Tiskane izdaje
Nekoč, ko je bilo vse še mogoče, je za devetimi gorami in devetimi vodami živel minister. Ne, ne, začnimo drugače. Za tako gosto meglo, da bi jo lahko rezal, leži ministrstvo za javno upravo. Čez dan je to čisto navadno ministrstvo, a ko zvečer nanj leže črno črna tema, se začno goditi čudne reči. V stavbi najprej nekaj zabrbota, v pisarnah nekaj poči, med avtomati za kavo zahrešči in šele potem se prikaže Boris. To je nemiren minister, radoveden kot miška, ki neutrudno ponavlja, da je vse v najlepšem redu, dokler se na ribniku ne zalesketa resnica ...
Ne, ne, tudi tako ne bo šlo. Začnimo znova. V mali državi so majhne hiše in v vsaki hiši so zadovoljni ljudje. V tej državi je lep red. Vse hiše v državi so bele, vse strehe na hišah so rdeče, vsa okna imajo zelena polkna, dvorišča so pometena in cesta je gladka. Vse je v najlepšem redu, le državljani so neredni. Zvečer, preden ležejo spat, nikoli ne pohvalijo vlade. Zato jim je Muca Koprivnikarica odnesla vse copate. Vrnila jim jih je šele, ko so državljani odposlušali predavanje ministra za javne upravne zadeve, ki jim je pojasnil, citiramo, da je njegovo »življenje v tej državi lepo, stabilno, javni sistemi delujejo. Ko sem bolan, grem k zdravniku in me sprejmejo, otroci hodijo v šolo, ki je brezplačna, ceste se urejajo« ... Zakaj bi se torej pritoževali?
Da politiki živijo v vzporednem svetu, povsem drugačnem od tistega, ki ga doživljajo podložniki, je splošno znano. Toda kaj se zgodi, ko se minister, soodgovoren za boljše življenje državljank in državljanov Slovenije, prelevi v brata Grimm, Hansa Christiana Andersena, Kristino Brenkovo, ko ni povsem jasno, ali je zaposlen v Disneyjevih studiih ali je soavtor pravljične serije Mija in jaz? Nič. Minister verjame, da je vse res. Kdo bo ministru povedal, da Sneguljčica ne obstaja? Da se Pepelka ni vozila v buči in da se, roko na srce, Trnuljčica ni zbodla v prst. In da Pokemoni, dedek Mraz in Božiček niso resnični?
Naj ministru zamolčimo dejstvo, da življenje v tej državi vendarle ni tako lepo? Še manj pa stabilno? Se mu bo podrl svet, če mu poskušamo previdno razložiti, da sistemi v tej državi ne delujejo (oziroma delujejo le za izbrane)? Da mnogi zaradi čakalnih vrst v zdravstvu ne morejo do nujne operacije? Da se ceste po veliki večini države ne urejajo? Bi ga kdo upal peljati po razpadajočih državnih in občinskih kolovozih? In mu bo kdo od staršev povedal strahotno resnico, da so šole brezplačne samo na papirju?
Ne, raje ne. Naj še naprej živi v pravljici.
In tako je minister žaloval, da ga državljani ne razumejo in da je, citiramo, »uganka, zakaj ob tako spodbudnih kazalcih v državi ne vlada izjemno spodbudna klima«, žaloval je tudi ob tem, znova citiramo, »da kot vlada ne znamo dovolj učinkovito in prodorno komunicirati«. Potem pa je vzel ogledalo in dejal: »Živim lepo življenje. Nimam nobenih težav. Plača mi kot javnemu uslužbencu postopno raste, kar je tudi zame dobro.« Pogledal je svojo podobo in vprašal: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kdo ima najlepše življenje v deželi tej?« In zrcalce je odgovorilo: »Ti, minister naš, najlepšega v deželi imaš ti.« Tedaj je bil zadovoljen, saj je vedel, da čarobno zrcalce nikoli ne laže.
Nekega dne se je zopet pogledal v zrcalo: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kdo ima najlepše življenje v deželi tej?« Tokrat je zrcalce odgovorilo: »Ti, minister naš, zelo lepo živiš, tvoji državljani pa ne tako zelo dobro. Sistemi ne delujejo, šolstvo ni brezplačno, ceste so v katastrofalnem stanju, čakalne vrste se povečujejo!« Minister je pozelenel od jeze in boleče resnice. Že od vsega začetka ni maral državljanov, zdaj pa jih je zasovražil. Soočenje z resnico in napuh sta mu tako razjedla srce, da je poklical piarovca in mu ukazal: »Poskrbi, da te državljanske zalege in krvoločnih novinarjev nikoli več ne bom videl.« Nato je živel srečno do konca svojih dni.
Kajzerce: Minister in sedem palčkov
Toda kaj se zgodi, ko se lepo živeči minister prelevi v Hansa Christiana Andersena in živi v Disneylandu?
Objavljeno
25. september 2016 19.44
