Ludvik Golob: »Premog 
ostaja številka 
ena«

»Letos bomo še potrebovali toliko rudarjev kot lani. Pozvali bomo vse, ki so tega sposobni, naj gredo delat v jamo,« pove predsednik uprave Premogovnika Velenje.

Objavljeno
27. februar 2015 21.22
Ludvik Golob predsednik uprave Premogovnika Velenje, Slovenija 12.februarja 2015.
Brane Piano, Ozadja
Brane Piano, Ozadja
Lani so Premogovnik Velenje vodili trije predsedniki uprav. V prvem delu leta se je poslovil Milan Medved, nasledil ga je Ivan Pohorec, septembra je vodenje uprave prevzel Ludvik Golob. Po štirih mesecih, ko se premogovniku na obzorju svetlikajo boljši časi, je prvič privolil v daljši pogovor.

Če se takoj ne dotakneva vseh težav, v katerih je trenutno premogovnik, me zanima, kaj je z vašimi aktivnostmi v Aziji, bližnji, daljni in na Pacifiku?

Še zmeraj smo aktivni na teh območjih, a času primerno. Ustanovili smo joint venture v Singapurju, da bi širili tehnologijo in našo odkopno metodo. Žal je od takrat cena premoga na svetovnem trgu močno padla in s tem tudi zanimanje na Pacifiku. V nekdanjih jugoslovanskih republikah in Turčiji smo še prisotni. Resda manj, kot bi si želeli. V Bosni smo rudniku Mramor pravkar za 328.000 evrov prodali šest sekcij obnovljenega podporja, prijavljamo se na tamkajšnje razpise. V Srbiji se prijavljamo na razpis za prodajo dveh napredovalnih strojev, čeprav je nekaj težav zaradi embarga, ker jekleni del napredovalnega stroja ­izdelujejo Rusi.

V Makedoniji je razpis za drugi del projekta za odprtje rudnika Živojno, ki ga vodi Elem, makedonski elektro koncern. V Črni gori sodelujemo pri ponovnem odpiranju rudnika Berane ter pri rudniku Pljevlja. S Slovaki še sodelujemo pri uvedbi naše tehnologije, metode in usposabljanju njihovih delavcev.­ Smo pa zamrznili odnose s Turčijo,­ kar je posledica lanske nesreče v rudniku Soma Kömür. Po smrti več kot 300 rudarjev je Turčija zaostrila zakonodajo in nadzor nad rudniki.

Je v rudniku Soma Kömür že bila vaša oprema?

Da. Dva meseca pred nesrečo sem bil tam. Nesreča ni povezana z našim sodelovanjem. Je pa ta rudnik dokaz, da želja po zaslužku ne sme biti večja od zagotavljanja varnosti rudarjev.

Ste v tujini še konkurenčni?

S Turki še imamo stike, so pa na ta trg hitro vskočili Kitajci, ki jim v cenah ne moremo konkurirati. Obenem zaradi svoje bonitete v zadnjih dveh letih težko pridobivamo bančne garancije, tako za domači kot tuji trg, te pa so pogoj za sklenitev posla.

Premogovnik ima že nekaj časa težave z odkopom in posledično z likvidnostjo. Kaj je razlog za to in kdaj se boste izkopali iz tega?

Januarja smo po več mesecih spet dosegli višjo realizacijo od načrtovane. A nismo še prebrodili težav. Dokler bomo odkopavali na odkopu CD1 v jami Preloge, kjer je bila lani porušena odvozna proga, se bodo težave nadaljevale, saj so učinki prenizki. Drugi odkop, ki je pod svežo krovnino, prilagajamo plinskemu stanju. Problem zagotavljanja načrtovanih količin bo po aprilu, ko bomo vzpostavili nov odkop v jami Pesje, manjši.

Po letu 2011, ko smo začeli odpirati novi odkopni polji v jamah Preloge in Pesje, so se pojavili nepredvideni dogodki, kot so povečane deformacije jamskih objektov in stebrni udari. Samo zaradi stebrnega udara v jami Preloge sredi oktobra 2013 je bilo uničenih 300 metrov jamskih objektov, ki jih je bilo treba obnoviti. Zaradi podobnih dogodkov se je obseg obnov, tako imenovanih pretesarb, po letu 2011 povečal za več kot 300 ­odstotkov.

