Kajzerce: »Ne bodo me več vložili«

Kdor je po zgornjem precej neposrečenem naslovu posumil, da se bomo v tej rubriki naposled posvetili resnim temam, kot sta vložena paprika in kumarice, se je krepko uštel. Te zadeve bodo v slovenskih družinah vlagali še naprej, bodo pa osnovne družbene celice prikrajšane za nekaj najboljšega in neponovljivega – maratonske seje državnega zbora. Saj ne, da bi veliko dali na ta organ, v katerem sedi preveč kandidatov za nujno obravnavo, ki so jih v preteklosti zdravili s precej nenavadnimi metodami, kot so elektrošoki, je pa danes že jasno, da so ostali brez enega instrumenta. Katerega?

Spoštovana gospa interpelacija, kako se počutite po zadnji vložitvi?

Če bi parafrazirala besede tistega, ki me je znova izkoristil, se počutim kot odslužena prostitutka. Pa če za te besede njihovemu avtorju na roko plačam kazen več tisoč evrov, kot jih je moral veliki mačo dvema novinarkama. Kako ga je moralo to boleti! No, kot rečeno, raje mu stisnem par tisočakov, samo da me že končno pusti pri miru.

Toda vi ste legalen in legitimen instrument, ki ga lahko uporabi ...

Uporabi, ja. Ampak mene ne uporabljajo, ampak zlorabljajo. Vi novinarčki lahko zapustite sejo državnega zbora, ko se vam zahoče, gledalci doma lahko kadarkoli preklopijo kanal, jaz pa moram od prve do zadnje sekunde poslušati kmetavzarije, butaste dialoge, nakladanje ... To je šov malomeščanstva, to je parada političnega kiča, to je slika patologije slovenskega političnega razreda. Ne morem reči krvna slika, ker krvi v teh ljudeh ni več.

Tako hudo pa tudi ne more biti.

Pa naj vas vložijo tolikokrat, kot so mene. To ni vlaganje, to je že polaganje. Sedem interpelacij samo v tem mandatu! Najprej moram gledati, kakšne oslarije se zapisujejo vame, potem pa še poslušati nakladanje in razkladanje tistih, ki odgovarjajo na mojo vložitev. Za začetek predsednik SDS nalaga vame tone prvovrstnih kmečkih izdelkov, ki nastajajo kot stranski produkt v hlevu in jih nato raztrosijo po parlamentu, potem pa se pojavi predsednik SMC, pri katerem bi si raje dala puliti nohte pri polni zavesti, kot da ga moram poslušati.

Saj ne, da se ne bi strinjali z vami. A ne jamrajte in iščite rešitve.

Glejte, najraje bi se skrila v luksuzno domovanje ptujske frizerke Vlaste Mrčinko, ki ji zdaj sicer nekaj teži specializirano državno tožilstvo, ali vilo Marka Kolbla (ki je, mimogrede, pravkar postal medijski menedžer leta), za katero zdaj utrujajo, da je črna gradnja, in to sredi krajinskega parka. Ampak ne, ne bom se umaknila ...

So pa razprave občasno lahko tudi zabavne.

Ja, morda za Donalda Trumpa. Ampak poslušajte, jaz sem vendarle ugleden instrument! Resen, za božjo voljo. Ti pa iz mene delajo parodijo. Vsakič isto. Isti razpravljavci, iste floskule, isto prazno govoričenje. A vi veste, da sem jaz ustavno zamišljena kot resen instrument opozicije pri nadzoru izvršne oblasti? Zdaj pa vse bolj spominjam na najbolj znamenit pojav bivše Jugoslavije.

Kateri pojav?

Inflacija. To je inflacija mene. Saj me nihče več ne jemlje resno. Počutim se kot klovn v cirkusu. No, klovn nisem, nastopam pa v cirkusu, ki si ga nekateri celo upajo imenovati državni zbor. Nekoga bom tožila. Moj pomen je namreč povsem zvodenel. Sem že povedala, da se počutim kot povožena prostitutka? Nekoč pa sem bila pomemben ustavni faktor ... [Zlomi jo jok.]