Kajzerce: Soba za paniko

Nebo je jokalo, ko so člani sveta za iracionalno nevarnost premočeni in kisli prihajali na nujno sejo. Damam je dvigovalo krila zaradi mrzlega vetra, ki je vel med stebri palače, gospodje so s težavo na glavah obdržali klobuke, po katerih je neusmiljeno tolkel dež s primesmi snega. Eden od članov je mrkemu varnostniku bežno pokazal službeno akreditacijo z veliko rdečo črko A, ki jo je nosil okoli vratu, in se zazrl v nebo. »Pa saj vemo, kaj delamo?« se je vprašal in zaprl dežnik. Sobana, obdana s sivim marmorjem, je bila večja, kot bi si človek predstavljal, nikjer pa ni bilo ene slike, ene rože ali vsaj skulpture. Na sredini miza iz črnega lesa, okoli nje črni usnjeni stoli. Na mizi pa črne mape z zlatim državnim grbom. Okoli mize kolegi in kolegice sivih obrazov.

Predsednik sveta za iracionalno nevarnost (SIN) – kako ironično, kratica v angleščini pomeni greh – je odprl mapo in pogledal proti stropu. »No? Smo za?« je dejal umirjeno, kot da bi bil profesor morale in etike. Pred njim je ležal papir s soglasjem, ki ga SIN daje vladi za aktivacijo 337. člena zakona o dopustitvi izrednega stanja v državi. Nastala je mučna tišina, eden od ministrov je nervozno gladil zlati grb na mapi, drugi so bolščali v neobstoječe predmete po sobani. »Jaz bom proti,« je zarezalo v naelektreno ozračje. Večina navzočih se je zdrznila. »Kako prosim? Kaj bomo jamrali ali iskali rešitve?« je izletelo predsedujočemu, ki ni pričakoval nasprotovanja.

»Aktivacija vojske s pooblastili v mirni dobi, brez jasne ogroženosti države in nacije je protiustavno dejanje. Državi ne grozi nobena nevarnost. Tok se je umiril, vse države na poti ga bolj ali manj nadzirajo, število se je zelo zmanjšalo in policija razmere v celoti obvlada. Tudi obveščevalnih podatkov nimamo, ki bi kazali na kakršnekoli izredne razmere. To, kar počnemo, je bullshit. To delamo, da kažemo lažno odločnost narodu. 99,9 odstotka državljanov sploh ni videlo teh ljudi. Pa da bi nas opozicija pustila pri miru. Takšen populizem nam ne bo pomagal na naslednjih volitvah. Prej nasprotno. Od nas se pričakujejo umirjenost, treznost in odločnost, a ko bodo te res potrebne,« je dejal.

Nastala je smrtna tišina. Vsi so vedeli, da ima govornik prav. Šlo je predaleč. Nepotrebna in nekoristna bodeča žica, vzbujanje neresničnega občutka ogroženosti, ki je rodil še sovražni govor in vse druge negativne strasti pri državljanih. Oči so uprli v predsednika SIN. Ta je, bled kot stena, strmel v govorca. Videlo se je, da se je komaj zbral. Nato je z mirnim glasom dejal: »Narod potrebuje odločne rešitve. Preventivo. Občutek, da imamo vse pod nadzorom. To, o čemer govorite, so na žalost stranski učinki. Ni mi mar zanje.«

Nastopila je grobna tišina. Dami v uniformah sta se spogledali. Ena je hotela nekaj reči, pa ji je druga samo odkimala. »Širimo nepotrebno paniko, dame in gospodje,« se je znova oglasil govornik in nadaljeval: »To je nepotrebno popuščanje opoziciji in ljudstvu, ki smo ga sami preplašili z raznimi aktivacijami rezervnih sestav, rezilno žico, napovedjo vrnitve naših mirovnih sil v domovino in bedastimi zakoni, ki smrdijo po državnem udaru in izrednih razmerah. Samo še čakam, kdaj bomo glasovali o nacionalni gardi! V državi pa je stanje normalno, če seveda ne upoštevamo tega, kar bomo s sejanjem panike morali požeti ...« Prekinil ga je močan tresk, ko je predsedujoči udaril po mizi. »Dovolj, dovolj! Glasujmo. Kdo je za?« je skoraj zakričal.

Nebo je jokalo, ko so člani sveta za iracionalno nevarnost premočeni in kisli odhajali z nujne seje.