Jože Stegne: Naša pot razvoja lahko pomaga peljati Slovenijo iz krize

Poslovni model Delavske hranilnice, kot kaže, deluje, kajti čeprav imajo najnižje cene, dosegajo najvišjo rast med vsemi bančnimi ustanovami v Sloveniji v zadnjih petih ali več letih. Seveda je k dobremu rezultatu pripomogla tudi kriza v velikih oziroma sistemskih bankah, ki je dodobra razkrila njihovo sporno in neetično delovanje. Sogovornik bankirjem namesto pohlepa svetuje skromnost.

Delavska hranilnica se v medijih redko pojavlja. Je to za bančno ustanovo dobro ali slabo?

Z vidika bančne ustanove je v redu. Manj se o bankah piše, boljše je. Če se o naši hranilnici piše dobro, je lahko narobe, ker privre na dan vsa slovenska nevoščljivost, če se piše slabo, je lahko narobe, posebno če pisanje sloni na izmišljotinah in konstruktih. Bančni sektor si mora prizadevati za najvišjo možno stopnjo zaupanja, tako prebivalstva kot pravnih subjektov. Zato je prav, da ljudje, ki vodijo banke, ravnajo skromno, pošteno in etično.

Rast vaših komitentov kaže, da ljudje vedo za vas. Čemu to pripisujete? Nizkim cenam storitev ali vsesplošnemu razočaranju nad večjimi državnimi bankami?

Razlogov je več. Prvi je gotovo naš poslovni model. Treba je vedeti, da hranilnica posluje s cenami iz leta 2005. Takrat smo se namreč odločili, da je naš obstoj na slovenskem bančnem trgu dolgoročno možen le, če smo najcenejši. Odločitev se je izkazala za edino pravo. Samo z najnižjo ceno in vrhunsko kvaliteto poslovanja si lahko najboljši, in to nam je uspelo. Znali pa smo v letih krize tudi izkoristiti hendikep bančnega sektorja. Preveč črnila je bilo prelitega o pretekli bančni praksi, sam niti ne razumem, zakaj so v nekaterih bankah počeli vse to, kar je prihajalo v javnost, zato ni čudno, da je velik del prebivalcev in pravnih oseb izbral prav Delavsko hranilnico za svojo banko.

Kako ste izkoristili hendikep drugih bank?

V krizo smo vstopili brez kakršnihkoli uteži. V obdobju velikih izgub bančnega sektorja na kapitalskih trgih, med letoma 2004 in 2008, mi nismo izgubili niti centa. Nismo sodelovali niti v enem primeru prevzemov podjetij, čeprav smo bili k temu pozvani. Nismo sodelovali v astronomsko velikih gradbenih projektih in danes nasedlih investicijah. Vsi pa vemo, kako se je reševalo slovenski bančni sektor v času krize: s prepočasnimi dokapitalizacijami, z nedokapitalizacijami, z izgubami v bankah, z državnim financiranjem kapitala. To je po moji oceni za bančni sektor hendikep, zato te banke danes težko tekmujejo z neko urejeno bančno institucijo, kar Delavska hranilnica nedvomno je. Gotovo so to tudi razlogi, da smo danes po kvaliteti poslovanja, donosnosti poslovanja na kapital, hitrosti razvoja prva bančna institucija v Sloveniji.

Kaj vas je v letih, ko so vse banke drvele v te zgodbe, ustavilo, da niste tudi vi?

Pri vodenju bančne institucije je treba imeti nekaj modrosti. Tudi mi bi lahko vlagali v delnice ameriških bank, vendar nismo verjeli 60- in večodstotnim donosom. Tolikšnih ne prinese nobena realna proizvodnja ali storitev. Takrat sem ponudnikom takšnih donosov v obraz rekel, da jih lahko prinaša samo trgovina z orožjem, različnimi substancami, z ljudmi in človeškimi organi. Za vse drugo zgodovina še ni pokazala, da je mogoče. Morda so občasno zelo donosni farmacevtski in naftni lobiji, ampak še vedno z nižjimi donosi, kot so jih obljubljali ti nesrečni finančni instrumenti.

Zakaj pa so nasedli drugi finančniki?

