Tiskane izdaje
Predlog zakona o dimnikarski dejavnosti, ki ga je sredi julija v javno razpravo poslalo ministrstvo za okolje in prostor, je zelo razburil člane civilnih iniciativ, ki so si obetali popolno sprostitev dimnikarskih storitev. »Veliko poklicev bolj ali manj vpliva na zdravje ljudi, pa zato niso regulirana dejavnost. Na primer serviser kurilnih naprav ali avtomehaniki bolj vplivajo na zdravje ljudi kot dimnikarji, pa ministrstvu za okolje in prostor še na um ne pride, da bi bili kakorkoli privilegirani, tako kot so to dimnikarska podjetja,« je v javnem pismu zapisal Marko Rudman, član civilne pobude Dimnik. Po njegovem mnenju bi moralo dimnikarstvo postati prosta tržna dejavnost. »Ministrstvo je dimnikarske storitve vsaj desetkrat predimenzioniralo in napihnilo z namenom, da bi to dejavnost lahko ohranilo kot regulirano dejavnost in posredno zaščitilo svoje lastne interese.« Prepričan je, da dimnikarji neupravičeno služijo na račun lastnikov malih kurilnih naprav.
Nižje cene za uporabnike?
Ministrstvo za okolje in prostor z novim zakonom odpravlja sistem koncesij z določenimi območji za posameznega koncesionarja in uvaja licenčni sistem, ki strankam omogoča izbiro dimnikarske družbe. Licenco bo dimnikarju podeljevalo (in odvzemalo) ministrstvo in ne bo krajevno omejena, saj bo veljala za celotno državo, prav tako ne bo omejena časovno, medtem ko bodo cene omejene navzgor (maksimirane). Cenik, priložen predlogu zakona, objavljamo v priloženi tabeli. »Kot posledica maksimiranih in ne fiksnih cen bo po naši oceni možnost izbire dimnikarja za uporabnike lahko pomenila manjše stroške zaradi konkurence med ponudniki storitev, ki bo hkrati prispevala k višji ravni kakovosti storitev,« menijo na ministrstvu.
V Avstriji so koncesije dedne
Mitja L. iz Maribora, ki je kot dimnikar zaposlen pri dimnikarskem podjetju na avstrijskem Štajerskem in dobro pozna delovanje sistemov na obeh straneh meje, se s predlagano uvedbo licenčnega sistema strinja, saj bo s tem omogočen prihod na trg širšemu krogu dimnikarjev, ki se bodo morali potruditi za stranke, tudi z nižjimi cenami in boljšimi storitvami, seveda pa bodo sedanji koncesionarji ogroženi. Vendar opozarja, da bi razpustitev koncesijskega sistema lahko privedla do kaosa na terenu, če sistem licenčnega delovanja ne bo dovolj dobro pripravljen.
Predvsem bi po njegovem potrebovali podatkovno bazo, kamor bi vnašali podatke o izbranih dimnikarjih za vsako kurilno enoto, tako da bi imeli izvajalci dimnikarskih storitev in ministrstvo pregled, kdo že ima izbranega dimnikarja in kdo ne. Kot poudarja, bo problem z oddaljenimi domačijami, ki za dimnikarje zaradi stroškov prevoza ne bodo zanimive; zdaj so bile pač obveznost koncesionarja. »Čeprav je bilo doslej pri tem prav tako veliko nepravilnosti, saj tudi koncesionarji do teh domačij sploh niso hodili.« Naš sogovornik še meni, da bi morala država omejiti število strank, ki bi jih smelo imeti eno dimnikarsko podjetje; sedanji koncesionarji, ki imajo celo 10 tisoč hiš in več, po njegovem tolikšnega dela kakovostno niso sposobni opraviti, zato je marsikateri dimnikarski obisk opravljen površno ali celo »na daljavo«. Dimnikar lahko kakovostno opravi storitev čiščenja pri največ desetih hišah na dan, opozarja.
