Tiskane izdaje
Za tečaj za pridobitev licence lokalnega turističnega vodnika je treba javnemu zavodu Turizem Ljubljana odšteti 320 evrov, tam pa vodnikom za vodenje plačajo od osem do dvanajst evrov na uro. Za povrnitev stroškov tečaja morajo torej, če delajo zgolj za omenjeni zavod, opraviti trinajst dveurnih vodenj.
Podatke o skromnih honorarjih je dobila vodnica z licenco gospodarske zbornice (GZS), ki se je zanimala za tečaj in se zgrozila. Ker so se ji zdele številke poniževalne, sploh zaradi vsega znanja, ki ga zahtevajo, se ni udeležila tečaja. Koliko oseb se je zanj odločilo, nam na zavodu Turizem Ljubljana niso odgovorili, je bilo pa objavljeno, da iščejo 70 novih vodnikov. Ti se bodo, če bodo uspešno opravili izobraževanje, pridružili 131 vodnikom z veljavno licenco. Od teh jih ima 73 sklenjeno pogodbo o sodelovanju z omenjenim zavodom.
Toda registra, kdo so te osebe, na spletni strani ni. »Odlok o turističnem vodenju v MOL nas zavezuje k vodenju registra, ne pa k njegovi javni objavi. Podatki so med drugim na voljo inšpektoratu, kadar preverjajo posamezne vodnike, če imajo našo veljavno licenco,« so pojasnili na Turizmu. Direktorica tega zavoda Petra Stušek je dodala, da objava registra na spletišču ne bi zajezila izvajanja tako imenovanih vodstev na črno, k čemur vsi stremijo. »Gostom, ki povprašujejo po storitvi vodenja, naša služba takoj ponudi izključno licencirane vodnike, po možnosti za vodenje v njihovem jeziku (vodimo v 17 jezikih).«
In po kakšnem ključu jih izbirajo? »Kolegica vse naše vodnike osebno pozna, zato tudi lahko zagotovi pravega vodnika za vsako povpraševanje. Pri tem gledamo tudi na to, katere narodnosti je povpraševalec, in svetujemo primernega vodnika, ki ne izpolnjuje zgolj kriterija pravega jezika. Povpraševalci iz objave na spletni strani ne bi bili deležni tako kakovostne storitve. Predvidevamo pa, da posamezni vodniki niso vedno zadovoljni, ker niso (vedno) izbrani za vodenje pri nas naročenih skupin. Po drugi strani tako dobijo vodenje skupin, ki bi morebiti spregledale njihove kontaktne podatke na spletnih straneh.«
V resnici vodnike moti predvsem to, da so pridobili javno listino z lastnim finančnim vložkom, tisti, ki jim jo je podelil, pa tega javno ne objavi. Domnevajo, da zaradi strahu pred konkurenco. »Vsekakor se bomo posvetovali z vodniki, če si želijo objavo svojih imen in številke licence na spletišču brez objave osebnih podatkov,« je zagotovila Stuškova.
Zanimivo je, da izolska občina nima težav z objavo registra lokalnih vodnikov, tak register najdemo tudi na spletni strani združenja turističnih vodnikov, a je izredno pomanjkljiv. Poleg tega so na njem zgolj vodniki, ki so hkrati člani združenja.
Dvojna merila glede licenc
Vodnica Diana Ternav se je, kljub temu da ima že od leta 2001 licenco GZS za turističnega vodnika, s katero lahko vodi po vsej državi, v nasprotju z vodnico, omenjeno v uvodu, odločila, da jo bo nadgradila z lokalnimi licencami. V zadnjih letih je tako pridobila še licence za vodenje po občinah Ljubljana, Koper, Izola in Piran ter po ljubljanskem gradu. Brez njih namreč ne bi mogla poslovno sodelovati z določenimi javnimi zavodi in njihovimi turističnoinformacijskimi centri.