Tudi lansko leto je bilo izjemno težko in naporno. Narava nas je presenetila z zahtevnimi geološkimi pogoji na območju, kjer smo načrtovali proizvodnjo za večji del leta. Tudi leto 2015 bo zahtevno. Narediti moramo več kot šest kilometrov novih jamskih prog. Prvo polovico leta bomo imeli neugodno odkopno fronto, ki ne omogoča visoke produktivnosti, vendar moramo zaradi koncepta odkopavanja odkopati tudi to. To narekuje dodatne sanacije jamskih objektov, prestavljanje ali popravilo odvozov, cevovodov, energetskih vodov … Vse to povečuje stroške proizvodnje. V drugi polovici leta računamo na izboljšanje odkopne fronte in s tem večjo proizvodnjo ter izpolnitev letnega delovnega načrta.

Koliko vpliva na ekonomiko ­ustavitev gradnje drugega jaška, ­imenovanega NOP2?

Dolgoročno je to slabo. V letih, ko je bila načrtovana proizvodnja okoli štiri milijone ton, smo predvideli zmanjšanje transportnih stroškov do bloka 6 v Termoelektrarni Šoštanj z novim jaškom. Prihranili bi do 30 odstotkov energije in vzdrževanja ter 50 odstotkov pri stroških dela. Nižji strošek premoga na račun transporta zdaj ne bo dosežen. Financiranje gradnje NOP2 s krediti trenutno ni mogoče, zato smo lani začasno ustavili kopanje jaška. Pripravljamo nov investicijski program, pri katerem preverjamo tudi možnost, da bi bil to zračilni jašek, s čimer bi ukinili zračilni jašek v Pesju in zmanjšali vplive na okolje.

Kako vzdržna je zdaj tristransko dogovorjena cena premoga za ­Termoelektrarno Šoštanj?

Z načrtom finančnega in poslovnega prestrukturiranja Premogovnika Velenje je med Holdingom Slovenske elektrarne, termoelektrarno in premogovnikom dogovorjena cena 2,75 evra za gigadžul iz premoga proizvedene energije. Od sodelavcev slišim kritike, da bi lahko izposlovali višjo ceno. Toda po investicijskem načrtu za blok 6 je z zakonom določena maksimalna cena premoga, obenem pa moramo upoštevati ceno premoga v cenovnem kompletu holdinga, torej, po koliko lahko holding proda elektriko iz različnih virov. Ne smemo pozabiti, da so cene vseh energentov v zadnjem obdobju izrazito padle. Znižanje je adekvatno cenam nafte. S to ceno letos še ne bomo dosegli pokritosti odhodkov s prihodki, z nadaljnjimi ukrepi pa jo bomo.

Torej boste letos še potrebovali pomoč holdinga?

Seveda. Za družbe v skupini PV imamo načrte finančnega in poslovnega prestrukturiranja. To obsega stroškovno racionalizacijo, poslovno prestrukturiranje, ­finančno prestrukturiranje ter dezinvestiranje. S sindikati nam je uspelo podpisati socialni sporazum. S tem bomo letos pri stroških dela prihranili 7,8 milijona evrov, v skupini premogovnika pa 13,8 milijona evrov. Poslovno se bomo osredotočili na osnovno dejavnost izkopa premoga, prodali bomo naložbe in druge dejavnosti, kot so podjetja RGP, Gost, Golte in druga.

Dolgoročno ostajamo skupaj matični Premogovnik Velenje, invalidsko podjetje HTZ in delno PV Invest. Finančno prestrukturiranje zajema dogovor z bankami o refinanciranju kreditov, ki bodo prilagojeni denarnemu toku skupine. Vse izkupičke od prodaj bomo dali za odplačilo glavnic do bank, večino prodaj si želimo končati še letos.

Poslovno nepotrebno premoženje bomo začeli prodajati z javnim razpisom, ki bo predvidoma objavljen marca. Eden od pogojev prodaje nepremičnin bo prevzem zaposlenih, ki delajo v teh objektih. Najprej bomo ponudili svoje nepremičnine, potem pa podjetja in deleže v njih. Doslej smo že prodali za 1,6 milijona evrov premoženja.

Koliko morate iztržiti?

O številkah ne morem govoriti. Pričakujemo več ponudb, tudi iz tujine. Nepremičnine moramo prodati letos, v treh letih pa izpeljati vse odprodaje. Manjšinske deleže v družbah bomo letos ponudili solastnikom, podjetja, v katerih smo edini ali večinski lastniki, pa usposobili za samostojno preživetje na trgu in jih prodali v prihodnjih dveh letih.

