Tiskane izdaje
Smo postali država skesancev?
Tega se ne bojim. Pri korporacijskih kaznivih dejanjih tega ne gre pričakovati.
Ali je podatek, da tožilstvo sklene veliko sporazumov o priznanju krivde, spodbuden ali ne?
Odvisno od tega, iz katerega zornega kota gledate. Institut priznanja krivde je izraz nemoči državnih institucij, da skozi do zdaj uveljavljene postopke izpeljejo zadevo tako, kot je treba. Problem je nastal, ko je neoliberalna opcija želela tanko državo. Se pravi, da zniža korporacijski davek in s tem sebi zvišuje dobiček. Vemo pa, da je korporacijski davek eden od virov financiranja države – posredno tudi pravosodja. Pravosodja se ne da prenesti v neke cone tretjega sveta in s tem znižati stroške dela. Lahko pa jih doma poskušaš znižati med drugim tako, da tam, kjer so ozka grla, postopke pospešiš tudi z njihovo poenostavitvijo, ali pa prerazdeliš pristojnosti na druge organe.
In to se je zgodilo, smo se ujeli v past?
Natanko to se je zgodilo. Zadnja leta imamo tožilci občutek, da se izjemno povečujejo naše pristojnosti in posledično seveda tudi količina dela ter z njim povezana odgovornost. Že nekaj let se govori o tem, da bomo prevzeli še sodno preiskavo, že zdaj tožilci rešimo nemajhen del kazenskih zadev skozi poravnavanja, odložene pregone in podobno, izvajamo ključne aktivnosti v zvezi z zavarovanjem in odvzemom protipravno pridobljenega premoženja, usmerjamo celoten predkazenski postopek. Skozi stranska vrata pa smo postali tudi »sodniki«. In to v zadevah, ki jih po mojem mnenju sodišče ne bi smelo nikoli izpustiti iz rok, ker gre za kazenski postopek, kjer se najgloblje posega v človekove pravice in njegovo integriteto. Ne morem verjeti, da je zakonodajalec tako velikodušno prepustil »sojenje« tožilcem ter s tem v naš sistem vpeljal institut »kadija te tuži, kadija te sudi«. Institut priznanja krivde torej skriva velike pasti. Je pa res, da poenostavi zadeve in statistično izboljša sliko celotnega pravosodja.
Najverjetneje pa ne tudi slike družbene higiene?
Priznanje krivde, kadar je iskreno, ima ne samo za posameznika, ampak za celotno družbo tudi neko simbolno težo. Še posebej takrat, kadar ima obdolženec na voljo še druge možnosti, da lahko sistem izigrava leta in leta, pa se kljub temu odloči za priznanje krivde.
Pravite, da je nevarno, da tožilstvo prevzema vlogo sodišč. Toda obe instituciji sta zadnji v verigi odločanja, tisti, ki so prvi, to so nadzorni in regulatorni organi, svoje vloge v preteklosti očitno niso opravili. Naključno?
To vprašanje si večkrat postavim tudi sam, vendar odgovora ne najdem. Pogrešam kvalitetno, samokritično in objektivno analizo bančnega in korporacijskega miljeja v kritičnih letih od
To pomeni, da se moramo sprijazniti z bančno luknjo, prihaja luknja v zvezi s Tešem 6 in kaj še?
V družbi je zelo veliko nevralgičnih točk, ki jih ne želim vnaprej napovedovati. Ampak že bančna kazniva dejanja so prav zaradi popolne pasivnosti drugih institucij izjemen zalogaj tako za policijo, tožilstvo in sodišča. Ker se vsakodnevno srečujemo z očitki, da poteka preiskovanje bančnih zadev prepočasi, naj navedem podatek, da je morala policija v preteklih mesecih za zgolj enega od bančnih osumljencev pregledati kar 200.000 elektronskih sporočil.
Kaj se ta hip dogaja pri bančni luknji?
Spet se dogaja tisto, kar se je dogajalo pri menedžerskih prevzemih. Spet se samo čaka, da bo sodišče povedalo, kaj je dobra bančna praksa, v katerih primerih je bila ta povožena, spet se čakajo »spektakli« na sodiščih. Malo ali nič pa se je doslej naredilo na kvalitetni analizi preteklega spornega bančnega poslovanja in seveda tudi pri iskanju dejanskih vzrokov, da je bančna luknja sploh nastala. Poznam zelo malo ljudi, ki so se zares poglobili v sporno bančno poslovanje in ki natančno vedo, kaj morajo ugotoviti za nazaj in kako bi morali zastaviti za naprej. Ena takih je viceguvernerka Mejra Festić, prav tako tožilski kolega Luka Moljk, ki se je tri leta intenzivno poglabljal v preteklo bančno poslovanje.
