Tiskane izdaje
Pred trinajstimi leti je restavrator Viktor Povše pod podobo Marije Magdalene odkril brhko mladenko, ki spominja na Primičevo Julijo, a njena identiteta uradno še ni potrjena. Vendar Povše zdaj dokazuje, zakaj o njej ne dvomi več. Dvesto šestnajst let po Prešernovem rojstvu in dvesto let po rojstvu Julije je, pravi, rešil uganko.
Zgodilo se je poleti leta 2002. V restavriranje je dobil oljno sliko svete Magdalene v formatu 77 krat 58 centimetrov. Slika je bila umazana in le malo poškodovana. Uredil jo je, čakala je na lastnike. Ko jo je restavrator Viktor Povše opazoval bolj pozorno, je dobil občutek, da z njo nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Za odlično kompozicijo so bili moteči barvni nanosi. Ko je sliko iz radovednosti sondiral in pozneje še rentgeniziral, je ugotovil, da sveta Magdalena skriva pod sabo drug portret. Sonde so pokazale, da so spodaj barve zelo kvalitetno položene, in tako ni bilo težko ugotoviti, da je pod preslikavo bolj kakovostna slika. Lastniki so mu dovolili, da sveto Magdaleno odstrani in reši ujetnico. Kmalu je ugotovil, da je bila slika preslikana takoj po nastanku, ko ni bila niti lakirana. Preslikava in spodnja barvna plast sta se zato zlepili v eno samo plast. Brez stereobinokularnega mikroskopa ne bi bilo mogoče odstraniti preslikave.
Matevž Langus da, a kdo je mladenka?
Najprej je odkril ozadje slike, mizico s šopkom vrtnic in površino kože, inkarnat. Že delno odkrita površina mu je dala misliti, da bi umetnik utegnil biti Matevž Langus. O najdenem je obvestil dr. Ano Lavrič, ona pa mu je svetovala, naj se obrne na dr. Emilijana Cevca, odličnega poznavalca Langusa. Dobil je pritrdilni odgovor in nasvet, da naj delo izpelje do konca, če je le mogoče. Poleti leta 2003 je bila slika dokončno odkrita in urejena za prevzem. Seveda brez razmisleka, kdo bi lahko bila lepa mladenka, ni šlo. Povšetu so se misli vedno ustavile pri Primičevi Juliji.
Televizijci so zanimivo odkritje posneli, vendar jim restavrator ni mogel dati zagotovila, da je upodobljenka Julija. »To je bila takrat le moja domneva in tudi velika želja. Povedal sem jim, da je moje delo sicer pomembno, a da je s tem končano. Ugotoviti, kdo je upodobljenka, pa je naloga drugih, ki so za to usposobljeni. Dogodek je bil sicer prikazan na televiziji, vendar odziva ni bilo,« pojasnjuje Povše. Tudi predstavitev v Žalcu je minila brez odzivov.
Delo končano? Da in ne
Lani je v pogovoru z Lavričevo znova omenil domnevno sliko Primičeve Julije. Predlagala mu je, da bi za revijo Umetnostna kronika napisala intervju o celotnem restavratorskem delu in odkritju domnevne Julije. Istega leta je v restavratorskem ateljeju Mestnega muzeja Ljubljana organizirala srečanje s kustosinjo, ta je pokazala Langusovo sliko Julije v velikosti 29,5 krat 23,5 centimetra, ki so jo leta 1921 našli pri Julijinih hčerah Mariji in Antoniji, živečih v Zgoši pri Begunjah.
Dr. Ana Lavrič in dr. Damir Globočnik sta letos februarja v Kranju organizirala proslavo v Prešernovo čast, na srečanje so bili povabljeni tudi lastniki slike domnevne Julije. Povše jim je predlagal, da bi sliko, ki je še vedno veljala za domnevno, ponudili Mestnemu muzeju v Novem mestu, tam pa so jo z velikim veseljem prevzeli. Direktorica Jasna Dokl Osolnik je v dvorani Jakčevega doma septembra priredila slovesen sprejem slike. Na prireditev sta bila poleg Povšeta povabljena tudi Kristina Preininger iz Narodne galerije, poznavalka slikarja Langusa, in forenzik Gregor Kovač. Kustosinja se je strinjala, da je domnevna Julija sicer Langusovo delo, da bi bila upodobljenka Primičeva Julija, pa ni potrdila, saj so si mnogi Langusovi ženski portreti podobni. Tako je ostala mladenka še naprej le domnevna Julija.