V Sloveniji je že dalj časa razširjen neki nerazumljiv pohlep. Gotovo je bil razlog tudi pohlep bančnih menedžerjev, da so se podali v takšne neslutene nakupe z negativnimi posledicami. V nadaljevanju so se dogajali dogovorni nakupi in prevzemi podjetij, kar sodi v kategorijo neracionalnega pohlepa. Žalostno je, da so to počeli na račun zaposlenih v prevzetih podjetjih, ker prevzemniki največkrat niso vložili niti enega lastnega evra. Še danes zaposleni v družbi Koto vračajo večmilijonski kredit njihovega prevzemnika. Njemu pa se ni zgodilo nič. V šali sem večkrat dejal, da je igra nakupov slovenskih podjetij podobna športu. Ko gledam ekipo Barcelone, igrajo sistem tika-taka, jaz tebi, ti meni. To se je dogajalo pri nas, vendar so vsi primeri jaz tebi, ti meni žal propadli. Pa začnimo pri Merkurju, Probanki, ki je bila nosilec tika-taka sistemov, poglejmo Pivovarno Laško, Perutnino Ptuj, Trimo ... Omastili so se tako levi kot desni, vsem pa sta asistirali prilagojena zakonodaja in politika.

Večina danes prodajanih družb se prodaja pod prisilo preteklih pohlepnih prevzemov, med katerimi je bila celo slovenska Cerkev s svojimi podjetji.

Potem ste bili blizu temu, da bi se znašli v tej igri? Probanka se je v nekem trenutku celo omenjala kot strateški partner.

Nismo bili blizu, lahko pa bi bili, če bi uspela prevara, ki jo je hotela izvesti Probanka. Leta 2007 je prek člana uprave začela aktivnosti prijaznega prevzema, v resnici pa je šlo za poskus sovražnega prevzema. Med naše delničarje so razdelili delničarski sporazum, ki je predvideval prevzem Delavske hranilnice s takojšnjim oblikovanjem novega nadzornega sveta, v katerem bi Probanka imela večino. Ta bi potem razrešil upravo in pripojil hranilnico k Probanki. Kot reklamo, da je to njihova nova dobra finančna naložba. V sporazum so celo napisali, da je stvar že dogovorjena z našim večinskim lastnikom, sindikatom Gorenja Velenje. Skupaj s sindikatom smo hitro ugotovili, da gre za falsifikat in da je bil podtaknjen tudi drugim delničarjem. Šli so še celo korak dlje. Deset dni pred rednim sklicem skupščine hranilnice si je Probanka privoščila na podlagi tega delničarskega sporazuma sklicati skupščino Delavske hranilnice. O tem sem takoj obvestil Banko Slovenije in združenje bank. Moram reči, da od njiju nismo dobili nobene podpore za preprečitev sovražnega prevzema. Obranili smo se z ostrim javnim komuniciranjem proti vsiljeni javni polemiki o tem, da se predsednik DH upira prijateljskemu prevzemu zato, ker hoče sam prevzeti hranilnico. Takrat sem izjavil, mogoče malo čustveno, ampak sem mislil resno, da je prevzem Delavske hranilnice možen samo prek mojega trupla. Uspelo mi je prepričati slovensko javnost o sovražnem prevzemu in da je namera mojega prevzema hranilnice čista laž. Način prevzemanja Probanke so hoteli prevaliti name in tako zavesti lastnike hranilnice. Potem so se aktivnosti umirile in ustavile, prevzema ni bilo, vzporedne skupščine prav tako ne. Nosilec takratnih aktivnosti v Probanki je bil današnji direktor zasebne zavarovalnice Borut Jamnik, tedaj zaposlen v Probanki. Danes sva prijatelja, žal pa je takrat moral opravljati te umazane in podle posle.

Pri obranitvi vam centralna banka ni pomagala, ste rekli. Kakšne imate sicer izkušnje z njo? Vam je kdaj prišla naproti?

V opisanem primeru smo res pričakovali njeno podporo, pa je žal nismo dobili. Nikoli nisem proučeval, zakaj, mislim, da se tudi v drugih primerih v to ni namerno vpletala. Sicer pa imamo z Banko Slovenije odlične odnose. Upoštevati je treba, da je naš nadzornik in da smo njen podrejeni poslovni partner. Treba je povedati, da smo ravno toliko kontrolirani kot vsaka druga bančna institucija v Sloveniji. S to razliko, da je bilo Delavsko hranilnico mogoče vedno veliko bolj natančno spremljati, saj smo majhni in bi bile nepravilnosti pri nas hitreje odkrite kot v sistemski banki, ki ima še posle prek svojih družb v tujini.

