Tiskane izdaje
Slovenija je dobila novo pomembno organizacijo, Društvo za opazovanje in proučevanje premierskih ptic Slovenije (DOPPPS), ki je že po nekaj tednih delovanja preraslo v največjo nevladno organizacijo za varstvo pernatih politikov v državi. »Delamo v korist varstva premierov in njihovega življenjskega okolja. S tem prispevamo k ohranjanju te redke in dragocene vrste in v dobro celotne družbe,« pojasnjujejo na društvu. Društvo je polnopravni partner svetovne organizacije za varstvo ptic zvrsti premier oziroma Prime Minister Bird Life International (PMBLI).
Tako so septembra objavili prvo letno poročilo o stanju teh ptičev. Dve vrsti sta po podatkih društva že izumrli, izjemno pomembna, ki je navduševala proučevalce ptic in tudi laično javnost, je izginila 23. februarja 2008; takrat so na Zaplani zadnjič opazili to vrsto. Izginila je tudi premierska vrsta, ki so jo imeli strokovnjaki priložnost proučevati zgolj kratek čas, le nekaj mesecev v drugi polovici leta 2000.
So pa zato tukaj druge nadvse zanimive pernate persone. Loisus Peterletis razen presenetljivega preboja v vrh ptičjega sveta na začetku proučevanja političnih vrst leteče perjadi pred 24 leti ni več pomembneje posegel v življenje te vrste. Nekaj časa je skrbel še za stike s pticami zunaj Slovenije, se neuspešno potegoval za prvega ptiča v državi, a mu je doslej uspelo le s selitvami na jug, pardon, sever, do evropskega prezimovališča v bruseljskih mlakah. Strokovnjaki njegovo čivkanje primerjajo z igranjem orglic.
Potem je tu še en zanimiv predstavnik vrste: Antonius Ropis. Ta je sicer že skoraj izginila iz zavesti, najverjetneje zato, ker je večino zadnjih let preživela na mokrišču v Luksemburgu, kjer se je ukvarjala s posojanjem zrn. Velja za zanimivo ptico, saj je znana po nemiru, ki bi ga pri človeku opisali kot živčnost in blago agresivnost. Po vrnitvi z mokrišča se ji ne napoveduje opazna kariera v domači ptičji hierarhiji.
To vrsto je nasledila izredno zanimiva invazivna vrsta Janesi Ivanus Jansis, ki se je kar dvakrat prebila na vrh prehranjevalne verige (pred tem je opravljala naloge obrambe jat pred ujedami), a je zaradi zarote, poleg rdečih vrst ptic je najverjetneje sodelovala tudi zarotniška skupina vatikanskih golobov, končala v ujetništvu v Dobskem zatoku.
Prav tako zanimiva vrsta je Borutenzis Pahoris, ki se je presenetljivo ohranila, čeprav so mnogi prepričani, da bi morala biti že zdavnaj brez omembe vrednega položaja v perjadni skupnosti. Tej vrsti se prav z neuspehi uspeva dvigovati v največje ptičje višave. Strokovnjaki še niso razvozlali, kako je to mogoče.
No, tukaj je še Alenkus Bratusekis, ki je od vseh ptičev merila na najvišja ptičja mesta zunaj Slovenije, a je, tako kot mitološki Ikar, letela preblizu evropskega sonca. Pa še iz Dobskega zatoka in drugih ptičjih zbirališč so nadnjo spustili jato mrhovinarjev. Je tik pred izumrtjem.
In seveda, pojavila se je še najnovejša vrsta, lahko bi rekli sveži kljun med ptiči. Vrsta Mirus Ceraris, ki stavi na visoka etična merila pri upravljanju pernatih zadev. Napovedujemo, da se ji bo zgodila pesem ptic trnovk. Saj se spomnite – po stari keltski legendi obstaja ptica, ki vse življenje išče trnovo drevo. Ko najde najbolj oster in najdaljši trn, se nabode nanj in umirajoča zapoje trpečo, a najlepšo in hkrati edino pesem v vsem svojem življenju.