Iskanje dokazov
Toda ne za Povšeta. »Rešitev vprašanja upodobljenkine identitete sem sicer prepustil ljudem, ki naj bi bili za to poklicani, a ker primer ni šel v smeri mojega pričakovanja in ker me je neka notranja sila preganjala, da sam začnem iskati resnico o Prešernovi Lauri, sem se z vso vnemo lotil dela,« pripoveduje. Začrtal si je, da bi delo končal do letošnje obletnice Prešernovega rojstva. Na pomoč je poklical sorodnico Rezko Povše, ki je literarno zelo nadarjena in ki je bila v dolenjski prestolnici verjetno najbolj vesela vrnitve Julije. Prosil jo je, da poišče vse gradivo o Prešernu, Juliji in Langusu. Našla ga je ogromno.
Iskanje identitete s primerjanjem podobnosti se mu je po srečanju v Novem mestu zdelo brezpredmetno. Upal je, da bo v obsežnem čtivu le odkril namig za dokončno rešitev uganke. A tudi preprosta uganka je lahko težka, če ne najdeš osnove, kako jo razvozlati.
Umetnostni zgodovinar dr. France Stele je od Julijinih hčera za resnico sprejel le podatek, da je to portret mame, z datumom nastanka leta 1837. Znani pa so bili tudi podatki o slikanju Julije leta 1833, ki jih ni bilo mogoče zanikati.
Stele v reviji Dom in svet takole piše o Langusu: »Njegovo delo, čeprav ni podpisano, skoraj ni mogoče zgrešiti. Delal je mnogo in kdor mnogo proizvaja, se neizbežno ponavlja v svojih motivih in načinih rešitve kočljivejših vprašanj. Zato je pri umetniku, ki mnogo ustvarja, neizbežno, da se pojavijo skupine predmetno sorodnih umetnin, nastalih časovno blizu druga druge, ki so si po izvedbi, koloritu, kompozicionalnem motivu in podobnem toliko sorodne, da njihove časovne skupnosti ni mogoče prezreti. Ako je eno takih del datirano, so datirana vsa druga v njegovo bližino.«
Urbančičeva in Primičeva
Med Langusovimi portreti je bil za Steleta takrat najboljši portret Urbančičeve, v velikosti 50,5 krat 66,5 centimetra. O sliki piše takole: »Predstavlja nam ženo do pasu, obrnjeno napol v svojo desno stran. Oči obrača iz slike ven naravnost na gledalca. V laseh, vestno sfriziranih po takratni modi, ima vejico z belimi cvetovi, v ušesu podolgovati obesek. Bela obleka, močno stegnjena v pasu, globoko odkriva prsi in rame, bogato nagubani rokavi pokrivajo samo rame in puščajo roke gole, na levi rami je vidna dragocena zlata zaponka. Za pestjo leve roke ima dvojen venec biserov, na desni zlato zapestnico ji je položena prozorna tančica sinje barve, ki jo pred prsmi drži skupaj z obema rokama. Desnica je zgoraj z zunanjo stranjo ven obrnjena, levica zdolaj napol zakrita s tančico. Žena stoji ob črni mizici, katere del je viden v levem kotu, na oglu leži šopek cvetlic, komolec desnice je oprt na mizico. V levem kotu slike je na mizici podpis slikarjev; M(ateus) L(angus) p.(inxit) 1831.«
Nadalje piše: »En sam pogled na podobo Primiceve Julije nas prepriča, da je sorodnost teh dveh slik tolika, da bi nas skoraj mikalo misliti na kako odvisnost med njima, na primer, da je tisti, ki je starejšo sliko (Urbančičevo) videl, izrazil izrečeno željo, naj bo tista, ki jo on naroča, kar mogoče podobna prvi. Ta naročnik bi bil v našem slučaju naročnik Julijine slike. Langus, ki je v prvi sliki ustvaril meščanski idealni portret, kateri je nedvomno žel hvalo takratnega občinstva, je hotel polaskati tudi komaj se razcvetelemu čaru Julijine mladosti.«
S tem je Stele primerjal sliko Urbančičeve s sliko, odkrito pri Julijinih hčerah. Povše pa je primerjal sliko Urbančičeve s sliko domnevne Julije, ki je po njegovi presoji zrcalna slika prve.
