Tiskane izdaje
Južnjaki, bosanci, taspodnji – to so le nekatera od slabšalnih poimenovanj, ki so bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v rabi za stigmatiziranje ekonomskih migrantov, delavcev iz drugih republik Jugoslavije. Tri desetletja in eno državo kasneje nekdanje udrihanje čez južnjake zamenjuje svarjenje pred grozečo nevarnostjo, ki da jo za slovensko (in evropsko) družbo predstavljajo musliči, muslimani – naj bodo to muslimani, ki čez meje Evrope prehajajo v njeno osrčje, bodisi ti, ki na stari celini prebivajo že stoletja ali vsaj nekaj generacij.
Razpihovanje nestrpnosti in netenje sovraštva se sicer za zdaj v Sloveniji večinoma zadržujeta na obrobju. Na robu družabnih omrežij facebook in twitter, na medijskem robu (tednika Demokracija in Reporter), na strankarskopolitičnem robu (neparlamentarna SLS), a prav skozi politiko počasi pronica tudi v družbeni mainstream: primer tega so čudaški predlogi druge največje parlamentarne stranke SDS za prepoved nikaba in burke, za postavitev vaških straž ali za ustanovitev 25-tisočglave nacionalne garde, ki naj bi nas – ker menda vojska in policija tega ne zmoreta več – ubranila pred begunci.
Ljudstvo potrebuje protiljudstvo
V prizadevanju, da bi fašistično ideologijo zvedel na minimum, je nemški marksist Wolfgang Fritz Haug ponudil elementarno formulo, sestavljeno iz treh členov: ljudstva, protiljudstva in vodje. Ta shema je sicer preveč abstraktna, pripominja filozof Mladen Dolar, a trdo jedro desnih ideologij je velikokrat zvedljivo na to osnovno triado: »Za to, da bi mi bili ljudstvo, potrebujemo protiljudstvo – ki pa je tujek, tako da mi ne moremo biti ljudstvo, ker se ta tujek zajeda v naše telo. Skušamo ga odstraniti, a bolj ko se ga skušamo znebiti, trdovratneje vztraja.«
Ta tujek je strukturni element, je nujen sestavni del strukture, dodaja Dolar, o čemer priča okoliščina, da se sovraštvo do tujcev brez težav razbohoti tudi na območjih, ki lastnih izkušenj z njimi pravzaprav sploh nimajo. »Iz časov fašizma v Nemčiji so znani primeri regij, mest, krajev, vasi, v katerih historično nikoli ni bilo nobenega Žida – pa je bil navzlic temu antisemitizem tam najhujši. Podobno je danes s Pegido, ki hoče Zahod ubraniti pred islamizacijo. V Dresdnu, njenem rojstnem kraju, ni muslimanov. To je predel vzhodne Nemčije, kjer kratko malo nikoli ni bilo muslimanov.«
Tudi za sociologa Jožeta Vogrinca je izhodišče pri obravnavi nekdanjega položaja južnjaka in sedanjega mesta muslimana »figura Žida, se pravi nekoga, ki ni samo zunaj, niti ni samo znotraj, ampak je istočasno zunanji in notranji sovražnik«. Zahodna Evropa se po njegovem že desetletja sooča s socialnimi protesti getoizirane mladine, potomcev priseljencev iz islamskih držav, ki pretežno izvirajo iz nekdanjih francoskih kolonij v severni in zahodni Afriki, torej iz območij daleč proč od beguncev iz Sirije, Iraka ali Afganistana. »Šele begunska kriza je desnici omogočila 'dokazovanje', da prihajajo od zunaj, pri čemer da jih – kar ni najmanj pomembno – podpirajo levičarji, 'komunisti'. S tem je bila vzpostavljena podlaga za kompletno klasično nacistično utvaro Žida, ki je hkrati komunist in liberalec, fanatik in izkoriščevalec. Od tod tudi obsesivno iskanje vsaj kakega 'bogataša' med begunci.«
Konstrukt o nevarnosti
Konstrukt o islamski nevarnosti temelji na povezovanju begunskega vala s terorističnimi napadi v Parizu. V nasprotju z njim Dolar opozarja, da so bili napadi v Parizu samonikel sad francoske kolonizacije, tako kot je navzočnost muslimanov v Evropi, ki jih je daleč največ v Franciji in Veliki Britaniji, predvsem posledica kolonialne zgodovine teh dveh držav, katerih imperija sta se raztezala tudi na območja, kjer je bila prevladujoča vera islam. »Teroristi so v Pariz prišli iz Bruslja, srca Evrope, ki je zdaj postal tudi središče širjenja islamskega terorizma. Terorizma niso uvozili begunci. Ti pred istim terorizmom bežijo.«
Sestavni del dojemanja islama kot grožnje je popolna zaslepitev za notranje razlike, ki vladajo v islamu. »V tem trenutku v muslimanstvu nismo zmožni uzreti razlik, ki so neznanske, na primer med šiiti in suniti, in so vsaj tolikšne kakor med pravoslavjem in katolištvom. Prav tako ne vidimo razlik med sekulariziranimi muslimani na eni ter salafisti in vahabiti na drugi strani. Ne vidimo razslojenosti, ne sprevidimo, da musliman ni enak muslimanu, da prihajajo iz močno heterogenih okolij z zelo različnimi verskimi praksami.«