Zgodbe, povezane z menedžerskimi prevzemi, se bolj ali manj končajo, ne da bi doživele meritorno odločitev. To je tudi za sodno prakso slabo.
Tukaj se z vašim zaključkom ne morem strinjati. Iz preprostega razloga, ker poznam dve največji zadevi iz preteklih prevzemnih zgodb, torej prevzema Merkurja in Pivovarne Laško, ki sta prav pred dnevi dobila pravnomočni sodni epilog. V zadevi, ki se nanaša na prevzem Pivovarne Laško, je izšla sodba višjega sodišča, ki je v izjemno kvalitetni obrazložitvi na več kot štiridesetih straneh natančno pojasnilo razloge, zakaj se ne strinja s stališči obdolžencev in njihovih zagovornikov o tem, da so bila nezavarovana enormna posojila, ki so jih hčerinske družbe dajale finančnemu holdingu za potrebe njihovega lastnega prevzema, korektna in v interesu celotnega koncerna, zakaj sklop vseh teh ravnanj, ki so bila pod obtožbo, pomeni po svoji vsebini zlorabo položaja glavnega menedžerja in prevzemnika, zakaj ni mogoče kar po domače spremeniti dotlej ustaljene metode vrednotenja naložb v finančnem holdingu ter s tem prikriti njegove insolventnosti in podobno. Gledano s širšega družbenega vidika bi si upal trditi, da omenjena sodba prosto po pesniku Pavčku »utrjuje bilčico upa« glede tega, da je ta država vendarle sposobna prepoznati najbolj nevarne in rušilne oblike izčrpavanja njene korporacijske substance in s tem posredno tudi samih temeljev njenega gospodarstva.
Kje je ta bilčica upa?
Menedžerski prevzemi in bančna luknja imajo veliko skupnega, čeprav se tega morda niti ne zavedamo. Ne samo da so bili medsebojno finančno povezani, dogajali so se v istem času, precejšen del bančne luknje pa se zrcali prav v brezglavem financiranju finančnih holdingov, prek katerih so se izvajali menedžerski prevzemi. In ob sodni presoji omenjenega menedžerskega prevzema me vendarle navdaja vsaj zmerni optimizem, da se bo taka sodna praksa smiselno ponovila tudi pri presoji kazenske odgovornosti bančnega menedžmenta pri kreditiranju določenih finančnih holdingov. Omenjena sodba presoja tako zakonitost ravnanja vodilnega menedžerja, ki je za realizacijo svojega lastnega prevzemnega projekta angažiral likvidna denarna sredstva odvisnih družb, ne da bi finančni holding, ki je posloval brez kakršnegakoli denarnega toka, dal v zameno za stomilijonski kredit kakršnokoli zavarovanje, ki bi odvisnim družbam kot posojilojemalkam zagotavljalo vsaj sekundarni vir poplačila. V omenjeni korporacijski kazenski zadevi se sodišče ukvarja s smiselno podobnimi vprašanji, kot se bodo v prihodnjih letih pojavljala tudi pri presoji kazenske odgovornosti bančnega menedžmenta v zvezi z nekaterimi najbolj spornimi primeri bančnega kreditiranja finančnih holdingov in drugih komitentov.
To, kar zdaj pravite, je zagotovo samo še eden od razlogov, da bi bilo dobro, da gre tožilstvo v postopkih do konca.
Obtožnico, ki jo napišem, sestavljam tako, da je pripravljena za sojenje, se pravi z vsemi dokazi, listinami, in se potemtakem v popolnoma ničemer ne razlikuje od tiste, ki je predmet pogajanja za priznanje krivde. Pobuda za priznanje krivde mora priti od obdolženca oziroma obrambe, ki dobi na vpogled celotno dokumentacijo, zatem pa se mora odločiti, ali bo šel v pogajanja o priznanju krivde ali v nadaljevanje sodnega postopka. Iniciativa je na njegovi strani, ne na moji. To je po mojem ključni moment. Prvi pogoj za to, da se pogajanja v korporacijskih kazenskih zadevah sploh začnejo, je kvalitetno sestavljena in z ustreznimi dokazi podprta obtožnica, vse drugo pa je potem odvisno od presoje obdolženca.