Drži, da so vam v letih krize, ko ste redno izplačevali dividende, to hoteli preprečiti, češ da mečete slabo luč na druge banke?

Banka Slovenije je odgovorna za stabilnost bančnega sistema. Res je, da se je v dveh zaporednih letih na začetku krize regulator intenzivno vključil s priporočilom, naj banke ne izplačujejo dividend, ampak ustvarjeni dobiček namenijo v organsko rast kapitala, in da naj poskušajo svoje lastnike prepričati, da je treba razmišljati naprej, ko bodo banke rabile večji kapital. S tem priporočilom smo imeli specifično težavo, ker smo edina bančna institucija, ki se brez težav dokapitalizira na trgu. Tako je bilo že v letih 2007/08 in še danes se brez težav enkrat do dvakrat na leto dokapitaliziramo. Letos smo se v dveh etapah s 6,5 milijona evri. Banki Slovenije smo pojasnili, da se težko odpovemo strateško dogovorjeni dividendni politiki, ker samo stabilna dividendna politika omogoča hranilnici, da se na dolgi rok tudi dokapitalizira. Le tako lahko brez zadržkov pridemo pred stare in nove delničarje in jim odkrito povemo, da poslujemo uspešno in redno letno delimo dividende s 5-odstotnim donosom. Če tega ne bi bilo, bi bila vsaka dokapitalizacija obsojena na propad. Banka Slovenije je to razumela in ni vztrajala pri izvedbi priporočila. Konkurenca se s tem ni ukvarjala, saj imajo svoje težave, večje od teh. Poglejte dokapitalizacije v zadnjih letih, niti ena ni uspela. Povsod vstopa država, ker lastniki, pa pustimo, zakaj in kako, niso bili sposobni dokapitalizirati slovenskih bank. Mi pa imamo trenutno na čakanju približno 60 potencialnih kupcev delnic, del teh je dosedanjih lastnikov, večina pa je novih. Za primerjavo: Deželna banka, ki je malce večja od nas, se celo leto muči s šestmilijonsko dokapitalizacijo. Dobila je dovoljenje za podaljšanje roka do konca decembra in zmanjšano vsoto na štiri milijone. Ne vemo, ali jim bo uspelo, sam jim seveda želim, da bi jim. Razlika je, kadar banka uživa ugled, visoko stopnjo zaupanja in pripadnosti. To moramo v slovenskem bančnem sektorju kot celoti spet doseči.

Dividende, ki jih izplačate, lastniki dejansko potem skoraj vse vložijo nazaj kot kapital.

Deloma, da. Vidijo stabilen razvoj, ponosni so na hiter razvoj, čeprav nam ga mnogi očitajo in ga primerjajo z razvojem bančnega sektorja med letoma 2004 in 2008. Naši lastniki in komitenti to podpirajo, letos imamo 43-odstotno rast bilančne vsote, v zadnjih sedmih letih pa kar 400-odstotno. Od leta 2007 do zdaj imamo 400-odstotno rast na virih, skoraj 200-odstotno na kreditih prebivalstva, več kot 2000-odstotno na kreditih mikropodjetij in občin, imamo 400-odstotno rast na osebnih in poslovnih računih.

Kako pa obvladujete to hitro rast, da vam ne pobegne iz rok?

Predvsem moraš obvladovati rast hitrih tveganj. Delavske hranilnice nikoli niso pestile težave z likvidnostjo, ampak imamo vsak mesec za nekaj deset milijonov likvidnega presežka. Zaradi presežne likvidnosti smo na začetku decembra ECB vrnili 26 milijonov evrov, ker jih enostavno ne potrebujemo. Pri zadnjem najemu sredstev ECB niti nismo sodelovali, saj evropskega denarja ne potrebujemo, če bo šlo tako naprej, tega vira tudi spomladi ne bomo potrebovali.