Konec marca 1832 je Juliji umrl brat. Med uradnim enoletnim žalovanjem Julija in njena mati Julijana seveda nista smeli obiskovati plesov in gledališča, po več virih pa sta v tem času hodili na oddih na Dvor pri Kamniku in na grad Turn v Preddvoru nad Kranjem, kjer je gospodaril Janez Nepomuk Urbančič.
Ključni dokaz(i)
Povše je prepričan, da je tam Julijana, mama Primičeve Julije, videla znameniti Langusov portret Urbančičeve žene iz leta 1831. Poleti 1833, ko je minilo leto žalovanja za sinom Janezom, je, ker se je bala, da bi zaradi slabega zdravja zbolela in umrla tudi hči Julija, pri Langusu naročila portret, ki naj bi bil podoben portretu Urbančičeve.
»Torej, portret, ki sem ga odkril izpod svete Magdalene, je – po 170 letih – tisti portret, ki ga je pogrešal dr. Stele. Tukaj so še znani podatki, da je Prešern hodil k Langusu, da je ob nastajanju Julijinega portreta hladil ljubezenske rane. To je tisti portret, zaradi katerega je Prešern Langusu napisal znameniti sonet z akrostihom. Ti obiski so morda Prešerna spodbujali, da je v rekordnem času napisal tudi Sonetni venec, ki je bil prvič objavljen v soboto, 22. februarja 1834,« razlaga Povše.
Logično pojasnilo
Na vprašanje, zakaj je bil portret preslikan z grešnico Marijo Magdaleno, pa restavrator odgovarja takole: »Ko je Langus v poletju 1833 slikal Julijo, je v njegov atelje prihajal Prešeren, ki se je na veliki teden v trnovski cerkvi na prvi pogled zaljubil v dražestno mladenko. Spremljal je nastajanje njenega portreta. Iz hvaležnosti je napisal Langusu sonet in za Julijo Sonetni venec. S tem je užalil njenega zaročenca – ker je z obiski v Langusovem ateljeju, s sonetom, posvečenim slikarju, in Sonetnim vencem trikrat onečastil Julijino ime in s tem tudi sliko.«
Na portalu MMC je Andrej Mrak pred časom navedel, da je bila »nevarnost za pesnika Prešerna in javno izpostavljanje neke osebe v tistem času nekaj nezaslišanega. Javne izpovedi ljubezni pa Ljubljančani tudi še niso doživeli. Prešernu bi kaj lahko grozila tožba, če bi Julija že imela snubca, pa bi bil morda tudi izpostavljen dvoboju. Ne smemo pozabiti, da je ravno tisti čas, sicer leto pozneje, zaradi ljubezenskih zadev v dvoboju podlegel slavni ruski pesnik in pisatelj Puškin.«
Grešna slika
Pesnik, ki je s Sonetnim vencem želel osvojiti srce svoje ljubljenke, pa je pri Primičevih naletel na ravno nasproten učinek. Scheuchenstuel, ki mu je bila Julija že obljubljena, je veljal za arogantnega, ljubosumnega in maščevalnega človeka. Ljubezen ljudi osrečuje, ljubosumje pa ubija ali vsaj muči sočloveka. V tem primeru ni bilo ravno ubijanja, zato pa je moral »umreti« Julijin portret, je prepričan Povše: »Slika, ki je nastajala v Langusovem ateljeju, je bila torej grešna in zato jo je dal preslikati z grešnico.«
Pisatelj in zgodovinar Janez Trdina, ki ga je prignala v Novo mesto radovednost, kakšna je Julijina podoba, je po naključju srečal sošolca iz osnovne šole, ki je bil v Novem mestu nekakšen redar. Ko je prijatelju zaupal željo, da bi rad videl Julijo, mu je ta odgovoril: »Ti, Janez, varuj se! Če Napoleon izve, da postopaš za njegovo gospo, te zmaši v tesno kletko, iz katere ne prilezeš tako hitro«. Prijatelj mu je nato le pomagal, da je naslednji dan na mostu videl Julijo, in opisal jo je s samimi presežniki.