Pred leti so vsi trdili, da niso naredili nič narobe, da so menedžerske prevzeme opravili v skladu s črko zakona. Ta se do zdaj tako rekoč ni spremenila. Zakaj torej priznajo krivdo, če menijo, da so ravnali zakonito?
Obdolženci tudi po tem, ko priznajo krivdo, ko je izrečena kazen, na vprašanja, zakaj so priznali krivdo, odgovarjajo različno. Delno jih seveda razumem, da poskušajo ravnanja, za katera so bili obsojeni, racionalizirati in opravičiti z vplivom tedanjega stanja duha, lastno nevednostjo. Vendar se je treba zavedati, da se tovrstna korporacijska kazniva dejanja ne izvajajo v afektu, zaradi stiske ali celo nevednosti, temveč se kriminogene transakcije ponavljajo skozi več mesecev ali celo let, skrajno premišljeno, na način, da se ob jasni zavesti o njihovi kaznivosti izvajajo pod plaščem legalnosti, s pomočjo ponarejenih in za nazaj sestavljenih poslovnih listin ter z angažiranjem takšnih in drugačnih na zavajanju ali manipulaciji pridobljenih »strokovnih mnenj«. To pomeni, da so se tovrstni storilci v preteklosti zelo dobro zavedali, kdaj so prekoračili rubikon kriminalne cone in namesto v interesu gospodarske družbe, ki so jo vodili in v dobro katere bi morali delati, začeli slediti prvenstveno svojim, bolj poredko pa seveda tudi interesom drugih.
Bine Kordež si je izpogajal sedem let zapora, Tomaž Lovše se je zaporni kazni izognil. Že za izhod iz pripora je plačal milijon evrov varščine. Od kod mu ta denar? Si je z umazanim denarjem zagotovil svobodo?
Mi vemo, od kod je prišel ta denar. Bilo bi izjemno kočljivo, če bi tako položena varščina izvirala iz sumljivega posla. Policija je okoliščine preverila, tako da smo vedeli, da mu je denar posodila določena oseba in da je bilo s tem v zvezi vse v redu. Lahko pa povem, da sem bil v tej zadevi celo jaz tisti, ki sem si v neki točki preiskave, bilo je novembra 2013, želel, da bo položena varščina v zameno za izpustitev iz pripora, iz katerega bi bil osumljenec v vsakem primeru izpuščen februarja 2014. In to zato, ker mi je postajalo vedno bolj jasno, da do navedenega časa tolikšne količine dokumentacije, ki se je tudi med že potekajočo sodno preiskavo še vedno zbirala v enormnem obsegu, pač ne bomo mogli pregledati.
Kakšne veščine morate imeti kot pogajalec? Lovšetu ste pravzaprav verjeli na besedo, da po plačilu varščine ne bo pobegnil.
Tvegal sem. Pa ne enkrat, v tem postopku sem tvegal večkrat. Tudi pri Kordežu sem, ker se je postopek priznanja krivde vlekel skoraj pol leta, hkrati pa je po nekaterih interpretacijah določene kazenske zakonodaje obstajala nevarnost, da bo zastarala zadeva, ki je bila razveljavljena.
Za zdaj se je torej tveganje izplačalo?
Lahko pa se tudi ne bi. Ampak potem se midva najbrž ne bi pogovarjala. Zmaga ima vedno sto očetov, poraz je pa sirota. Malo je poklicev, kakršen je tožilski, kjer si uspehi in neuspehi tako čvrsto in pogosto podajajo roko.
V menedžerskih prevzemih in najverjetneje v bančnih malverzacijah sta oziroma bosta tako leva kot desna opcija srečali sami sebe.
Tako je. Denar ne smrdi in pri njegovem plenjenju so velikokrat sicer običajna medsebojna politična rivalstva potisnjena na stran.
Kaj nam to govori o krvni sliki družbe?