Izredno pomembno je obvladovanje kreditnega tveganja. Temu smo posvečali veliko pozornost že pred krizo, še večjo med njo, enako tudi danes. Pri dajanju kreditov smo dosledni, premišljeni, konservativni, predvsem pa morajo biti dobro zavarovani. Podjetje, ki želi dobiti posojilo, mora dokazovati sedanje, pretekle, prihodnje denarne tokove, za nas je pomembna razvojna strategija podjetja oziroma kreditojemalca, izvozna naravnanost, lastniška struktura, finančne obveznosti, pomembne so obveznosti do dobaviteljev, terjatve do kupcev, spoštovanje obveznosti do države in do zaposlenih. Za neetično poslovanje pri nas ni kredita. Praviloma posojila ne odobrimo, če je neto dolg v razmerju do EBIDTA večji od pet. V času krize smo bistveno povečali kreditiranje občin, mikropodjetij in samostojnih podjetnikov. V strukturi naših naložb krediti prebivalstvu trenutno še vedno zasedajo zelo visokih 61 odstotkov, 27 odstotkov je delež mikropodjetij in sedem odstotkov delež samostojnih podjetnikov.

Gre torej za poslovni model.

Velikih in srednjih podjetij ne kreditiramo, ker smo premajhni. Treba je upoštevati, da znaša naš kapital 35 milijonov evrov. Naj poudarim, da je pri nas delež slabih kreditov še vedno samo 4,8 odstotka. To ni primerljivo s preostalim bančnim sektorjem, ki je, kot beremo, pred intervencijo države imel slabih kreditov več kot polovico. Država je v ta sektor intervenirala z malo manj kot petimi milijardami evrov, pa pravijo, da še vedno nekaj kapitala manjka. Tega preprosto ne razumem in tudi tujim revizorjem ne verjamem. Dokler imamo mi tako majhen delež slabih kreditov, presneto dobro obvladujemo kreditna tveganja. Nekateri pa nam podtikajo, da bodo tudi pri DH popadali okostnjaki iz omar. Zagotavljam, da se to ne bo zgodilo. Morda bo šla kakšna pravna oseba v stečaj, ampak pri nas nimamo nezavarovanih kreditov. Najslabša možnost je, da pride še kakšna kriza. Lahko da ne bomo dobili stoodstotnega poplačila za posamezen primer, toda z DH se ne bo nič zgodilo, vse smo sposobni sami rešiti. Naj nam to verjamejo in naj nas pustijo pri miru. V obdobju 2004–2008 je slovenski bančni sektor delal neumnosti, vendar naj nas ne primerjajo s tem obdobjem. Naša slaba posojila so večinoma pri prebivalstvu, kar pri tolikšni slovenski brezposelnosti ni čudno. V tem času smo sprejeli zakon, ki daje možnost osebnih stečajev, a se je popolnoma izrodil. Po naši oceni je kar 99 odstotkov teh stečajev špekulativnih in vse to nam povzroča oslabitve. Letos imamo rekordno poslovanje, 3,4 milijona bruto dobička, ampak imamo zaradi nezaposlenosti tudi 2,3 milijona slabitev.

Množično prevzemamo kreditno tržno nišo kmečkega prebivalstva in prenovo stanovanjskega in poslovnega fonda. Tisto, česar ne naredijo drugi, naredimo mi, ker se znamo prilagoditi.

Raste vam število komitentov med prebivalstvom in espeji. Med espeji je tudi veliko prekernih delavcev. Imate morda projekcijo, kako padec standarda vpliva na vašo hranilnico? Prekerci lahko z danes na jutri ostanejo brez zaposlitve ...

Kriteriji za pridobitev kredita so tako ostri, da prekerni delavec do njega ne more priti. Gre za novodobne kapitalistične sužnje. To v največ primerih niso naši komitenti. Oni živijo iz rok v usta.

Niso v smislu kreditov, so pa komitenti.

Možno. Ti ljudje se pogosto znajdejo v finančnih težavah, prihaja do blokad računov, rubežev, tega je ogromno. Pri nas je pred začetkom krize na sodnih izvršbah delal en delavec, danes jih dela osem. Vsi, ki vodijo državo, bi se morali zamisliti nad tem, da je več kot sto tisoč Slovencev v finančnih težavah.

Kakšen je učinek petmilijardne injekcije v bančni sistem?

Obstajajo različne ocene, kaj bi lahko bilo drugače in boljše. Država je bila kot lastnica dveh bank v to prisiljena. Ne smemo pa pozabiti še dveh, ki sta šli v prisilno likvidacijo, čeprav sta bili zreli za stečaj. Če bi šli v stečaj, bi se morale v pokrivanje bančnih vlog do sto tisoč evrov vključiti vse druge banke, kar bi tudi za nas lahko pomenilo bistveno slabše poslovanje, morda celo z izgubo. Zato je bil ukrep Banke Slovenije moder in dobro premišljen. V laični javnosti morda prevladuje mnenje, da naj gre banka s takšnim poslovanjem v stečaj, ker so ga preveč lomili. To je prav tako res, ampak za kazensko pregonljive posle imamo organe, da to dokažejo in ukrepajo.

