Kdo nam v Bosni krade znanje in ideje?

Če se za 63 milijonov evrov vreden posel v soteski reke Bosne udarijo Avstrijci in Hrvati na eni ter konzorcij dveh slovenskih podjetij na drugi strani, je poraženec najbrž vnaprej znan. Ko je v igri največja zelena energetska naložba po vojni v BiH, tekmeci pozabijo na športni boj. Prepisovali so projekte, si pulili ključne zaposlene in morda celo kradli znanje. Vse za milijone ene najrevnejših evropskih držav.

Vranduk je vas v osrednji Bosni, natančneje ob reki Bosni, kjer v ozki dolini živi komaj nekaj sto prebivalcev. Za ta kraj najbrž niti večina ljudi v Bosni in Hercegovini ne bi nikoli izvedela, če se lani poleti tam ne bi začela pripravljalna dela za gradnjo 63 milijonov evrov vredne hidroelektrarne.

HE Vranduk je po vrednosti največji projekt državne Elektroprivrede BiH po vojni. Javno podjetje bo prispevalo 11 milijonov, preostalo breme investicije bosta prevzeli Evropska banka za obnovo in razvoj ter Evropska investicijska banka. Na mednarodnem razpisu izbrani konzorcij avstrijskega gradbinca Strabaga in hrvaške energetske družbe Končar je pripravljalna dela po poročanju medijev v BiH začel kar brez gradbenega dovoljenja in brez ustrezne projektne dokumentacije, gradbišče pa je od sredine aprila prazno.

S prepisanim projektom premagali Slovence?

Elektrarno, katere gradnjo so lani slovesno začeli že tretjič, so prvič začeli graditi davnega leta 2010. Mediji v BiH razloge za zaplet pripisujejo temu, da izvajalci vztrajno zavračajo naročnikovo zahtevo, da na novo pripravijo projekt in ga prilagodijo dejanskemu stanju na terenu. Strabag je brez doplačila pripravljen zgolj na manjše spremembe projektnih rešitev, kar pa za naročnika ni dovolj.

Po poročanju dnevnika Žurnal v BiH sta bila idejna rešitev in projekt za HE Vranduk izdelana že na začetku osemdesetih, sedanji projekt pa je le na novo urejen projekt, ki so ga v letih 2000 in 2001 dobesedno prepisali iz rešitve z začetka osemdesetih.

Naj spomnimo, konzorcij Strabag-Končar z opremo avstrijskega dobavitelja turbin Voitha je na ponovljenem razpisu za Vranduk premagal slovenski konzorcij Riko-Litostroj Power.

V Riku redkobesedni

»Informacij o dogajanju na gradbišču hidroelektrarne Vranduk po tem, ko je bil končan tender, nimamo, razen kar poročajo mediji. Na Zahodnem Balkanu nas sicer načelno zanimajo vsi dobri projekti v okviru naših dejavnosti, posebej pa s področij energetike in okoljevarstva,« pravijo v Riku, ki ga vodi Janez Škrabec.

Riko je bilo eno od podjetij, skupaj z Litostrojem Power, ki je, kot rečeno, poskušalo pridobiti posel gradnje vranduške hidroelektrarne, a pri tem ni bilo uspešno. Zagotovo pa je BiH eno od območij, kjer je potenciala za pridobitev poslov še veliko. Izkoriščenost hidropotenciala je namreč manj kot 50-odstotna, hidroelektrarna Vranduk pa je prvi tovrstni projekt po vojni, financiran tudi z mednarodnimi sredstvi. Kot smo že omenili, ga sofinancirata EBRD in EIB.

Kaj se dogaja, zakaj dela stojijo, je res mogoče, da bo pogodba razveljavljena, smo vprašali v Elektroprivredo BiH, na Strabag in Končar, a odgovorov nismo dobili.

Janez Škrabec iz Rika. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Pulili so si ljudi in znanje

Po razveljavitvi prvega razpisa, na katerem je Litostroj Power naročniku predlagal vertikalno izvedbo turbine, je ta v ponovljenem razpisu dopustil tudi to možnost in prav takšna rešitev je bila na koncu izbrana. V Litostroju Power menijo, da je tehnična rešitev, ki so jo edini predlagali že ob prvem predpisu, najboljša, kar po njihovem potrjuje dejstvo, da je naročnik v ponovljenem razpisu dopustil tudi izvedbo vertikalne turbine. Prav taka je bila nato izbrana, toda posel je dobil tekmec, ki te rešitve ni predlagal. Skupina Litostroj Power je doslej prodala več kot 40 turbin istega tipa. Gre za klasifikacijo vertikalne Z-turbine, ki jo v Litostroju Power tržijo kot turbino saxo; to ime se je uveljavilo tudi na svetovnem trgu.

