povzročam trpljenje, lahko le želim, da bi jih stiska pripeljala do kakega olajšanja. Naj dozorijo za to. Z veseljem jim odpuščam. Ko se na mojih predavanjih pojavi kakšna taka »večna« žrtev, ji vedno rečem, da naj kar trpi, če si zamere, jezo in druga huda čustva lahko privošči.

Nekoč sem naletel na nekaj liberalnih in klerikalnih brošur, ki so nastale takoj po prvi vojni. Kulturnobojna vsebina je bila podobna kot danes, samo malo bolje je bilo včasih napisano, je tisti slog komentiral Igor Grdina. Vsem, ki jih obide tovrstna odrešenjska bojna ihta, bi želel, da bi z lepoto omilili svoje cepce, da bi bilo mlatenje vsaj slogovno bogato. Potem bi bil dialog bolj zanimiv.

Pravite, da odpuščate. Zakaj ste potem napovedali, da boste zoper Leljaka sprožili ustrezne pravne postopke? Ste jih že?

Leljak me je lažnivo obdolžil kot predstavnika države, zato naj državni organi presodijo, ali je lažniva obdolžitev primerna inkriminacija. K temu sem jih pozval. Sicer pa Romana z zanimanjem spremljam in čakam, kdaj bo spet zvest samemu sebi. Ko mi je nekoč očital, da v komisiji grabimo velike denarje, sem mu odgovoril, da v vseh teh letih nisem dobil niti drobca njegovih zadnjih neplačanih dolgov.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.