Glede milijard, porabljenih za sistemske banke, bi se tudi sam delno pridružil mnenju nestrokovne javnosti. Luknja v bankah je bila po mojem manjša, kot nam jo je nekdo, vemo, kdo, vsilil. Ampak kaj hočemo, v to smo pač privolili. Pomembno je, da smo del bančnega sistema kolikor toliko stabilizirali in da se je sposoben vključevati v prestrukturiranje gospodarstva. Vendar tega denarja gotovo ne bomo nikoli dobili vrnjenega. Pri ponovnih kontrolnih testih teh bank pa se je ugotovilo, da manjka še nekaj kapitala. Če bi špekulirali, bi lahko rekli, da to morebiti ni res. Kaj pa, če je zadeva ciljana, zato da se ti banki prodata še ceneje? Poglejte, kako so reagirali trgi. Madžarska banka OTP je za NKBM ponujala 300 milijonov, po objavi stresnih testov ponuja samo še 150 milijonov. Vidite, kako so te ocene lahko škodljive. V Sloveniji teče nekaj sodnih postopkov proti znanim ljudem, z obtožbo, da bi lahko nekaj prodali dražje, kot so. Komu bomo sodili, če država vloži v neko banko milijardo evrov, nazaj pa bo dobila le 150 milijonov? Slovenci nismo obljubili Bruslju, da bomo prodali banko za vsako ceno. Kako lahko neka oblast proda banko, ki danes posluje pozitivno, za 150 milijonov, pa drugo za 400 milijonov, če smo pa v ti dve sistemski banki vložili več kot tri milijarde evrov? Kje je tu odgovornost do prihodnjih generacij, ki bodo odplačevale tudi sanacijo bank? Kdo je rekel, da moramo prodati banke pod ceno? Prodajmo banke, ko bodo ustvarjale dobiček, počakajmo, prodajmo jih v dobri kondiciji za primerno ceno. Če lahko mi ustvarjamo ustrezen dobiček, potem mora banka z nekaj milijardami dosegati še mnogo večjega. Kaj bomo pa naredili s 150 milijoni, ki jih bomo na hitro dobili od prodaje mariborske banke? Ali ne bi bilo boljše, da bi katerokoli od teh bank prodali za sto evrov, kupec bi jo dokapitaliziral, bančni sistem bi ostal stabilen, država pa bi prihranila vložene milijarde?

Komu se mudi?

Ne vem, komu se mudi. Ne vem, ali imajo pravico to prodati pod ceno. Mariborska banka in NLB danes poslujeta z dobičkom. Zakaj smo sploh vlagali, če prodajamo pod ceno? To je šlo iz naših žepov, zato tega ne more početi nobena skupina na oblasti. To je zavestna škoda državljanom in državi. Prodali bi lahko, ko bomo dobil svoj vložek nazaj. To bi bilo normalno.

Tako kot ste vi vstopili v nakup mariborskega letališča. Boste vložek dobili nazaj?

Bomo, verjamem, da ga bomo.

Kaj pa je bil razlog za nakup?

Računamo, da bomo dobro zaslužili, ta naložba se nam bo hitro povrnila. Mogoče bomo zelo kmalu presenetili slovensko javnost, z donosom, povrnitvijo naložbe in vsebino dejavnosti na aerodromu. Tam želimo narediti podobno dejavnost, kot je na Brniku. Kapitalska naložba je po naši oceni izjemno dobra, povrnili si jo bomo s pravim donosom, in če si je ne bi, bomo za vloženih 900 tisoč evrov odgovarjali sami. Imamo lastnike, ki smo jim odgovorni. Nismo pa dolžni za poslovne odločitve polagati računov strokovni ali laični javnosti, ki nam poskuša iz zavisti podtikati vse mogoče. Naše naložbe so preudarne, premišljene in bodo donosne, dokazali bomo, kako se dela, enako kot to dokazujemo na bančnem področju.

Ali ste preverili podjetje Aviofun, s katerim ste skupaj kupili letališče?

Vsekakor.