In to naj bi zadostovalo?

Ne. Brez dokapitalizacije s strani­ holdinga in države ne bo šlo. Govorimo o 70 do 80 milijonih evrov, nekaj s stvarnim in nekaj z gotovinskim vložkom. Če naj premogovnik preživi, se mora to zgoditi še v prvi polovici leta 2015.

Decembra o dokapitalizaciji premogovnika na vladi še niso vedeli ničesar.

O tem smo govorili z vsemi. Bili smo na direktoratu za energetiko, pri resornem ministru, na ministrstvu za finance, na ministrstvu za gospodarstvo, na SDH … Predstavili smo jim svoje projekcije do leta 2030. Zdaj moramo pripraviti pravne podlage, da bomo sprožili postopek. Ta ne bo enostaven.

Bodo nizke cene energentov še dolgo vztrajale?

Te so dobre za srednji sloj prebivalstva, za razvoj pa so destimulativne. Povpraševanje in ponudba se bosta slejkoprej spremenila.

Kakšne so svetovne projekcije rabe premoga v prihodnosti?

Premog sledi gibanju cen nafte. Globalne projekcije za prihodnjih 30 let še napovedujejo veliko vlogo premoga. Pridobivanje nafte iz oljnih skrilavcev v Ameriki je sicer to nekoliko omililo, a premog bo še ostal številka ena. V naši dejavnosti se zavedamo pomembnosti premoga, a tudi vplivov na okolje. Pravimo, da se premog še lahko uporablja, a le v modernih objektih z največjimi učinki in minimalnimi emisijami.

Kako razumete polemike o 1,4 milijarde vrednem bloku 6, postopke v zvezi s korupcijo pri investiciji in dejstvo, da javnosti ni dosti znanega o tem, da je v času gradnje bloka 6 Slovenija za spodbude ­alternativnim virom plačala okoli dve milijardi evrov?

Mediji pač poročajo o tistem, kar je trenutno zanimivo.

Naj vprašam drugače. V kakšnih­ razmerah nastaja že dolgo ­pričakovan energetski koncept ­Slovenije?

Energetska odvisnost Evrope in Slovenije se bo še povečevala. Trenutno sta obe okoli 50-odstotno odvisni od uvoza. Odvisnost EU od uvoza primarne energije se je od leta 2000 skoraj potrojila na 4,2 odstotka BDP, k čemur so največ prispevale podražitve nafte in plina. Premog je ostajal stabilen vir. Cene uvoženih premogov so lahko nestabilne, zato je domači premog varuh vzdržnih cen energije za lastno preskrbo. Zaradi povečevanja energetskih potreb se bodo energenti spet dražili, sicer nujno subvencioniranje obnovljivih virov pa dodatno povečuje povprečne proizvodne stroške električne energije.

Premog je pomemben vir električne energije in v EU še vedno vir številka ena. Pri proizvodnji elektrike je premog za približno polovico cenejši in tudi bolj zanesljiv od plina. Prehod s premoga na plin pomeni zaslužke za nekaj uvoznikov in ustvarja uvozno odvisnost. Zato je premog boljša izbira za uravnoteženost zanesljivosti oskrbe in okoljskih ciljev. Morali pa bomo pospešiti razvoj tehnologij CCS – gre za zajem, transport in skladiščenje ogljikovega dioksida, kar komercialno zdaj še ni dostopno. Razvoj zaostaja, ker ni sredstev, javnega sprejemanja in politične podpore.

K trenutni nizki ceni električne energije za proizvajalce je prispeval tudi razmah sofinanciranja in prednostnega odjema električne energije, proizvedene z obnovljivimi viri. Prav zato financiranje termoenergetskih objektov postaja problem. Sredi leta 2013 je Evropska investicijska banka sklenila, da ne bo več financirala premogovih termoelektrarn, podobno sta se odločili Evropska banka za obnovo in razvoj in Svetovna banka. Strožja regulativa EU glede izpustov bo zahtevala ustavitev starejših elektrarn. Obenem je javno mnenje o premogu v večini članic EU odklonilno. V Sloveniji ni nič drugače.