Spomnim se Trstenjakove zadnje knjige. Posvetil jo je slovenski poštenosti. Ampak Trstenjak je gledal stvari v času, ko še niti svoje države nismo imeli. Ko smo jo dobili, so žal prišli na površje ljudje, ki so veliko težo dajali materialnim dobrinam. Prevladal je pohlep. Ne morem si drugače predstavljati, da so šli posamezniki kupovat cela podjetja brez lastnega denarja. Kot bi šel z vozičkom v Spar po nakupih. To je zame nerazumljivo. In dejansko so bile v te brezsramne, izjemno rušilne posle vpete vse glavne strukture družbe. Tako politične, korporacijske, bančne in delno celo akademske, ki so poskušale ta dejanja pokrivati oziroma jih tako ali drugače opravičiti. Poznamo stavek nekega akademika, ki se je čudil tožilcem, ki preganjajo nezakonito prakso pri menedžerskih prevzemih, z bizarnim pojasnilom, češ saj ste hoteli kapitalizem, zdaj ga pa imate. Kot da je v kapitalizmu vse dovoljeno.
Eden od slabih razpletov velikih gospodarskih kriminalnih zgodb je, da denarja ni več.
Da, še danes slišim, kadar govorim o zadevi Merkur, da smo sicer primer pripeljali do konca, toda kje je denar? Ampak spet se je treba poglobiti v naravo poslov, ki so požrli vse te milijone bančnih in drugih kreditov. Ti krediti so namreč dejansko bili porabljeni, vsaj v 99 odstotkih, za nakup delnic. Delnic, ki so bile vsekakor precenjene. In ko so vrednosti padle, so menedžerji, ki so jih brezglavo kupovali, ostali goli in bosi, ker pa so te škandalozne nakupe financirale banke v državni lasti, imamo danes opraviti s tako imenovanim učinkom tragedije skupnosti, ki se zrcali v dejstvu, da država račun za plačilo tega zapitka izdaja tako nam kot tudi našim zanamcem.
Na kateri točki smo torej zamudili in zgrešili?
Že v prvem valu privatizacijskega procesa. Takrat tožilstvo dejansko sploh ni odreagiralo. To mi je še danes nerazumljivo. Ampak je, kar je, s tem se ne ukvarjam več. Pomembno je, da je zdaj tožilstvo tako po strokovnih kot po drugih merilih po moji oceni pripravljeno, da se odziva in se bo tudi v prihodnje odzvalo na vse največje družbene anomalije v gospodarstvu.
Na kakšen način?
Ustanovitev SDT ter njegova popolnitev z mladimi, strokovno podkovanimi in seveda tudi dokazovanja željnimi tožilci, ki ji sledi nadaljnja specializacija za pregon storilcev korporacijskega, davčnega, bančnega, korupcijskega, stečajnega, borznega in vseh drugih najbolj nevarnih oblik organiziranega gospodarskega kriminala, je nedvomno prvi porok za optimizem. S tem v zvezi bi želel na tem mestu opozoriti na misel Alberta Einsteina, ki pravi: Pomembnih problemov, s katerimi se spopadamo, ni mogoče rešiti na ravni razmišljanja, na kateri smo bili takrat, ko smo te probleme ustvarili.
Pri spopadanju z najbolj kompleksnimi problemi organiziranega gospodarskega kriminala se je najbolj bati tako imenovanih pravnikov – črkobralcev. Teh ne zmanjka nikjer, njihova poglavitna značilnost pa se kaže v tem, da ne razumejo, da mora biti pravo predvsem sredstvo, s katerim se čim bolj učinkovito blažijo sicer neizogibni družbeni konflikti in napetosti, ter tudi vzvod za čim bolj pošteno porazdelitev dobrin in bremen med ljudmi. Za črkobralce pa je značilno, da si domišljajo, da je pravo namenjeno samemu sebi oziroma njihovemu črkobralskemu ekshibicionizmu, ki se v kazenskem pravu zrcali tudi na način, da se potem, ko pridejo na vrsto, da sprejmejo takšno ali drugačno odločitev, obesijo na eno izmed besed, ki jo potegnejo iz celotnega konteksta, jo obračajo tako in drugače vse do trenutka, ko sprejmejo zanje tipično odločitev. Ta ni vsebinska, zadevo razveljavijo in odgovornost za odločitve prevalijo na drugega. Za črkobralce je tipično tudi to, da imajo v skladu s svojo pedantno uradniško filozofijo lepo urejene spise, »odločitve« sprejemajo brez izjeme v predpisanih rokih, ljubijo lahke in predvidljive zadeve, ki jim zagotavljajo uspeh brez kakršnegakoli tveganja, v velikem loku pa se znajo izogniti zahtevnim, tveganim zadevam.