V Avstriji je sicer uveljavljen dobro delujoč sistem koncesij, ki se celo dedujejo. »Dimnikar je tam avtoriteta, on opravlja meritve in odloča o ustreznosti vgradnje kurilne naprave in delovanja dimnika. Prav tako potrdi tehnični prevzem novogradnje, brez njegovega podpisa ne gre,« pravi naš sogovornik. Kot glavno razliko med Slovenijo in Avstrijo navede predvsem resnost, s katero severni sosedje jemljejo delo dimnikarjev. Tudi pregledi so pogostejši, pri pečeh na trdno gorivo (drva, lesne pelete ...) se dimniki čistijo štirikrat na leto, pri pečeh na olje trikrat, pri plinskih enkrat na leto.
Stranke se držijo predpisanega sistema in ne zavračajo pregledov, storitve pa poravnajo kar po položnici. Dimnikarska podjetja imajo s koncesijo določena območja delovanja, vendar si lahko stranka, če z njihovim delom ni zadovoljna, izbere dimnikarja iz drugega območja, plača le dodatne stroške za prevoz. V Avstriji je dimnikar po sistemu nad serviserjem peči, kljub morebitnemu argumentu, da se na peči pooblaščeni serviserji bolje spoznajo. Ali imajo težave zaradi strank, ki dela na svoji peči ne bi zaupale dimnikarjem, češ da ti niso dovolj izobraženi? »Dimnikarju morajo dovoliti dostop do peči in glede tega sploh ni nobenih ugovorov.« Zato pa v Avstriji večji proizvajalci pripravljajo seminarje, na katerih dimnikarje seznanijo z novostmi v svoji ponudbi peči in jim praktično pokažejo, kako je treba z njimi ravnati. Prav tako dobro deluje izobraževalni sistem, saj se bodoči dimnikarji že ob začetku šolanja vključijo v delo kot vajenci; v šoli so dva meseca na leto, ves preostali čas pa delajo skupaj z dimnikarji, teče jim delovna doba, dobijo tudi del plače (približno 700 evrov), šolanje pa je zahtevno. Strošek dimnikarja je za povprečno hišo na avstrijskem Štajerskem približno 150 evrov na leto.
Posledica tako delujočega sistema v Avstriji je, pravi naš sogovornik, da so peči odlično vzdrževane (dimnikar lahko odredi servis, če se mu zdi potrebno), dimniki čisti in že v osnovi dobro zasnovani in zgrajeni, požarov zaradi vžiga saj pa tako rekoč ni.
Kar med javne uslužbence?
Ministrstvo za okolje in prostor vztraja, da morajo ostati dimnikarske storitve regulirane, saj bodo le tako lahko doseženi cilji izvajanja dimnikarskih storitev, to so varstvo okolja, učinkovita rabe energije, varstvo človekovega zdravja in varstvo pred požarom. Za njihovo kakovostno izvedbo je potrebno znanje, ki ga zdaj zagotavljata izobraževalni sistem z dimnikarsko šolo ter verificirano izobraževanje v okviru strokovnih zbornic. Če bi dejavnost deregulirali, bi morali celoten izobraževalni sistem postaviti na novo, na pozive po liberalizaciji dimnikarskega poklica odgovarjajo na ministrstvu.
V civilni iniciativi sicer prehajajo iz skrajnosti v skrajnost: po eni strani zahtevajo popolno liberalizacijo poklica dimnikarja, po drugi predlagajo, naj se jih vključi v sistem javnih uslužbencev. Če je cilj izvajanja dimnikarskih storitev res javni interes v skrbi za varstvo okolja, zdravja in premoženja ljudi, požarno varnost in energetsko učinkovitost malih kurilnih naprav, piše Marko Rudman, »potem je najboljša rešitev, da dimnikarji postanejo javni delavci, kot so gasilci, policija in vojaki, in so plačani iz proračuna oziroma ekoloških dajatev od energentov«.