Ampak računi za elektriko niso ­toliko nižji …

Borzne cene elektrike so v zadnjih letih padle za 60 odstotkov, računi odjemalcev pa ne. Tega so krivi novi prispevki in dajatve za sofinanciranje obnovljivih virov, takse za izpuste ogljikovega dioksida in podobno. To je nelojalna konkurenca, ki izriva premog. Predlagana je uvedba mehanizma CRM – mehanizma za zagotavljanje zadostnih proizvodnih zmogljivosti, ki ga že uporablja ali o njem razmišlja več članic EU. Pomembna je tudi vzpostavitev projekta CEP-REC, Regionalni energetski koncepti, katerega cilj je podpora rabi obnovljivih virov in izboljšanje energetske učinkovitosti v srednji Evropi. Namen projekta, v katerem sodelujejo partnerji iz osmih držav, med njimi tudi naša agencija za prestrukturiranje energetike, je pokazati pot k zanesljivi, stroškovno učinkoviti in okolju prijazni energetski oskrbi. Prvi rezultati kažejo na 20-odstotno zmanjšanje porabe primarne energije v primerjavi z zadnjimi 10 leti. Najverjetnejši scenarij razvoja je, da se bo v prihodnjih 20 letih izkoriščanje obnovljivih virov povečalo za 40, izraba trdih goriv pa se bo zmanjšala za 5 odstotkov.

Slovenija nima energetskega ­koncepta …

Že vrsto let ne. Strinjam se, da se mora delež obnovljivih virov povečevati, ampak ne za vsako ceno. Zelo hitro prezremo, da smo zlasti v fotovoltaiko vložili že toliko kot v blok 6 in zato elektrika na naših položnicah predstavlja le še tretjino računa. Slovenija mora oblikovati strategijo o tem, v kaj bo vlagala in koliko.

Bi rekli, da ob tako imenovanem šaleškem energetskem lobiju in posavskem energetskem lobiju­ premalo vemo o delovanju kakšnega alternativnega energetskega lobija?

Človek ne ve, kaj bi si mislil. Ljudi motijo tudi šum vetrnih elektrarn, paneli na strehah, da ne govorim o nuklearki ali šoštanjski elektrarni. Vidimo, recimo, kaj se je zgodilo z energetsko lokacijo termoelektrarne v Trbovljah, o kateri mislim, da bi se z drugačnim pristopom tam dalo nadaljevati. Pa vendar se popolnoma strinjam, da je treba več vlagati in bolj razvijati obnovljive vire, predvsem hidroelektrarne.

Blok 6 bo do konca življenjske dobe porabil zaloge premoga­ v ­Šaleški dolini, ki so zdaj predvidene­ za eksploatacijo. Ali v premogovniku še razmišljate o podzemnem uplinjanju premoga?

Seveda. V tem delu sveta smo bili prvi, ki smo hoteli in situ preizkusiti podzemno uplinjanje premoga. Preizkus s tremi vrtinami smo naredili v predelu Tičnice, med Škalami in gradom Turn, kjer je potekalo izkopavanje sredi prejšnjega stoletja. Ko pa smo preizkušali tesnost vrtin, smo ugotovili, da bi se v primeru vžiga premogovega sloja to lahko preneslo na območje, kjer je opuščeni del premogovnika in imamo Muzej premogovništva Slovenije.

Ob tem smo se veliko naučili in izdelali rudarsko tehnično dokumentacijo. Trenutno končujemo rudarski tehnološki projekt, za katerega načrtujemo revizijo, kar bo omogočilo uzakonitev nove rudarske metode izkoriščanja premoga. To je pomembno, ker ima Slovenija na Goričkem okoli 850 milijonov ton ugotovljenih zalog premoga. Tam zaradi zaščite Natura 2000 klasično odkopavanje ne pride v poštev. Svoje ugotovitve in izkušnje delimo s partnerji pri mednarodnih projektih Coal2Gas in TOPS, ki sta sofinancirana iz skladov RFCS za jeklo in premog in finančnih mehanizmov sedmega okvirnega programa.

Priprave na zapiranje premogovnika po letu 2054 se še niso ­začele.

Del rudnika, gre za jamo Škale, smo zaprli na lastne stroške. V Evropi rudnike zapirajo ob koncu obratovanja, stroški pa ostajajo na plečih države. Zdaj razmišljamo o začetku postopkov za določitev obveznosti države in premogovnika za dele rudnika, ki jih bo ta do konca obratovanja leta 2054 postopno opuščal.

Tudi drugi jašek ste za potrebe bloka 6 financirali sami, medtem ko je imel blok 6 finančno konstrukcijo sestavljeno iz zunanjih virov.