Julijin spovednik v Novem mestu je Trdini povedal, da je imela Julija tri lastnosti za srečen zakon: znala je potrpeti, znala je odpustiti in znala je molčati. Nadalje Trdina piše: »Vedelo se je, da je imel njen mož razmerja z drugimi ženskami. Kljub temu ni prenesel misli, kaj šele besede o Prešernu. Sodnega uradnika Franca Zorka je z družino vred nagnal iz Novega mesta, ko je ta ob Julijini smrti zapisal, da Prešernove Lavre ni več, vendar bo dalje nesmrtno živela s pesnikom.«
Onečaščeni portret
Povše sklepa, da je bil Julijin portret naslikan in najverjetneje tudi plačan. »Ljubosumni zaročenec se ni mogel sprijazniti, da bi bil portret, ki je bil trikrat onečaščen, z njim v isti hiši. Lahko si samo mislimo, da je bila v družini zato prava vojna,« pravi Povše. Po rezultatu sodeč se je morala Julijana sprijazniti z zahtevo, da Langus portret preslika s sveto Magdaleno, za kar so mu bržkone tudi plačali. V hiši v Ljubljani in pozneje v Novem mestu so imeli namesto lepe Julije verjetno le spokornico Marijo Magdaleno.
»Čas ublaži bolečino in jezo. Užaljenost do Prešerna je sčasoma popustila. Da bi delno popravil pri Primičevih nastalo situacijo po uničenju Julijinega portreta, je Scheuchenstuel dve leti pred poroko, ta je bila leta 1839, verjetno sam naročil miniaturni portret pri Langusu – tistega, ki je zdaj razstavljen v Mestnem muzeju v Ljubljani. To je sicer moja domneva, obstaja pa lahko še mnogo drugih možnosti. Umrla je Julijana, umrla je Julija, soprog se je s sinom odselil v Gradec, kjer je nato bankrotiral in leta 1873 umrl,« sklene Povše, ki je svojo preiskavo simbolično končal pred dvema dnevoma, v soboto, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan.
Slika privabila Julijino praprapravnukinjo
V Dolenjskem muzeju si je domnevno Primičevo Julijo v dveh mesecih od njegove predstavitve ogledalo 150 obiskovalcev z vseh koncev Slovenije. V številki so zajeti zgolj tisti, ki so prišli, da bi si ogledali portret. Izvedli so tudi delavnico Je to Julija?, na kateri so sodelujoči spoznali pot odkrivanja domnevnega Julijinega portreta. Za spomladi imajo na temo Julije že potrjene delavnice za okoli 150 otrok.
»Odziv obiskovalcev je dober, zanimanje za zgodbo in zgodovino restavriranega portreta pa je preseglo naša pričakovanja,« so povedali v muzeju. Zgodba o portretu je segla tudi v tujino, v spletnih medijih je prispevek o predstavitvi portreta prebrala praprapravnukinja Primičeve Julije, ki živi v Ameriki. V muzeju se zavedajo, da portret tudi zaradi avtorstva Matevža Langusa pomeni dragoceno in bogato dediščino svojega časa, zato ga obiskovalcem predstavljajo strokovno in kot obogatitev stalne likovne zbirke.
»CSI v umetnosti«
V Dolenjskem muzeju so se sicer pridružili razkrivanju identitete s komparativno metodo s področja kriminalistike. Kot je v Delu zapisal naš novinar Vojko Urbančič, so k sodelovanju povabili Gregorja Kovača, sodnega izvedenca kriminalističnotehnične stroke. Izvedenec je ugotovil, da se poteze domnevne Julije na novoodkriti sliki v kar 97 značilkah ujemajo z njenim najbolj znanim portretom iz odraslih let in v 88 značilkah s portretom, na katerem je upodobljena kot deklica. V muzeju so zapisali, da je sodeč po rezultatih raziskave najverjetneje tudi na novoodkriti sliki Julija Primic.
To je potrdil tudi Kovač, ki je pojasnil, da govoriti o številu ujemajočih se značilk – teh je, denimo, zgolj na obrazu 64 – ni enako, kot če bi govorili o ujemanju v odstotkih, a število 97 kaže, da je verjetnost ujemanja identitete zelo velika. Kovačevi rezultati so prepričali dolenjske muzealce in portret bo, če dosedanje ugotovitve ne bodo ovržene, obveljal za tretji portret muze našega največjega pesnika.