Ob tem se postavlja vprašanje, ali so tekmecem do posla pomagali delavci, ki so iz Litostroja Power odšli h konkurenci. Kakšen dostop do dokumentacije svojega prejšnjega delodajalca so imeli? Ali so delali pri podobnih projektih in na istem trgu? Neuradno smo izvedeli, da sta vsaj dva nekdanja delavca, ki sta prestopila k tekmecem, imela poln dostop do vse dokumentacije aktualnih in preteklih ponudb in projektov. Takratni vodja marketinga in prodaje je bil glavni prodajnik družbe Litostroj Power tudi na balkanskem trgu in je dobro poznal tamkajšnje razmere, prav tako prihodnje projekte.

Kako se braniti pred takimi prijemi?

Ob morebitnem odhodu kakšnega pomembnega strokovnjaka iz podjetja h konkurenčni družbi se proti neprijetnim posledicam prenosa know-howa v obliki tehnološke dokumentacije podjetje lahko zavaruje z dvema ključnima ukrepoma, pravi Bojan Pretnar, eden največjih strokovnjakov za zaščito pravic intelektualne lastnine pri nas. Prvi je, da se dragocena tehnično-tehnološka dokumentacija varuje kot poslovna skrivnost in kot avtorsko delo, ki pripada podjetju. V ta namen je treba celotno dokumentacijo ustrezno označiti, tako z internim aktom kot z oznakami dokumentov.

Poleg tega je po njegovih besedah dobro v pogodbe o zaposlitvi vnesti določbe o prepovedi razkrivanja poslovnih skrivnosti brez soglasja vodstva, pri strokovnjakih na odgovornih položajih pa je treba dodati še konkurenčno klavzulo, s s katero se delojemalec zaveže, da se v primeru odpovedi delovnega razmerja za določeno dobo ne bo zaposlil pri kakšnem konkurentu, poudarja Pretnar. Konkurenčna klavzula nekako dopolnjuje pravno varstvo know-howa v obliki poslovne skrivnosti in avtorske pravice, saj pri prekinitvi delovnega razmerja odhajajočemu strokovnjaku ni mogoče odvzeti njegovega osebnega znanja.

Bojan Pretnar, strokovnjak za zaščito pravic intelektualne lastnine. Foto: Leon Vidic/Delo

Prav z vprašanji varovanja intelektualne lastnine ob izgubi posla se očitno ukvarja tudi Litostroj Power, ki se je skupaj z Rikom potegoval za projekt HE Vranduk.

Pismo iz Slovenije brez odgovora

Da je posel morebiti sporen z vidika intelektualne lastnine, so mediji v BiH nakazali že ob poročanju o protestnem pismu slovenskega podjetja – prišlo naj bi iz Litostroja Power – ki je opozorilo na prehod njihovih nekdanjih zaposlenih v Voith Slovenija in na sum kraje znanja družbe. Ali so o tem obvestili tudi Voith? »Da, o problematičnosti prehoda bivših zaposlenih h konkurenci smo obvestili matično družbo v Nemčiji, ki je prek avstrijskega Voitha lastnica Voitha Slovenija. Do danes nismo prejeli nobenega odgovora,« pravi Marko Tandler, direktor Litostroja Power. V Voithu Slovenija izjav ne dajejo, ker so zavezani k molčečnosti. Tudi Voith v Nemčiji na naša vprašanja ni odgovoril.

Zakaj se pravzaprav pojavljajo pomisleki o morebitnih nepravilnostih glede intelektualne lastnine? Najbolj bode v oči dejstvo, da je bila na ponovljenem razpisu izbrana tehnična rešitev, ki so jo že takoj predlagali slovenski ponudniki. »Ponudbo smo začeli pripravljati v letu 2010, ker je takratni razpis zahteval horizontalno turbino. Predvideli smo vertikalno izvedbo, ki je bila unikatna in najboljša tako po tehnični kot komercialni plati,« pojasnjujejo pri Litostroju Power.

Pri pripravi ponudbe sta sodelovala takratni vodja razvoja in projektive in takratni vodja marketinga in prodaje, dodajajo, pri čemer je prvi v celoti nadziral in odobril ponujeno tehnično rešitev, drugi pa je nadziral in vodil celotno pripravo komercialnega dela ponudbe. Razpis je bil kasneje razveljavljen. Leta 2014 je bil objavljen nov razpis za projekt Vranduk, v katerem je bila dopuščena vertikalna izvedba turbine. »Naša družba je tako ponudila dejansko enako ponudbo kot leta 2010, kar je bila prednost pred drugimi. Spremenilo pa se je dejstvo, da sta se medtem tako bivši vodja razvoja in projektive kot bivši vodja marketinga in prodaje zaposlila na Voithu Slovenija. Zato obstaja sum, da sta nekdanja zaposlena uporabila znanje, pridobljeno pri pripravi ponudbe leta 2010, za pripravo konkurenčne ponudbe štiri leta pozneje,« pravijo v Litostroju Power.