Tiskane izdaje
Med drugo svetovno vojno so nacisti izvedli največjo in najbolj sistematično kampanjo rasnega genocida. Tisto, čemur so takrat rekli »končna rešitev« (nem. Endlösung) judovskega vprašanja, je kasneje dobilo ime holokavst ali šoa (hebr. shoah) – nepričakovan propad, uničenje. Pravzaprav je to bil poskus, kako izkoristiti moderno industrijsko tehnologijo za pomor vseh judovskih moških, žensk in otrok v Evropi. Na koncu tega najhujšega genocida v zgodovini človeštva se je številka ustavila pri skoraj šestih milijonih uničenih judov.
Nasprotniki pekla
V času popolnega moralnega razkroja družbe in nenehnih groženj s smrtjo so se našli ljudje, ki so hoteli pomagati tem nesrečnikom in jih vsaj nekaj rešiti. Kljub »peklu na zemlji« so verjeli v človečnost in tvegali vse, da bi premagali zlo nacistične ideologije in politike rasnega uničenja manj vrednih. Hitlerjev ukaz »končne rešitve« judovskega vprašanja se je od julija 1941 izvajal brez obotavljanja, saj je bila ukazana politika popolnega uničenja te rase. Redki rešitelji judov so bili odločeni, da je treba to surovo in nečastno genocidno politiko ustaviti, če ne drugače, za ceno lastnega življenja.
Pogumna varuška iz Ljubljane
A nekateri so kljub temu tvegali in uspeli. Med njimi tudi zavedna Primorka Zora Pičulin, predvojna varuška iz Ljubljane. Po poklicu je bila medicinska sestra in zelo predana svojemu delu. Marca 1941 se je prijavila na vabljiv oglas judovske družine iz Skopja, ki je medicinski sestri ponujala dobro plačano službo varuške. Tako je prevzela skrb za dojenčka Šaula Gatenja in se nanj zelo navezala.
Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 so Makedonijo in mesto Pirot v južni Srbiji zasedli Bolgari. Bolgarsko državljanstvo so podelili vsem, razen judom, ki so tako ostali brez državljanstva te države in vseh državljanskih pravic. Izpostavljeni so bili ropanju, šikaniranju in preganjanju bolgarske policije in vojske. Na začetku marca 1943 so oblasti pripravile ukrepe za prevzem judovskega premoženja po množičnih deportacijah makedonskih judov v taborišče smrti Treblinka. Vse makedonske jude so zbrali v Skopju 11. marca 1943 in jih zaprli v poslopje za predelavo tobaka Monopol. Zaprli so jih 7148 in nato predali Nemcem. V Treblinki jih je bilo ubitih 7132.
Družina Gatenjo
Skrivanje na pokopališču
Ta se ji je ponudila zvečer. Kljub joku in veliki nevarnosti za oba ga je pretihotapila iz bolnišnice. Otrok se je ovil okoli nje in zaspal v njenem naročju. Varuška se ni mogla odločiti, kaj naj stori, kam naj se skrijeta, kajti pred hišami in na dvoriščih so stali stražarji. V hišo družine Gatenjo ni smela, saj bi ju takoj aretirali, bila je brez denarja, brez hrane in tudi otrokova oblačila niso bila primerna za daljšo pot. Ko je pred seboj zagledala pokopališče, je ocenila, da ju tam najbrž le ne bodo iskali. Z otrokom se je skrila v kapelico. Tam je skupaj z njim zaspala in med rahlim spancem slišala pogovor dveh moških o aretacijah judov, ki da so jih vse odpeljali, saj so imeli natančne sezname. Pogovarjala sta se, da naj bi jih odpeljali na Poljsko, kjer »so baje taborišča s plinskimi celicami«.
Zoro je ta pogovor presunil, malčka je še bolj stisnila k sebi, trdno odločena, da ga bo rešila za vsako ceno. Najprej je bilo treba čim prej zbežati iz Skopja. To ji je uspelo. Prišla je v neko vas, kupila malo mleka in koruznega kruha ter pri dobrih ljudeh dobila še nekaj »masti« za dečkova vneta ušesa. Zdravilo je očitno delovalo, saj se je otrok po večdnevnem joku umiril in kasneje povsem ozdravel. Šaul in Zora sta potovala od vasi do vasi, od mesta do mesta, da bi bila čim prej daleč stran od Skopja. V mestu so namreč oblasti še vedno iskale preostale jude in med njimi je bil tudi Šaul. Nevarnostim ni in ni bilo konca, Zora se je bala, da ju ne bi ujeli in poslali v Treblinko. Po daljšem potovanju je z otrokom v naročju, utrujena in lačna, prišla v hribovsko mestece Letnice.