Južnjaki in muslimani
Čeravno muslimani zasedajo isto strukturno mesto, kot so ga nekdaj južnjaki, so med njimi vendarle velike razlike. Južnjaki so prihajali iz drugih delov iste države, Jugoslavije, ki je bila večnacionalna država. Resda niso govorili slovensko, temveč tuj jezik, večinoma srbohrvaščino, ki pa je bila po drugi strani jezik, ki smo ga vsi razumeli. »Navadno sprenevedanje je bilo, da je šlo za strašansko tuj jezik,« se spominja Dolar. Bili so del ekonomske migracije, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Evropi potekala od juga proti severu in v okviru katere so Nemci hodili s trebuhom za kruhom na Švedsko, Slovenci v Nemčijo, Bosanci pa v Slovenijo. Prihajajoči delavci niso bili enotne vere, nasprotno, med njimi je bilo najti tako katolike, pravoslavce in muslimane kakor nevernike. Čeravno so bili predvsem delavci, nam v razmerah takratne polne zaposlenosti niso kradli služb. Nasprotno, nekatera slovenska podjetja so v Bosno in Hercegovino pošiljala avtobuse, da bi se tam oskrbela z delovno silo, ki so jo nujno potrebovala. »Dokler je bil standard visok in zaposlenost polna, so se priseljenci hitro integrirali. Tudi mešani zakoni, v glavnem med priseljenci in domačinkami, saj so bili prišleki večinoma moški, so bili vsakdanja in nevznemirljiva zadeva,« se spominja Vogrinc.
V nasprotju z južnjaki begunci ne prihajajo iz iste države, temveč s kulturno mnogo boj oddaljene druge celine. Prav tako povečini niso ekonomski migranti, marveč ljudje s pravico do azila, saj prihajajo z nevarnih območij Afganistana, Iraka ali Sirije, koder divjajo vojne. Resda med begunci prevladujejo muslimani, a okoliščina, da se jih samodejno enači z islamom, prikriva dejstvo, da so med njimi tudi pripadniki nekaterih ta hip najbolj preganjanih krščanskih manjšin v Siriji in Iraku.
»Drugi uživajo na naš račun«
Ekonomska migracija v šestdesetih in sedemdesetih letih se je vpisovala v razmerja v Jugoslaviji, za katera je bilo značilno, da so bili vsi prepričani, da jih drugi izkoriščajo. Slovenci so se počutili izkoriščane zaradi domnevne lenobe onih dol čez Kolpo, oni drugi zaradi slovenske prevzetnosti in elitizma ter ker je Slovencem tako ali tako lahko šlo bolje samo na njihov račun. »Prepričanje, da drugi uživajo na naš račun, je strukturni element rasizma,« opozarja Dolar. »Brez ideje o užitku drugega ni rasizma.« To isto prepričanje dandanes zasledimo v očitkih, ki se lepijo na begunce. »Če prisluhnete sovražnemu govoru zoper migrante, ta pravi: 'Saj jim sploh ne gre tako slabo! Imajo mobitele in jakne! Pravzaprav uživajo in zdaj bi radi na naš račun še bolj uživali! Lenarijo in uživajo, mi pa to plačujemo!'«
Kakorkoli obračamo, primerjamo, enačimo ali iščemo razlike med južnjaki nekdaj in muslimani danes, je nemara še najbolj osupljiva razlika tale: južnjaki so v Slovenijo prihajali desetletja, postopoma, iz ekonomskih razlogov in tu ostajali v desettisočih. Nasprotno so begunci prišli naenkrat, prihajajo v Evropo, predvsem pa jih – v nasprotju z južnjaki – v Sloveniji v omembe vrednem številu za zdaj sploh ni. »Kar zadeva Slovenijo, ni tu tako rekoč še nobenega, pa se kljub temu na veliko straši pred njimi,« poudarja Dolar. »Doslej so se vsi begunci v Sloveniji obnašali zgledno, nobenih težav še niso povzročili, razen te, da so hoteli vstopiti v državo in iti naprej. Nobene varnostne grožnje niso predstavljali. Nič nočejo od nas. Zdaj pa si zamislite, kako bi bil videti podoben eksodus Slovencev – saj bi se poklali med seboj! Zaradi tega je vse, kar se ta hip v Sloveniji govori o njih, čisto gojišče fantazem. Še največkrat slišimo očitek, da ne počistijo za seboj: 'Imajo mobitele, pa ne počistijo za sabo!' To je vendar absurdno!«
Podobno fantazmatska je po Dolarju grožnja, ki naj bi jo pomenile muslimanke, oblečene v burko ali nikab, zaradi česar bi morali po predlogu SDS nošnjo obeh oblačil pri nas prepovedati. In to navzlic temu, da v Sloveniji žensk z burko ni mogoče najti niti z lučjo pri belem dnevu.