Že ob načrtovanju izvoznega jaška NOP2 smo načrtovali potrebo po dokapitalizaciji rudnika, pa se to ni zgodilo.

Lani septembra ste prevzeli vodenje premogovnika po odstopu dveh predsednikov uprav in spontani stavki rudarjev, v času podzemnih težav in velike nelikvidnosti.

Leto 2014 bomo poskušali čim prej pozabiti. Naučilo pa nas je, da moramo spremeniti način dela in se posvetiti osnovni dejavnosti, če želimo preživeti. Zdaj imamo načrt, kako lahko v nekaj letih pridemo na zeleno vejo.

Po socialnem sporazumu letos ne boste odpuščali, a tudi zaposlovali ne boste. Kaj bo z mladimi rudarji, ki končajo srednjo šolo?

Letos bomo v jami še potrebovali toliko rudarjev kot lani. Pozvali bomo vse, ki so tega sposobni, naj gredo delat v jamo. Ekipo bomo na račun naravne fluktuacije pomlajevali, se bo pa skupno število zaposlenih v prihodnjih letih zmanjševalo. Ob koncu lanskega leta je bilo v premogovniku 1321 ljudi, v hčerinskih družbah HTZ 799, v PV Investu 134, v RGP 105 in v Gostu 84. Skupaj v skupini torej 2443. V jami je vsak dan od 1000 do 1100 rudarjev velenjskega premogovnika in družbe HTZ. Ko se bodo potrebe po gradnji jamskih prog zmanjšale, bomo na račun avtomatizacije v prihodnjih letih zmanjšali število rudarjev.

Lani ste imeli izgubo.

Predvidevamo okoli 31 milijonov evrov izgube, od tega na račun slabitev naložb in opreme 11 milijonov evrov. Kazalo je še slabše, a smo se odpovedali skoraj vsem sponzorstvom in donacijam, tudi obveznosti do lokalnih skupnosti in rudarskih škod smo znižali.

Holding vam je lani izdatno pomagal, nekateri rudarji pa trdijo, da ste prodali opremo, s katero delajo.

Tu gre za nesporazum. Morali smo ohraniti likvidnost in smo del opreme za 22,6 milijona evrov prodali holdingu z našo predkupno pravico, oprema pa je ostala­ v rudniku in jo uporabljamo. S pomočjo Holdinga Slovenske elektrarne je premogovnik pre­brodil likvidnostne težave in ni šlo za izčrpavanje, ampak za pomoč. Dobili smo denar za plače in poplačali nekaj dobaviteljev. Brez pomoči holdinga bi danes v Velenju bili v stečaju, če ne še kaj hujšega. Nelikvidnost nam je grozila že novembra, a smo na račun zastavitve deleža v PV Investu dobili pomoč za plače. Decembra nam je grozil popoln kolaps. Potrebovali smo 20 milijonov evrov in jih dobili.

Zanimajo me pritožbe, ki jih prejemate zaradi domnevnega tresenja tal zaradi vaše dejavnosti.

Z odkopom CD1 se približujemo odkopni meji, zaradi česar se dogodki v jami bolj zaznavajo v naseljenem delu doline. Tresenje tal spremljamo od leta 1996. Doslej izmerjeni podatki niso nevarni ne za ljudi ne za objekte na površini. Dovoljene vrednosti za stanovanjske objekte niso bile nikoli prekoračene. Občani nas lahko o svojih zaznavah kličejo na posebno telefonsko številko. Lani smo imeli 23 takšnih klicev, predlanskim 24, prejšnja leta po en klic na leto, do prvega tedna februarja pa letos dva klica. Po podatkih je naravna seizmična dejavnost potresov v Šaleški dolini večja od našega ­vpliva.

Kako bi na kratko pojasnili, zakaj po vašem Slovenija vendarle potrebuje Premogovnik Velenje skupaj s Termoelektrarno Šoštanj?

Zagotavljamo tretjino domače električne energije, zato je blok 6 ključen za zanesljivo, varno in okoljsko sprejemljivo oskrbo države z električno energijo po konkurenčni ceni, obenem pa Slovenija tudi cenovno ne bo odvisna od uvoza. Premog je sprejemljivo uporabljati­ samo v modernih energetskih napravah z visokimi izkoristki in čim manjšim vplivom na okolje. Takšen je tudi blok 6, ki je edini veliki energetski objekt z zagotovljenim gorivom do konca življenjske dobe.