Rešitelji iz samostana
Tam je našla katoliški samostan, v katerem so ju takoj sprejeli. »Sestra je otroka dala čez žico nuni v samostanu in nato tam nekaj časa živela z njim,« se je Zorinega pogumnega dejanja po vojni spominjal brat Dušan Pičulin. V samostanu se je ponudila za služkinjo in to delo opravljala do konca bolgarske okupacije Makedonije decembra 1944. Poleg Šaula je skrbela še za nekaj judovskih otrok, ki so jih v samostanu skrivali pred bolgarskimi oblastmi. Njen varovanec je imel tako prijetno otroško družbo za igro, njegova »mama«, kot so jo vsi klicali, pa dodatne skrbi za otročad, ki ji je nesebično pomagala. Vsem je bila res dobra »mama«. Najbolj je bil nanjo navezan Šaul, ki brez nje ni naredil niti koraka. Usoda ju je naredila nerazdružljiva.
Boleča ločitev
Po vojni se je Zora s Šaulom vrnila v Skopje in poskušala najti njegovo družino. Žal so vsi umrli v Treblinki in tako je Šaul ostal sam z njo. Razmišljala je o posvojitvi in vrnitvi v Ljubljano. Vmes je še naprej iskala informacije o morebitnih preživelih sorodnikih. In jih končno našla. To je bila družina Biti, ki je nato prevzela skrb za petletnega dečka. A to ni bilo preprosto, ni šlo brez joka, solz in Šaulovega oklepanja Zore. Deček je bil zelo navezan na »mamo« Zoro, ki je zato morala še naprej opravljati službo varuške. Zaradi Šaulove globoke navezanosti nanjo so ji ponudili službo tudi v Izraelu, kamor se je družina Biti preselila po ustanovitvi nove judovske države Izrael leta 1948.
Zora se je s težkim srcem ločila od dečka, ki je solznih oči, ves žalosten in poklapan odšel brez »mame« v Izrael, ona pa nazaj v Ljubljano. Zaposlila se je v vojaški bolnišnici Mladika in tam delala do upokojitve.
Na »mamo« ni nikoli pozabil
Šaul je medtem odraščal v Izraelu, se šolal ter postal profesor matematike na eni od gimnazij v Jeruzalemu. Na svojo »mamo« ni nikoli pozabil in jo je na začetku sedemdesetih let prvič obiskal v Ljubljani. Skupaj sta odšla v Makedonijo in tam obiskala tudi samostan, v katerem sta se skrivala med vojno. Pripravili so jima veličasten sprejem, ki so se ga udeležili številni verniki iz Makedonije. Duhovnik v pridigi ni pozabil poudariti, da se je Šaul edini po vojni zahvalil menihom za pomoč in skrivanje med vojno. Šaul je bil presrečen in ponosen ob svoji rešiteljici, ki jo je imel neizmerno rad in jo je tudi v naslednjih letih redno obiskoval ter ji denarno pomagal.
Pripomogel je seveda tudi k temu, da je bila Zora leta 1975 slovesno razglašena za pravično med narodi. Na povabilo družine Biti in Šaula Gatenja je takrat obiskala Izrael in po razglasitvi za pravično med narodi v spominskem parku Jad Vašem posadila drevo. Ob njem je zapisano njeno ime. Med slovesnostjo in po njej sta bila »mama« Zora in njen Šaul neločljiva, držala sta se za roke in obujala spomine na hude vojne čase, ko je šlo za biti ali ne biti. Po razglasitvi se je Zora vrnila v Ljubljano. Šaul jo je skoraj vsako leto obiskal in ji nesebično vračal ljubezen. Nazadnje jo je obiskal dve leti pred njeno smrtjo.
Spomin – za vedno
Zorin brat Dušan se je čudil, zakaj je tako pogosto prihajal na obisk. Šaul mu je odgovoril, da »bi ga njegova družba zavrnila, če bi izvedela, da ni bil dober do nje«. Za vedno je ostala njegova »mama«. Do smrti 2. junija 1998 v Ljubljani. Šaul je »mamo« Zoro za vedno ohranil v srcu in pripomogel k temu, da bo njen zasluženi naziv pravične med narodi večno zapisan ne samo na zidu pravičnih v Jad Vašemu, pač pa tudi v javnem in zgodovinskem spominu ter slovenski nacionalni zgodovini. Poleg Zore imamo Slovenci še šest pravičnih med narodi in vsem velja častni spomin.
Za vedno.
