Kako učinkovita je evroposlanska vez med Slovenijo in Brusljem?

Oživitev gospodarstva, nova delovna mesta in družbena enakost so bile nekatere obljube vseh slovenskih poslancev 
ob izvolitvi v evropski parlament. 
Po skoraj polovici petletnega mandata nas je zanimalo, kako učinkoviti so bili pri uresničevanju zastavljenega. Od osmih poslancev na vprašanja ni odgovarjal Milan Zver.

Evropske poslance izberejo volivci v posameznih državah članicah na evropskih volitvah vsakih pet let. Niso organizirani po državah, pač pa so glede na prepričanja združeni v trenutno osem političnih skupin in delujejo v enem od področnih odborov. Pri sprejemanju evropske zakonodaje, sooblikovanju proračuna za države članice in nadzoru nad organi in institucijami EU predstavljajo voljo petsto milijonov prebivalcev Unije, s čimer vplivajo na sodelovanje s preostalimi svetovnimi velesilami, zato njihova aktivnost gotovo ni zanemarljiva.

Statistično aktivni

Slovenija je v primerjavi z drugimi članicami majhna država, zato njeno voljo v evropskem parlamentu zastopa osem poslancev od skupno skoraj osemstotih, kar pomeni, da je njihov vpliv glede na večje države z več predstavniki bolj omejen. Ker pa delujejo v štirih močnih poslanskih skupinah, lahko z dejavnim pristopom vendarle pomembno vplivajo na evropsko politiko ter so obenem ključna vez med dogajanjem v Bruslju in slovensko vlado, pravi svetovalec za zadeve EU in nekdanji govorec slovenskega predsedstva Uniji Dragan Barbutovski.

Pogled v statistiko kaže, da so slovenski evroposlanci glede na udeležbo na evropskih glasovanjih in število vloženih amandmajev večinoma aktivni. Pri tem izstopa Igor Šoltes s 96,72-odstotno udeležbo na glasovanjih v dveh letih, najmanj aktivna med našo osmerico pa je bila v tem času Tanja Fajon s 73,09-odstotno udeležbo. Vendar število zabeleženih aktivnosti ni dovolj tehtno merilo za oceno kvalitete njihovega dela. Statistične ocene so lahko celo zavajajoče, saj aktivnosti ne merijo vsebinsko. Od tega, kolikokrat in kdaj so se oglasili na zasedanjih, je pomembnejše njihovo vsebinsko sooblikovanje evropske politike in povezava idej Unije s stališči držav članic, meni Barbutovski.

Obljube in premiki

Področja, na katerih deluje naša osmerica, so odsev interesov in težav Slovenije. Kot je vidno iz tabele, je pri svojih dosežkih v prvi polovici tega mandata večina tako postavila v ospredje sodelovanje z Zahodnim Balkanom, ki ga prepoznavajo kot strateškega za razvoj slovenskega gospodarstva, evropsko širitev tja pa pomembno za prihodnost EU. Najbolj dejavni so bili, kot zagotavljajo, tudi na področju razvoja slovenskega gospodarstva in promocije Slovenije.

Po mnenju Andreja Lavtarja, vodje pisarne nekdanjega evropskega poslanca Jelka Kacina, je pri uresničevanju začrtanega najbolj uspešen Franc Bogovič: »Kot nekdanji kmetijski minister se uspešno posveča kmetijstvu in regionalnemu razvoju, ki sta med glavnimi stebri evropske politike, medtem ko Slovenija kot država članica o njegovem razvoju nima natančne vizije.«

Najbolj prepoznavna je po njegovi oceni Tanja Fajon, kar pripisuje tudi učinkoviti komunikaciji z mediji, posledici njene utečene ekipe. Zaseda področje državljanskih svoboščin, ki velja v parlamentu za eno od prestižnejših, saj zajema teme, kot so enakopravnost manjšin, sovražni govor in pravice žensk, ki so za EU temeljne vsaj na simbolni ravni. Prav tako je bila vztrajna borka za liberalizacijo vizumske politike za države v sosedstvu EU, zaradi njenih proevropskih stališč pa ji je v nastopih težko oporekati, meni Lavtar.

Romana Tomc je v tem mandatu s strankarsko kolegico Patricijo Šulin dosledna na področju davčne politike, slednja pa tudi pri oblikovanju proračuna, kjer so usklajevanja verjetno najtežja, a najmanj zanimiva za javnost, pravi Lavtar.

Vizijo mandata s posvečanjem evropskim demografskim spremembam izpolnjuje Ivo Vajgl, kar je za Slovenijo zaradi staranja prebivalstva ključna tema, čeprav ima EU na tem področju manj pristojnosti. S svojo politiko ne preseneča niti Lojze Peterle. »Boj proti raku in čebele sta njegovi stalnici,« ugotavlja sogovornik, »čeprav bi s svojim poznavanjem institucije zaradi najdaljšega staža med našimi poslanci zlahka dosegel pomembnejši premik tudi na drugih področjih.«

Igor Šoltes, izvoljen s politično precej neopredeljenim programom, dosega vedno večjo prepoznavnost, saj je del politične skupine s strokovnim kadrom, s katerim se politično vse bolj identificira. To je po Lavtarjevem prepričanju lahko pokazatelj razvoja razmeroma svežega politika tudi po razpadu njegove domače stranke.

Evropski izzivi

Čeprav po širši prepoznavnosti aktivnosti naših evroposlancev ne izstopajo, če jih primerjamo s poslanci iz večjih držav, je njihova dejavnost statistično primerljiva s povprečjem drugih. Na svojih področjih so večinoma tudi vsebinsko aktivni in so zaradi stikov z najvišjimi evropskimi odločevalci lahko ključna vez s slovensko vlado. Zagotovo pa bi morali svojo aktivnost še poglobiti, meni Barbutovski. Da bi to dosegli, je poleg njihove aktivne participacije ključno delo slovenske vlade, ki bi morala z učinkovitejšim vključevanjem evropske politike na dnevni red bolj prispevati k oblikovanju in zastopanju interesov Slovenije na evropski ravni. Vendar pri tem po predsedovanju EU leta 2008 doživljamo strahovit padec, meni sogovornik.

V nasprotju z ustrojem evropskega parlamenta, kjer morajo poslanci svoje področje tudi zaradi pritiska zunanjih držav članic, interesnih skupin in lastne države zelo dobro poznati, dobimo v slovenskem parlamentu včasih občutek, da tudi pri glasovanju o evropskih temah nekateri bolj ali manj dvigujejo roke brez temeljitega premisleka. Premalo se zavedajo pomembnosti opredeljevanja do ključnih evropskih vprašanj, prav tako nimajo jasno izoblikovane vizije, kaj si od nje sploh želijo. To je po mnenju Barbutovskega poleg premalo sposobnih ljudi na političnih položajih ena od pomanjkljivosti slovenske vlade, ki onemogoča boljše razumevanje konteksta zgodb na evropski ravni in vodi v nazadovanje razvoja države v primerjavi z Zahodno Evropo, kar pa lahko zaradi majhnosti spremeni predvsem kot aktivnejši del Unije.