V izobraževanje je vložila precej sredstev, a ji zaradi naložbe v znanje ni žal. »Seminarji so vrhunsko izvedeni, pripravljeni in od njih ogromno odneseš.« Hudo ji je zaradi razmer na trgu. Medtem ko slovenska zakonodaja od naših državljanov za vodenje turistov zahteva licenco, lahko katerikoli tujec, četudi kuhar iz New Yorka, v Sloveniji vodi turiste brez licence oziroma prijave občasnega dela.
»Hrvatje so pred kratkim vzeli v bran domače vodnike in poostrili razmere na tem področju – vodniki iz EU morajo prijaviti občasno delo, drugi pa ga ne smejo opravljati samostojno. V nasprotju z nami se naši sosedje zavedajo, da je kakovosten domači turistični vodnik s širokim znanjem o državi lahko največje zagotovilo, da se bo obiskovalec, sploh enodnevni, še kdaj vrnil.« Pri nas ni posluha za tovrstno poostritev razmer do tuje delovne sile, ki odžira kruh domači, četudi daje turistom napačne podatke o naši državi.
Kriminalci?
Snežana Škerbinc iz turistično-gostinske zbornice pri GZS je potrdila, da občina lahko določi pogoje za opravljanje lokalnega turističnega vodenja na svojem ozemlju, ne sme pa preprečevati vodenja turističnim vodnikom z državno licenco, tako slovenskim kot tujim. »V zakonu o spodbujanju razvoja turizma je navedeno, da če je skupina začela potovanje zunaj meja Slovenije, lahko njihov vodnik ali spremljevalec nadaljuje delo, ko stopi na naše ozemlje. To v bistvu pomeni, da agencija lahko naroči lokalnega vodnika v nekem kraju ali pa tudi ne,« je povedala Škerbinčeva.
Dodala je, da se moramo zavedati, da če skupina v enem dnevu obišče tri ali štiri kraje in v vsakem plača lokalno vodenje, bo to bistveno podražilo turistični aranžma. »To lahko pomeni manj prijav in manj turističnega obiska v kraju. Turistom bo v nasprotnem primeru (cenejši aranžma) ostalo več denarja za destinacije, zato je treba na to zadevo gledati širše. Kakšen vtis bi pustila Slovenija v očeh tujih obiskovalcev, če jih bo preganjala kot nezaželene goste ali kriminalce? V kakšnem loku bi se nas poslej izogibali?« se je vprašala Škerbinčeva.
Zadnji tečaj za pridobitev licence za lokalnega turističnega vodnika na območju obalnih občin Koper, Izola in Piran so organizirali lani. Bil je 130 evrov cenejši od ljubljanskega, je pa trajal manj časa pa tudi v programu so razlike. Vendar ga tistim, ki imajo licenco GZS (ta s tečajem in izpitom stane okrog 400 evrov), ni treba opraviti. Da lahko poslovno sodelujejo s tamkajšnjimi zavodi za turizem, je dovolj, da se vpišejo v register lokalnih turističnih vodnikov. Tudi v Mariboru ne potrebujejo lokalne licence, medtem ko je v Ljubljani nujna, če hočeš sodelovati z njihovim zavodom za turizem.
Skromno plačilo
In koliko znaša plačilo vodnikom, ki ob hudi tudi tuji konkurenci vendarle dobijo posel? Iz informacij je mogoče razbrati, da je vodniško delo od občinskih zavodov za turizem nemalokrat podplačano, glede tega je izpostavljen prav Turizem Ljubljana. Ternavova se strinja, da bi ta kot javni zavod moral delovati za doseganje stabilnega prihodka ponudnikov turističnih storitev, a ni tako.
