Tiskane izdaje
Kljub prošnjam, naj pojasnijo, zakaj bo mreža centrov končana šele prihodnje leto, vladni center pa je bil zgrajen in usposobljen praktično čez noč, v premierovem kabinetu molčijo. Ne želijo pojasniti, kako je možno takšno trošenje v času varčevanja in ali ga bodo financirali iz približno 50 milijonov evrov vrednega projekta desetih slovenskih urgenc, za katerega je zagotovljenih 42 milijonov evrov evropskih sredstev.
Ob otvoritvi brežiške urgence je ministrica za zdravje Milojka Kolar dejala, da bo »nova mreža urgenc vsem v državi omogočila pravočasen, kakovosten in enakomerno razporejen dostop do nujne pomoči«. Takrat seveda nismo razumeli ali zaznali, da je ministrica med vrsticami že napovedala gradnjo vladnega urgentnega centra, saj zadnji dogodki, vse od začetkov oblikovanja nove vlade, potrjujejo, da je takšen center – ne glede na to, kaj si o tem mislite vi, davkoplačevalci – v vladnih prostorih več kot nujen, saj so razmere postale že nevzdržne oziroma alarmantne. Če so v vrhovih vlade molčali, pa smo vendarle prišli do določenih pojasnil v centru, ki ga vodi primarij doktor Miro Cesar.
»Zavedamo se, da je in bo hitra gradnja centra – ob dejstvu, da skoraj vsa Slovenija na te centre čaka kot pes na kost in da se povsod varčuje, le pri vladi ne – razlog za splošno nezadovoljstvo, toda razmere v vladi so tako urgentne, da smo morali poskrbeti za interventno vzpostavitev nujne medicinske pomoči. Poglejte samo starostno strukturo – kar štirje ministri so starejši od 61 let in ta slika se bo še okrepila, če upoštevamo napovedane nove prihode v vlado. Sami ste videli, da se težave začnejo še pred tem, preden kdo novi sploh pride v vlado,« pojasnjuje Miro Cesar.
Nujnost gradnje medicinska stroka, ki vodi center, opravičuje tudi s statističnimi podatki. »Zdaj bi vam lahko na široko statistično razpredali o tem, kolikokrat smo z nosili odvažali ministre in ministrice, pa to ne bi veliko povedalo. Dejstvo je, da naša služba za intervencije z nosili, ki je v zadnjih tednih v stalni pripravljenosti in deluje praktično brez počitka, intenzivno odnaša predvidene in že imenovane člane kabineta. Pogledamo lahko le gospodarski resor. Odnesli smo že Ervina Pfeiferja in Jožefa Petroviča, z novim predvidenim očitno ne bo nič bolje,« pojasnjuje višji medicinski brat Gojko V. Koprivnik.
V najnovejšem urgentnem centru sicer prihodov in odhodov ministrov ne štejejo več, saj bi to zdravstvenemu osebju predstavljalo prevelik in nepotreben birokratski zalogaj. »Na koncu, po 48-urnem delovniku, v glavi ostanejo le še največji primeri, kot je nujni prevoz zdaj že bivše kohezijske ministrice v Bruselj. Koliko smo jih iz vladne palače v teh nekaj tednih odpeljali, res ne štejemo več,« dodaja Koprivnik. Kljub temu pa statistika nujnosti gradnje urgentnega centra pritrjuje tej odločitvi, saj ne opravljajo le osnovnih intervencij, ampak v njem opravljajo tudi druge storitve.
»Zaradi zdravniške molčečnosti o imenih seveda ne moremo govoriti,« pojasnjuje primarij Miro Cesar, »lahko pa povem, da zagotavljamo tudi psihiatrično pomoč in nekaj plastične kirurgije, saj bi si mnogi ministri želeli biti t. i. novi obrazi. Posegi so večinoma spodleteli, saj je šlo za izjemno zahtevne posege z 1-odstotno možnostjo za uspeh. Je pa res, da je število opečenih ministrov in ministric po odhodu kohezijske ministrice močno zmanjšalo. Opazili smo manj hoje po žerjavici, ki smo jo morali po navodilih iz vlade blažiti s šamanskimi obredi,« je še pojasnil.
Na urgentnem centru ob tem pojasnjujejo, da je njihova obremenjenost veliko večja kot obremenjenost sil za zaščito in reševanje ob tokratnih poplavah. »Niti zamisliti si ne morete, kaj prestajamo,« skromno pojasnjujejo.
Kajzerce: Vladni urgentni blok
Služba za intervencije z nosili noč in dan odnaša obstoječe in predvidene člane ministrskega kabineta.
Objavljeno
16. november 2014 23.38
24.1.2013 Ljubljana, Slovenija. Prostori za novinarske konference v vladni zgradbi.FOTO: JURE ERZEN/Delo