Iz povedanega je bolj ali manj jasno, da cenim pravnike, v obravnavanem kontekstu pa seveda tožilce, ki se drznejo spopasti z največjimi, najbolj zagonetnimi in najbolj tveganimi zadevami ne glede na to, da jih na koncu lahko čaka tudi neuspeh in s tem povezan posmeh črkobralcev.
Se v črkobralstvu skrivajo tudi zahteve po vse višjih dokaznih standardih, ki jih terjajo višje sodne instance?
Tudi. Zato že zamujamo z vsebinskimi sodbami, ki bi na področju, s katerim se ukvarjamo na SDT, dajale jasno predstavo o tem, kaj je kaznivo in kaj ni, ali na primer o tem, ali so si določeni obdolženci prisvojili protipravno premoženjsko korist, ali pa lahko slednjo očitamo samo finančnim holdingom, ki so jih upravljali oziroma lastniško obvladovali.
Kolikšna je pri tem odgovornost pravne stroke? Boško Šrot je prišel na proces opremljen s sedmimi pravnimi mnenji, ki so pokrila njegova ravnanja.
To drži. Vendar naj s tem v zvezi omenim, da sem se v eni izmed velikih zadev, ki se nanaša na menedžerski prevzem, lahko seznanil tudi z izjemno kvalitetnim, poštenim, strokovnim in pokončnim mnenjem prof. dr. Marijana Kocbeka in prof. dr. Saše Preliča, ki sta na sicer zavito vprašanje naročnika odgovorila tako, da mnenje ni dopuščalo niti sence dvoma o tem, kje natančno je v danih okoliščinah in ob predloženih predpostavkah jasna demarkacijska linija med še dopustnim in prepovedanim.
Nov izziv so bančne zadeve. Pričakujete več vsebinskih sodb?
Da. Dvomim pa, da bodo hitro sprejete. Veliko bo zamujenega, ko bo sodišče končno povedalo, kaj je dobra bančna praksa in zakaj financiranje finančnih holdingov na način, ki bo predstavljen v obtožnicah, ni zakonit oziroma pomeni zlorabo položaja. Bojim se, da bo medtem preteklo toliko časa, da se bomo že spopadali tudi z naslednjo bančno luknjo.
O njej se že govori, »težka« naj bi bila vsaj še dve milijardi evrov. Na kateri točki je sicer tožilstvo pri preiskavi bančnih malverzacij?
Predkazenski postopki se z nacionalnega preiskovalnega urada selijo na specializirano državno tožilstvo, ki bo po mojem pričakovanju letos sprejelo niz takšnih ali drugačnih odločitev, seveda tudi tistih, ki bodo za seboj potegnile vložitev zahtev za preiskavo in obtožnic.
Se pravi, da tožilstvo že ve, katera velika imena bančnega sektorja bodo obtožnice naplavile?
Da, ampak to ni ključno. Za večino ljudi so žal pomembna zlasti imena. Zame pa bo ključna sodna presoja konkretnih ravnanj, ki jih je oziroma jih še bo tožilstvo prepoznalo kot zlorabe vodilnih bančnih položajev pri kreditiranju posameznih gospodarskih družb.
Vendar pri koritu niso bili vsi.
Vem, ampak še enkrat povem. Jaz bom vesel, če bomo imeli na koncu jasno sliko o tem, kaj je dobra bančna praksa in zakaj določena pretekla bančna praksa, ki je zdaj deležna kazenske obravnave, ne izpolnjuje tega standarda.
Toda pri nas največ šteje, če postopki razgalijo pomembna imena, elite.
Velikokrat se sprašujem, kakšno je stanje duha v družbi, da se s tako slastjo pase na negativnih pojavih. Spomnim se študije Ericha Fromma z naslovom Analiza človeške destruktivnosti. Izhajal je iz teze, da destruktivna agresivnost človeku ni prirojena. Pojavi se v nekem specifičnem okolju, ki je zanjo ugoden humus. In v tej knjigi je povzel analizo, ki so jo delali drugi, o treh skupinah, v katere so razvrstili nekatere narode oziroma plemena. V prvi so bili ljudje, ki med seboj sodelujejo, ki niso obsesivno vezani na lastnino, ampak na pogovor, skupno reševanje težav, solidarnost. Potem je druga skupina, kjer je med ljudmi sicer agresivnost, ampak prevladuje tista zdrava in ustvarjalna. V zadnji skupini pa so bile predstavljene najbolj agresivne, destruktivne družbe. Kot primer je navedel otočje Dobu na Novi Gvineji, kjer so ljudje izjemno zahrbtni, nevoščljivi, maščevalni in si želijo na vsak način čim bolj škodovati. In včasih, ko berem to analizo, si rečem, pa kaj beremo o teh Dobujcih, saj smo v Sloveniji popolnoma isti, s to razliko, da je pri njih zaradi surove narave najti vsaj delno opravičilo destruktivnosti. Za nas, ki od tujcev tako radi slišimo blagodejni kompliment o raju pod Triglavom, pa zavisti in škodoželjnosti ne moremo opravičiti niti s tem.