Pojavili so se namreč tudi v zgodbi z Linxairom, ko so podjetniku Zakeršniku izginjala letala skozi orionovsko mrežo izpuhtevanja podjetij in premoženja. Zdaj pa so udarili na slovenjgraškem letališču.

Poznam zadeve za nazaj in za naprej. Aviofun je edini lastnik zadnje štiri mesece. Kako je prišel do lastništva, me ne briga. Lahko tudi s pomočjo nekega omrežja, ki ga omenjate, to me ne briga. Aviofun je 47-odstotni lastnik letališča, mi imamo 53 odstotkov. Vem samo, da nihče ni šel reševat mariborskega aerodroma, ko je bil še v objemu DUTB. Zgodba se začenja na novo, vse, kar se je dogajalo, je nepomembno. Obstajajo velikopotezni načrti za organizacijo rednih linij, čarterskih poletov, novosti se pripravljajo za blagovni promet z logističnim centrom, govori se o letalski šoli, o vzdrževanju letal ... Pripeljali bomo novega ponudnika s cenejšim gorivom in takrat bo ta mariborska zgodba zelo zanimiva. Nekatere stvari so že podpisane, ampak pustimo se presenetiti. Počakajmo še kakšen mesec, pa bomo, upam, videli zgodbo o uspehu, ki bo moji Štajerski prinesla dodano vrednost k razvoju.

V nekaterih medijih so vam očitali višino plače.

To so naročene stvari. Reporter je bil prvi primer, name so se spravili zaradi prevelike aktivnosti sindikatov, naših lastnikov. To so zgodbe za butalce. Tudi Tednik RTV Slovenija se je lotil moje plače. Plače vodstva vsake banke so stvar lastnikov in ne javnega linča. Delavska hranilnica kot zasebna bančna institucija pridobiva sredstva in kapital na bančnem trgu od prebivalstva in pravnih oseb, ga najbolje obrestuje, ponuja najugodnejše bančne in druge finančne storitve, ustvarja dobiček, plačuje davke in nikoli ni imela potrebe po enem samem centu davkoplačevalskega denarja. Najbolj podlo je, kadar plačo nekega direktorja postaviš ob bok razmeram neke družine, kjer sta oba starša brez dela, imata pet otrok, saj ta direktor ne more prevzeti odgovornosti za usodo družine. Te zgodbe nimajo nič skupnega z bančnim poslovanjem, tudi nič ne povedo, razen tega, da je s čustveno inteligenco avtorjev takšnih člankov in oddaj nekaj hudo narobe. Sramota, da se je lahko takšen zmazek zgodil celo na javni televiziji. Vendarle si v Sloveniji želimo razvoja, visokih plač vseh, saj visoke plače pomembno polnijo pokojninsko blagajno.

Takrat so opletali z vašo plačo, zdaj pa s plačami kadrov na DUTB.

Razumem te kritike javnosti, saj gre izključno za davkoplačevalski denar. Sam jih ne zagovarjam, ker če sami ne znamo voditi slabe banke, moramo pač nekoga drago plačati. To ne upravičuje vsega tamkajšnjega početja. Država pri vseh birokratih tudi najema zunanje storitve. Če njeni birokrati tega ne znajo, jih bo treba odsloviti. Ne pa doma imeti molje, ki dobivajo plačo, ne znajo pa nečesa delati. Vodilni na DUTB pač imajo svojo ceno. Apriorni napad na njihove plače pa je norost. Oni so tam zato, da vrnejo večino državnega premoženja. Morda je njihova plača premalo vezana na njihovo uspešnost, ampak to je problem države, ki je z njimi sklenila pogodbo, ne pa njihov.

Večina bank je večjih od nas in tam imajo višje plače. Večina jih je tudi v globokem minusu in brez rasti. Nista problematični samo dve sistemski. Zakaj se nihče ne vpraša, če že ti dve ne moreta biti v podporo gospodarstvu, kaj pa delajo druge, tudi tuje? Zakaj te niso nosilke prekrasnega preporoda gospodarstva? Zakaj preostali del nesistemskega bančnega sektorja nima naše rasti? Lahko bi jo imel. Edino, če si tega ne želijo. Zato 230 zaposlenim v hranilnici dovolite, da smo uspešni, in verjemite nam, da lahko naša pot razvoja in uspehov pomaga peljati to prelepo slovensko deželo iz krize.