V praksi skrbi predvsem za dodatno višanje lastnih prihodkov. »Za pri njih naročeno dveurno vodstvo za skupino od 35 do 50 oseb vam bodo zaračunali 110 evrov, meni pa bodo za vodenje take skupine prek s. p.-ja plačali 51,59 evra bruto bruto. Turizmu Ljubljana tako ostane 58,41 evra. Ker si z navedenim zaslužkom po vseh plačanih prispevkih in obveznostih ne morem zagotoviti preživetja, z njimi zelo malo sodelujem.«
Kot primer odlične prakse glede plačevanja je izpostavila novogoriški turistični zavod: »Račun izstavi vodnik sam. Turizem Nova Gorica ne vzame provizije, ker se zaveda, da je javni zavod in je njegova naloga omenjena vzpostavitev možnosti doseganja stabilnega prihodka ponudnikov turističnih storitev.«
V Turizmu Ljubljana so na naše poizvedovanje o višini honorarjev odgovorili, da je honorar predmet pogodbenega razmerja med vodnikom in zavodom, so pa honorarji enotni, višina variira le glede na velikost skupine. »Del dobička, ki ga ustvarimo s tržno dejavnostjo izvajanja vodenja – ne gre torej za javna sredstva –, gre nazaj v ustvarjanje kakovostne turistične ponudbe in rednih ogledov mesta.«
Po vztrajanju pri posredovanju podatkov so nam z izgovorom, 'da niso birokrati in da v delovanju stremijo k učinkovitosti', po dobrem mesecu dni vendarle razkrili, da v povprečju na vodnika pride približno 51 vodstev, honorar za dveurno vodenje pa je odvisen od velikosti skupine in se v bruto bruto znesku giblje med 36,85 in 51,59 evra.
Za primerjavo lahko povemo, da so nam zneske honorarjev v Turističnem združenju Portorož razkrili tisti dan, ko smo jim poslali vprašanja. Za dve uri vodenja plačajo vodnikom, ki jih najamejo oni, 50 evrov neto. Trenutno jih ima pri njih veljavno lokalno licenco 170. »Ti vodniki niso zaposleni pri turističnem združenju v Portorožu, ravno tako nimajo posebne pogodbe z nami. Vsak je odgovoren zase, da si najde delo. Z vodniki najpogosteje sodelujemo ob študijskih obiskih turističnih novinarjev in tour operaterjev. Vodnike najemajo tudi turistične agencije, hoteli, društva oziroma vsi, ki potrebujejo vodeni ogled. Honorarji se precej razlikujejo in so stvar dogovora med vodnikom in stranko.«
Z razkritjem okvirne višine honorarjev niso imeli težav niti v Mariboru, kjer za dveurno vodenje znašajo do največ 40 evrov bruto, na zavodu za kulturne prireditve in turizem Celeia Celje pa znaša plačilo vodnika 25 evrov neto na uro. V Mariboru so ti lani opravili 406 vodenj, v Celju 198, v slovenski prestolnici pa so izvedli vodenja za 1672 naročenih skupin in 939 rednih ogledov mesta. Povprečno posamezni vodnik v Ljubljani letno opravi 51 vodenj, kar pomeni, da v najboljšem primeru zasluži dobra dva tisočaka bruto.
Vodniki za bagatelo
Vodniki opozarjajo, da je največji problem njihove dejavnosti v tem, da se z njo tržno ukvarjajo tudi posamezni javni zavodi, ob tem pa se do njih vzpostavlja razmerje nelojalne konkurence. »Samostojni podjetniki, ki so si zamislili ponudbo 'Kulinarični sprehod po Ljubljani', tega niti v sanjah ne morejo ponuditi po taki ceni, kot ga ponuja Turizem Ljubljana, ki je prevzel idejo. Cene tržnega dela namreč ne vključujejo ustrezne višine stroškov (oziroma vrednosti) uporabe javnih sredstev, javne infrastrukture in delovne sile,« je opozorila Ternavova.
Dokler bo tako, bo vodnikov, ki bodo hoteli po naročilu turistične zveze voditi turiste za drobiž, vse manj, vabil na tečaje za nove vodnike pa vse več. Vsako leto se nanje prijavi nekaj zanesenjakov, ki pa bodo zagotovo razočarani, ko bodo dobili prvi honorar.
