Tiskane izdaje
Za redkobesednega 47-letnega makroekonomista so banke očitno izziv. Najprej jih je analiziral, med drugim je bil vodja analitsko-raziskovalnega centra pri centralni banki, nato je karierno pot nadaljeval v sistemu NLB.
Skušal je priti tudi na vrh, v upravo. Ni mu uspelo. Tako kot ne pozneje v nadzorni svet te banke in ne med nadzornike Zavarovalnice Triglav. Ko je bil še zaposlen v NLB, je nadzoroval njeni hčerinski družbi: Banko Celje in frankfurtsko LHB. Prva je po sanaciji končala pod okriljem Abanke, druga je odšla na smetišče zgodovine, znana pa je tudi po pomoči pri poskusu Bavčarjevega menedžerskega prevzema Istrabenza.
Bil je član domače »trojke«, ki je leta 2013 sanirala bančni sistem. Potem ko so to funkcijo zavrnili nekateri drugi, je namreč postal finančni minister v vladi Alenke Bratušek, ki je javno priznala, da ni bil njena prva izbira. V likvidacijo je skupaj z guvernerjem poslal Probanko in Factor banko, razburjal pa je s trmastim vztrajanjem, da ne bo razkril, pri kom se je novembra 2013 Slovenija zadolžila za poldrugo milijardo evrov. Veljal je za politično povsem neizkušenega finančnega ministra, sicer pa izobraženega in razgledanega tehnokrata.
Ekonomijo je doštudiral leta 1999 na pariški univerzi Dauphine. V Pariz ga je zaneslo skušaj z očetom, ki je tja odšel službeno, tam pa je sicer v okviru Gorenjevih podjetij v tujini kasneje delal tudi njegov brat Matej, ki je vodil še londonsko podružnico velenjskega proizvajalca bele tehnike. Iz politike se je podal v poslovne vode, med njegovimi prvimi večjimi strankami je bil Mirko Tuš. Je športnik, tekač na dolge proge, mož in oče.
Konec preteklega leta se je »vrnil« v bančništvo, ko je prevzel vodenje nadzornega sveta Intesa Sanpaolo Bank, nekdanje Banke Koper. Če bo nagrajen kot njegov predhodnik, mu bo funkcija prinesla več kot 30 tisočakov na leto. Njegovo svetovalno podjetje MIAI je imelo lani dobrih 260 tisočakov prihodkov in 126 tisoč evrov dobička.