Bolj zadržana do identifikacije mlade portretiranke z Julijo je Kristina Preininger iz Narodne galerije, poznavalka Langusovega dela. Ob predstavitvi portreta v Dolenjskem muzeju je povedala, da bo v zvezi z identiteto te mladenke treba še raziskati arhive in provenienco te slike. Ali je odtlej dobila že kakšne nove podatke? Sporočila je, da žal kakih novih, opredeljivih podatkov v zvezi z identiteto dekleta nima. »Zaenkrat lahko rečemo le, da gre za Langusov najverjetneje zgodnejši v vrsti meščanskih portretov, in ga označimo le kot portret neznanega dekleta,« je zapisala Preiningerjeva.
------------------
Prelestna Novomeščanka
Prešernovo nesojeno ljubezen zaradi nesmrtnih verzov – s tistimi iz leta 1834 objavljenega Sonetnega venca na čelu – poznamo po dekliškem priimku, ki, priznajmo, zveni lažje in lepše od kasnejšega von Scheuchenstuel.
Povezujemo jo z Ljubljano, kjer je v mladih letih zaradi bogastva in čednosti veljala za eno najbolj zaželenih nevest, a je zadnjo tretjino življenja preživela v Novem mestu.
Leta 1839 se je poročila z osem let starejšim Jožefom von Scheuchenstuelom, sinom bavarskega pravnika Antona von Scheuchenstuela, ko je ta napredoval in postal predsednik novomeškega sodišča, pa je sledila selitev v dolenjsko metropolo, v tamkajšnji dvorec Neuhof.
Umrla je 2. februarja 1864, stara komaj 47 let, pokopali pa so jo na šmihelskem pokopališču v Novem mestu. Spomenik, ki ji ga je dal postaviti mož, stoji še danes.
Zadnji baročni slikar
Matevž Langus (1792–1855) se je v svojih freskah opiral na baročno tradicijo iluzionizma, množičnih prizorov in poudarjene čustvenosti, zato je veljal za »zadnjega baročnega slikarja« na Slovenskem, piše na spletnih straneh Narodne galerije. Na dunajsko slikarsko akademijo je odšel šele v svojih poznih dvajsetih letih. Poleti je delal kot freskant, pozimi pa je v ateljeju ustvarjal oljne slike, največ portrete, a tudi veliko del za cerkvene naročnike. Večina del iz Langusovega opusa sodi v čas bidermajerja, širšega kulturnozgodovinskega pomena pa so njegove upodobitve kranjskih, zlasti ljubljanskih meščanov.
Občutek ujetega trenutka
V Sloveniji imamo dva uradna portreta Primičeve Julije. Prvi je Langusova slika Primičeva Julija z bratom Janezom iz stalne zbirke Narodne galerije Umetnost na Slovenskem. Njen najbolj znan portret (slika zgoraj) pa hrani Mestni muzej Ljubljana. Langusov portret je najverjetneje nastal v letih 1836 in 1837, v času, ko je bila Julija že Scheuchenstuehlova nevesta. Gre za izrazit bidermajerski portret, s katerega v nas zre z razkošnim nakitom ozaljšana mlada ženska v gosposki beli obleki. Poseben kontrast vzbuja modrina šala, ki si ga portretiranka pridrži z desnico, da ji ne bi zdrsnil z ramen, kar pričara izjemen občutek ujetega trenutka.
Viktor Povše
Reševalec nerešljivega
Akademski restavrator Viktor Povše se je rodil pred 83 leti v Podturnu pri Dolenjskih Toplicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na ljubljansko likovno akademijo. S štipendijo Prešernovega sklada se je izpopolnjeval v Rusiji, znanje je pridobival tudi na Poljskem in Češkem. Služboval je na medobčinskem zavodu za varstvo spomenikov v Kostanjevici na Krki in na zavodu za spomeniško varstvo v Celju, nato pa vse do upokojitve deloval kot samostojni kulturni delavec. Reševal je tudi za mnoge nerešljive probleme, na primer v požaru uničeno Langusovo nagrobno sliko, narisano na pločevino. Najpomembnejše restavratorske posege je opravil v cerkvah sv. Danijela in Marijinega vnebovzetja v Celju. Za dosežke na področju restavratorstva je leta 2003 prejel srebrni celjski grb.
