»Politikantstva ne obvladam, zato politike ne pogrešam in verjamem, da tudi ona ne pogreša mene, zato se zagotovo ne bova več družili.« Tako pravi nekdanja poslanka LDS, podpredsednica državnega zbora v letih od 2000 do 2004 in ministrica za javno upravo, ki je ta položaj kot članica Zaresa zasedla novembra 2008. Po njenih besedah povabila Boruta Pahorja ni mogla kar tako zavrniti, ocenila se je za dovolj odgovorno in ambiciozno, da izziv sprejme. Ob prevzemu ministrske funkcije je napovedala boj proti Virantovi plačni reformi. Tisti, ki so bili na nasprotni strani, sindikati javnega sektorja, je zaradi njene nepopustljivosti nimajo v lepem spominu. Najbrž tudi ne nekateri njeni takratni ministrski kolegi. Dvakrat je zagrozila z izstopom iz vlade, saj da v njej ni pripravljena sodelovati, če se še sami ne morejo dogovoriti o krčenju zaposlenih.
Štiriinpetdesetletna Korošica, mnogi bi rekli, da je po trmi pa tudi delavnosti Korošica od nog do glave, se je po prenehanju ministrske funkcije vrnila k svojemu delu, ki ga je opravljala pred vstopom v politiko. V odvetniški pisarni v Kotljah si, kot pojasnjuje, skupaj s sodelavci prizadeva, da bi bili interesi strank, ki jim zaupajo zastopanje, uresničeni v njihovo čim večje zadovoljstvo. Dodaja, da poklicni izziv jemlje odgovorno, zato prostega časa nima veliko, kolikor pa ga ima, se sprosti ob branju, sprehodih in druženju z vnuki. Prepričana je, da politika, domača in svetovna, pomembno vpliva na naše življenje, zato jo spremlja, ni pa politično aktivna. Delo ministrice je bilo zanjo sicer velik poklicni izziv, zato se mu je posvetila enako predano kot delu odvetnice. Ko se ozre nazaj, o tem delu svojega življenja razmišlja kot o dragoceni izkušnji. Politika se ji ni zamerila, bila pa je razočarana nad ljudmi, ki bi morali delati v javnem interesu, pa so dali več na politični preživetveni nagon.