Konstrukcija sovražnika
Po besedah Jožeta Vogrinca je s padcem berlinskega zidu in prenehanjem komunistične nevarnosti odpadel razlog, zakaj bi morali še naprej podpirati liberalno demokracijo in kapitalizem. Zato so »zlasti ZDA, deloma pa tudi Evropa, po razpadu Sovjetske zveze načrtno delale na proizvodnji sovražnika svobodnega sveta, ki bi bil stalen, obstojen in bi služil strateškim interesom oboroževalnega kompleksa, hkrati pa državi, ki je svetovni hegemon, zagotavljal trajen razlog za posredovanje. Dovolj očitno je, da je bilo nasprotnika daleč najbolj priročno umestiti v islamske dežele, kjer je toliko konfliktov, začenši z izraelsko-arabskim, da bo vselej obstajal neki konflikt, v katerega bo mogoče poseči.« V tem pomenu, nadaljuje, »je bil deloma realen sovražnik proizveden načrtno, vendar je ušel izpod nadzora«.
S tem ko so iz muslimana naredili grozljivo, vsemogočno figuro, ki je nikjer ni videti, a je vedno med nami, hkrati pa prihaja od zunaj itn., je postal privlačna točka identifikacije za marginalizirane in getoizirane, zlasti mlade moške v velemestih in zapuščenih industrijskih predelih Evrope, ki ne morejo računati, da bodo kdaj v življenju dobili spodobno službo. »Če je kaj očitno,« nadaljuje Vogrinc, »je to, da je Islamska država sposobna močno raniti družbo, ji zadati udarec. In prav to latentno sovraštvo do družbe, ki posamezniku ne daje nobene možnosti spodobnega preživetja, je privlačna točka identifikacije. Na ta način je ekstremni islam postal privlačen za majhno, a vendarle upoštevanja vredno število posameznikov v Evropi, četudi ti prej niso bili povezani z islamom.«
Bojazen pred
Družbena sprememba, ki v tej zvezi ta hip nemara vzbuja največjo skrb, je po Mladenu Dolarju pripravljenost Evrope na skrajno desnico. Ta se kaže v tem, da skrajno desni diskurz, ki gradi na protipriseljenskem, protiislamskem argumentu, postaja vsesplošno sprejemljiv. »Danes se javno govorijo stvari, ki bi pred desetletjem obveljale za skrajno nespodobne, ljudi, ki bi jih izrekali, pa bi bržkone postavili pred sodišče.«
Omenjeni razvoj sproža bojazen pred prihodnjo fašizacijo Evrope. Po Dolarju je »lakmusov papir fašizacije družbe vselej odnos do priseljencev, do nekoga, ki je tukaj, natančneje, do tujka sredi nas«. O njej lahko govorimo, ko se nam »družbeni prostor začne prikazovati v maniri, češ vse bi bilo v redu, če bi bili mi sami med seboj, če ne bi bilo onih drugih. Družbenih nasprotij zato ne vidimo več kot razredne razslojitve, kot razrednega antagonizma, temveč kot problem odnosa med nami in drugimi. To je osnovni element fašizacije.« Nanj naletimo pri mnogo skrajnih desničarjih, od Marine Le Pen v Franciji do Zlate zore v Grčiji. »Drugi element,« nadaljuje Dolar, »so paravojaške skupine. Zlata zora je ta hip edino gibanje v Evropi, ki ima svojo paravojaško skupino, s čimer izpolnjuje oba pogoja in tako ustreza temeljni definiciji fašizacije. To, da Janševa SDS prihaja na dan z gardo in vaškimi stražami, je poteza fašizacije.« Nenazadnje, dodaja, se je v Nemčiji po koncu prve svetovne vojne vse skupaj začelo ravno z ustanavljanjem paravojaških struktur, natančneje, z ustanovitvijo zloglasne Sturmabteilung alias SA.
