Tiskane izdaje
Telefonske linije s kranjsko policijsko upravo so pregorele, dežurni v operativno-komunikacijskem centru pa niso mogli verjeti svojim ušesom. »Dve patrulji na Glavni trg, takoj. Obvestite tudi notranje ministrstvo, upamo, da imajo kakšno enoto za paranormalne pojave. Ker to so Dosjeji X,« je ukazoval in komentiral vodja izmene. In Kranjčani so tistega dne imeli kaj videti. Pravijo, da se je osrednji trg nekoliko stresel, nato se je močno ulilo, kakor da bi nebo jokalo. Med grmenjem se je zgodilo nepredstavljivo. Spomenik se je najprej premaknil, nato je na začudenje številnih mimoidočih stopil s podstavka, bron je zaškripal in France Prešeren je zakorakal proti izhodu iz mesta.
»Povsem te razumem,« se je zaslišal glas izpod Plečnikovih arkad in mnogi so bili prepričani, da je bil to glas slavnega arhitekta. Prva patrulja, ki je prispela na Glavni trg, je Prešerna – kljub popolnemu šoku – poskušala ustaviti, a je bil ponosni bron močnejši od njih. »Nisem jaz tisti, ki ga morate ustaviti,« je dejal tiho in pokazal proti poslopju gimnazije, ki je nosila njegovo ime. »Prosim vas, da s stavbe odstranite ploščo z mojim imenom in 24 profesorjem, ki bi morali biti cvet našega naroda, prenesite tole sporočilo: Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan ...« Nato je velikan stopil do šestih otrok, mlajših od petnajst let, jih nežno pobožal in jim v roke nasul kup fig. V arabščini jim je dejal le: »... da koder sonci hodi, prepir iz sveta bo pregnan.«
Začudena sta dogajanje z gimnazijskih oken opazovala dva ducata profesorjev, ki so podpisali izjavo, da ne želijo begunskih otrok, ki so v Slovenijo prišli brez spremstva. Prešeren se je še enkrat ozrl proti oknom in dejal: »Iz krajov niso, ki v njih sonce sije...« »Pijanec,« je ušlo enemu od podpisnikov, drugih triindvajset je le prikimalo. »Naj kar gre, beguncoljubec,« je razkačeno izcedila ena od profesoric, »on je iz starih časov in ne razume, da so lahko v naših dijaških domovih nastanjeni le učenci snežno bele polti, plavih las in slovenske rase.« Odhod največjega pesnika jim vseeno ni dal miru. »Ne se sekirat, odhod pesnika gor ali dol,« je dejala mlajša profesorica, »starši so z nami.«
Ni pa bil Prešernov odhod edini. Zgodaj popoldne je Kranj zapustil tudi Friderik Baraga, katerega »ljubezen se je skazovala Indijancem – njegovim otrokom«. Za njim še Simon Jenko, ki je profesorjem ob odhodu bral svoje delo Jeprški učitelj, novelo o učitelju, antiheroju, neznatnežu, katerega poskusi, da bi se dokopal do kolikor toliko suverenega položaja, se končajo v še globljih osramotitvah. Pa Fran Roš, ki je bil sam izgnanec in ki je pisal o spominih in pričevanjih svojih sotrpinov izgnancev. Sledili so jim še drugi, ki jih v Kranju uvrščajo na seznam znanih meščanov.
Vse te odhode je z oken gimnazije, ki je nekoč nosila ime največjega slovenskega pesnika, opazovalo 24 profesorjev, ki so se podpisali pod peticijo, da šesterica otrok, mlajših od petnajst let, ki imajo nekoliko drugačen odtenek kože, drugačen jezik in drugačno vero – kar je seveda prvi pogoj, da bodo uničevali narodno substanco slovenskih dijakov in najverjetneje izvedli bombni napad v Prešernovem gledališču v Kranju, da o drugih protislovenskih akcijah niti ne razmišljamo – ne sme bivati v dijaškem domu. Štiriindvajset profesorjev, ki ne vedo, da v njihovi zakonodaji piše, da morajo »vzgajati za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi«.
Štiriindvajset profesorjev, ki so ob tem odmahnili z roko in rekli: »Za otroke gre. Naše, arijske.«
Kajzerce: Kranjski otroci teroristi
»Iz krajov niso, ki v njih sonce sije ...« je dejal 24 profesorjem kranjske gimnazije, ki nosi ime po njem.
Objavljeno
26. februar 2016 18.15
