Kajzerce: Jankovićevo Velenje

Stali so ob županovi mizi, vsi mrkih obrazov. »Predvidevamo lahko, da bo glavnina redarskih sil prodirala po glavni cesti iz smeri Žalca, del pa iz smeri Mozirja in Letuša. Po mojem nimamo šans, njegov ukaz je namreč jasen: Velenje mora pasti,« je dejal načelnik kriznega štaba mestne občine Velenje Uroš Rotnik. »Računamo lahko le na naše sile in sile našega prijateljskega Šoštanja. Celje ne bo z nami, Maribor pa tudi ne, saj smo jih prehiteli,« je zaskrbljeno pristavil župan Bojan Kontič. Tako se je začela nujna seja ključnih političnih akterjev tega mesta po prvih informacijah, da se bo z jugozahoda zgodil napad biblijskih razsežnosti.

Stali so ob županovi mizi, vsi mrkih obrazov. »Glavnina redarskih sil bo prodirala po glavni cesti iz smeri Žalca, del pa iz smeri Mozirja in Letuša. Po mojem nimajo šans. Vaš ukaz, dragi župan, je namreč jasen: Velenje mora pasti,« je dejal načelnik kriznega štaba mestne občine Ljubljana Samo Lozej, ki se je v tej vlogi znašel, ker je bil podžupan Aleš Čerin zadržan zaradi neodložljivih obveznosti. »Računamo lahko na redarske sile, logistične enote iz LPP, teren pa bodo po boju etnično počistile skupine iz zaledne enote Snaga. Po končani operaciji bomo mesto zminirali in naj ga poplavi voda iz Velenjskega jezera. To bo delo za Vodovod-kanalizacijo,« je optimistično pristavil župan Zoran Janković. Tako se je začela nujna seja ključnih političnih akterjev tega mesta po prvih informacijah, da je zmagalo Velenje.

»Udarec mora biti tako močan, da bo Velenje tako rekoč izginilo z zemljevida. Za frontalni napad na ključne stavbe, še posebej županstvo, uporabite našo elitno udarno divizijo KPL, moj ponos. In pazite nanjo, to je naše družinsko zlato, naša prihodnost. Rekvizite za ofenzivo so pripeljali prijatelji iz Republike Srbske,« je ukazoval Janković, medtem ko so se pred magistratom že zbirale redarske sile glavnega mesta. V istem času so 76,2 kilometra severovzhodno potekale priprave na obrambo. »Kip Tita kar pustite na trgu, tega Janković ne bo zrušil,« je naročal Kontič in zaskrbljeno opazoval obrambne priprave. »Skrbi me njihova paradna enota KPL. To je Jankovićeva osebna garda,« je dejal vodji kriznega štaba.

V tistem trenutku je pritekel vodja obrambnega sektorja Velenje jug z veselo novico: »Župan, z nami je bataljon iz Žalca. Tudi oni so, tako kot mi, prvaki. Dobili so priznanje za najlepše slovensko manjše mesto. Ljubljanske enote bodo poskušali ustaviti že takoj po izstopu z avtoceste!« V istem času so 76,2 kilometra jugozahodno pred župana Jankovića pripeljali vklenjenega človeka. Bil je Peter Misja, predsednik Turistične zveze Slovenije. »Pujs izdajalski! Samo eno mesto je lahko najlepše! Samo eno je najlepše mesto na svetu! Privežite ga na Robbov vodnjak in pripeljite dva tovornjaka zrelega paradižnika!« se je hudoval Janković. Nato pa se je za trenutek ustavil in dejal: »Ne, kazen bo hujša! Vsak dan naj, tako kot moji someščani, vsaj tri ure stoji sredi naših neverjetnih prometnih zamaškov! Naj trpi in žre izpušne pline!«

Razlog za vojno je bila razglasitev Velenja za najlepše urejeno večje slovensko mesto. Premagalo je Ljubljano, Celje, Maribor, Kranj, Koper in Novo mesto. »Kako je možno, da je mesto socialističnega čudeža premagalo našo Ljubljano, našo Emono, naš ponos?!?« je tarnal župan. »A organiziramo koncert Danijele, da vas malo potolažimo?« se je domislil vodja kriznega štaba. »Koncert bo na Titovem trgu v Velenju. Po tem, ko bom spregovoril z balkona mestne hiše, če bo od nje sploh kaj ostalo, ko jo bo obdelal KPL,« je odvrnil župan.

»Kučan na nujni liniji,« se je oglasil vodja enote za komunikacijsko podporo ofenzive. »Klica ne bom sprejel. Gotovo mu je Kontič naročil, naj me pomiri. Pa me ne bo. Velenje je bilo najprej Titovo, zdaj je Kontičevo, kmalu bo moje, po ofenzivi pa ga ne bo več! Ukažite premik proti obvoznici in štajerski avtocesti!« je dejal Zoran, sedel v poveljniški džip z registrsko oznako LJ KPL-001 in se postavil na čelo enot.