Toliko sovraštva, zavisti ter skoraj patološke usmerjenosti v preteklost zgolj zato, da se z vztrajnim praskanjem krast iz že zaceljenih ran čim bolj zastre pogled v neko vitalno prihodnost, so lastnosti, ki nam seveda niso v čast. Ali kot je pred kratkim rekel Ivo Boscarol, ta družba odpušča vse, samo uspeha ne. Namesto da bi se veselili vseh pozitivnih stvari in uspehov, ne glede na to, kdo jih je dosegel, se hranimo samo še z aferami in senzacionalizmi vseh vrst.
Imate tožilci politično podporo za svoje delo ali je prav nasprotno?
Kadar govorimo o politični podpori, je zmeraj nevarno, da bi se ta sprevrgla v nekaj drugega, denimo v pričakovanja ene politične opcije po preganjanju političnih nasprotnikov. V tem smislu si je seveda ne želim. Mislim, da smo tožilci pred desetletjem v neki točki, govorim seveda o pregonu korporacijskega kriminala, dosegli dno in da smo danes že zelo daleč od takratnega stanja. Povedano drugače, tožilci si seveda želimo pri opravljanju svojega poslanstva podporo širšega okolja, politike, prav tako medijev, vendar smo kot institucija v zadnjega četrt stoletja tudi ob vseh padcih, ki smo jih preživeli, toliko dozoreli, da bomo v nadaljevanju lahko shajali tudi brez tovrstne podpore.
Veljate za lovca na tajkune, se kdaj počutite ogroženega?
Skovanko, da sem lovec na tajkune, so mi žal prilepili drugi. Sam se nimam za nobenega lovca. Delam zadeve, ki so mi dodeljene. Zaradi njih sem v javnosti izpostavljen bistveno bolj, kot bi si sam želel. Nekatere stvari sprejemam kot nekaj, čemur se pač ne morem povsem izogniti, kot na primer dejstvo, da je že pred leti nekdo na moje ime odprl profil na facebooku, čeprav sem med kolegi znan zlasti po računalniški nepismenosti, na katero pa sem celo ponosen.
Torej je odločitev, da novembra zapustite SDT, dokončna?
Da.
Moj kolega je pred časom napisal, da je vaša življenjska pot vijugasta kot cesta od Ribnice do Ljubljane, ki jo vsak dan prevozite. Na ljubljansko pravno fakulteto ste se vpisali pri 25 letih, pred tem ste nekaj časa delali za tekočim trakom. Nov izziv konec leta tako bo?
Vrnitev med kolege na ljubljanskem okrožnem tožilstvu, ob upoštevanju tako imenovanega Petrovega načela, ki pravi, da se v vseh hierarhijah večina nameščencev povzpne na svojo stopnjo nesposobnosti. Sistem pa kljub temu deluje prav zato, ker ga vzdržuje natanko tista še sposobna manjšina, ki svoje stopnje nesposobnosti še ni dosegla. Imam veliko vabil na razna predavanja, ki pa jih moram v zadnjem letu vse po vrsti zaradi sodnih obravnav zavračati, na realizacijo že leta potrpežljivo čakajo še nekateri drugi projekti, med njimi seveda tudi dokončanje doktorske naloge, kjer sem spet na začetku.
Ko boste opravili analizo svojega dela na SDT, vam bo najbolj žal, ker niste storili česa?
Predvsem mi bo žal, da se v danih razmerah, ki so bile več kot ugodne, nisem še bolj poglobljeno lotil pridobivanja dodatnih znanj in veščin, zaradi katerih bi bil lahko nedvomno učinkovitejši pri svojem delu.
