Tiskane izdaje
Odložil je cigareto, frcnil mladega škorpijona z mize in dvignil kozarček s travarico. Bilo je nenavadno tiho. Začutil je le nežno sapico maestrala in prijetno glasbo škržatov na bližnjem boru. Previdno se je odplazil do plaže in pregledal vse grmičke. Nenavadno. Iz nobenega ni skočila tranzicijska levica, kakšen morski pripadnik Kučanovega klana, izza drobnih kamenčkov se ni prikazala rdeča zalega, iz rakove školjke ni prikorakala militantna strankarska vojska, na terasah bližnjih kamnitih hiš ni bilo opaziti nobenega udbovca.
Hitro se je pognal v čoln, tomosova štirka je glasno zadrdrala, in se previdno ozrl po morju. Na njem ni bilo opaziti nobenega čolna, kaj šele ladje. Kje se skrivajo domobranske in partizanske flote? Morda na kakšnem luksuznem svetilniku oprezajo za zgodovinsko resnico, je za hip pomislil. A morska gladina je ostala mirna, le v daljavi se je iz vode pognal delfin.
Z ugasnjenim motorjem se je približal pristanišču in prisluhnil. Govorili so v znanem jeziku, slovenščine ni bilo. Nihče ni omenjal osrednje obveščevalne službe, nihče ni omenjal slabe banke, nihče ni pojasnjeval, kaj bi lahko šef nacionalistov govoril o beguncih, tudi o tem, da je na vrhu priljubljenosti strank po čudežu pristala SD, ni bilo slišati ničesar. Nato je vendarle slišal, da se pogovarjajo o nekdanjem premieru. Da je navaden idiot. Razbral je, da govorijo o lokalnem politiku. Oddahnil si je.
Previdno je sedel za prazno mizo, naročil veliki makjato z mlekom in med domačini in turisti iskal znane obraze. Toda ni našel ne Pahorja, ne Cerarja, ne Brgleza, ne Janše, ne znanega tona glasu notranje ministrice. Med gosti lokala ni bilo nobene ministrice, ministra, tudi človek, ki je bil neverjetno podoben Karlu Erjavcu, je govoril italijansko. Prelepo, da bi bilo res.
Počasi se je napotil proti hiški in čakal, da ga bodo izza kamnitih zidov dosegle informacije o težavah v zdravstvenem sistemu in počasnem poteku reforme, o tem, da je mariborski župan Andrej Fištravec odpustil še sedemindvajsetega šefa mestne uprave, da je iz poslanskih vrst SDS izstopil še en poslanec, da v SLS še naprej izključujejo Marijana Podobnika, da je v Luki morda spet vroče. A nič se ni zgodilo. Pot mu je prekrižala le kača. Nestrupena.
Počasi se je ulegel v visečo mrežo in znova previdno pogledal naokoli. Bo izza tamariske prišlo kaj nepričakovanega, bodo sosednjo oljko upognili glasovi iz domovine? Nenavaden mir je zmotila kobilica. Nihče ni prinesel novic o kadrovskih zadevah iz paradržavnih podjetij, nihče ni omenjal interpelacij, zamenjav, ozadij in drugih izjemno pomembnih državnih zadev. Tudi novice, da so novinarji organizirali vstaje, ni bilo od nikoder.
Tedaj je zaslišal trajekt. Stopil je do ograje. Pričakoval je, da bo z njega zapeljal kakšen osemkolesnik, pa vojaški dron, ali pa vsaj kakšen sodni zaostanek. Niti vesti iz zelene prestolnice ni bilo. Ničesar. Niti besede o tem, da so na nenavaden način prodali daleč najbolj znan hostel v regiji. Tudi napovedi, da bo slovenska vlada po vzoru Madžarske postavila še višjo, boljšo in ostrejšo ograjo, ni bilo. Nič od nič. Le udarjanje valov ob bok trajekta.
Pomiril se je šele čez nekaj dni, ko je ugotovil, da je informacijska blokada popolna, da je med »izjemno pomembnimi domačimi zadevami« in otokom dovolj morja, da je ideološko nesnago nekje na pol poti povozil katamaran in da je domačo politično patologijo odpihnila burja. In da so retorično stolico domačih veljakov – sicer z gnusom – pojedli inčuni.
Strah ga je bilo dneva, ko se bo vrnil v domovino, kjer so zajebali vse, kar se je zajebat' dalo. Od vrha do tal. Saj ne, da bi bilo v državi, kjer je bil gost, kaj drugače – njihov nekdanji premier, socialdemokrat, je, denimo, navadno teslo, volijo pa stranko, ki jih je večkrat oropala. Toda to, da je tu nekdo idiot, ne boli.
