Marija Javornik Krečič: »Ne moremo pričakovati, da bi nas obiskal kak nobelovec«

Pogovor z mariborskim rektorjem Igorjem Tičarjem je bil dogovorjen vse od ponedeljka, srečali naj bi se v četrtek. A dobre tri ure pred predvidenim pogovorom smo dobili klic, da ima rektor »neodložljive obveznosti«. Še enkrat smo poudarili, da lahko pridemo v Maribor kadarkoli v naslednjih dveh dneh (dodatka za stalno pripravljenost ne prejemamo). Vztrajal je pri neprofesionalnosti, zato smo odgovore na vprašanje, kaj se dogaja na univerzi, ki je prejšnji teden praznovala 41. rojstni dan, poiskali drugje – pri predsednici visokošolskega sindikata v tej ustanovi Mariji Javornik Krečič, tudi profesorici na filozofski fakulteti.

Si znate zamisliti, kaj so te nepričakovane »neodložljive obveznosti«, ki jih je imel rektor v zadnjih dneh?

Težko komentiram razloge za odpoved pogovora. Je pa verjetno res, da ima rektor precej dela in skrbi. Niso namreč najbolj enostavni časi ne za Univerzo v Mariboru ne za visokošolski prostor kot tak. Smo pred pomembnimi prelomnicami. V obravnavi je novela zakona o visokem šolstvu, ki je sporna, ker ne opredeljuje, kaj je javna služba, poleg tega odpira vprašanje učnega jezika. Hkrati smo na začetku pogovorov o skupnem visokošolskem in raziskovalnem zakonu ter pred razmislekom, ki se pojavlja med rektorji, o izstopu iz sistema javnih uslužbencev. Na naši univerzi smo poleg tega po štirih letih, odkar deluje visokošolski sindikat, prišli ne samo do simbolnih, temveč tudi do konkretnih pravnih zmag. Tako sodišče kot inšpektorat za javni sektor sta zaposlenim na mariborski univerzi priznala enakopravnost z zaposlenimi na drugih dveh univerzah. To je edino, kar smo hoteli doseči.

Vse to je sicer rektor vedel tudi v ponedeljek, ko je sprejel povabilo na intervju.

Tudi naš visokošolski sindikat pogreša pogovore z vodstvom univerze. Skupaj bi lahko našli marsikatero rešitev. Le vodstvo mariborske univerze še ni spoznalo, da je sindikat lahko njegov zaveznik v odnosu do države. To kar naprej ponavljamo, zato še vedno upamo, da se bo vodstvo z nami pripravljeno pogovarjati. Poleg tega je seveda pomembno, da tudi javnost (s)pozna vsebinske opredelitve univerze, ki naj bi predstavljala moralno avtoriteto, pa tega ni zaznati, saj nas ljudje v zadnjem obdobju poznajo kvečjemu po aferah.

Zakaj?

V precejšnjem delu je odpovedala tudi akademska skupnost. Pričakovali bi, da so organi, ki tvorijo univerzo – kot sta upravni odbor in predvsem senat – prostor demokratične akademske razprave. Izkušnje so ravno nasprotne, na senatu se na primer celo prepoveduje razprava. Sama sem vedno znova razočarana, ker vsebinskih opredelitev na teh organih ni. Ne vemo, kaj si senat misli o glavarinah, o noveli zakona o visokem šolstvu in podobnih temah, pa naj bi bilo prav to v luči avtonomije univerze bistvo teh organov.

Rektor je v zadnjih mesecih na vse pretege iskal način, kako se ne upokojiti. Morda veste, kaj tako groznega se zgodi, če gre človek pri 67 letih v pokoj?

To vprašanje je povezano s precejšnjim medgeneracijskim prepadom na univerzi, ki se odraža tudi v socialni razslojenosti zaposlenih. Na eni strani imamo bogato elito, na drugi pa množico praviloma mlajših zaposlenih in prekarcev, ki v tem sistemu težko najdejo prihodnost. Pri vprašanju upokojitve ne gre za to, da ne bi spoštovali uglednih starejših profesorjev, ampak zagovarjamo nediskriminacijo. Če se mora upokojiti čistilka, potem se morajo enkrat tudi tisti na vrhu univerzitetne hierarhije.

Tudi ustavno sodišče je glede upokojevanja jasno, dvomov ni. Poleg tega je zgovorna že struktura zaposlenih, ki se zavzemajo, da bi jim podaljševali pogodbo o zaposlitvi, čeprav bi morali po zakonu v pokoj – vsekakor to niso zaposleni na dnu univerzitetne hierarhije.

Mislim pa, da lahko, če v obdobju delovne aktivnosti dosežeš profesionalne cilje, pomirjen uživaš zaslužen pokoj.

Je mariborski rektor že plačal iz svojega žepa 12 tisoč evrov za pravno mnenje, v katerem so ugotavljali, ali se mora on osebno upokojiti ali ne?

Račun je bil poravnan s sredstvi univerze, razkriva Erar, prav tako je bilo to povedano na upravnem odboru univerze. Kakorkoli, na koncu je obveljalo, da je rektor javni uslužbenec, ne glede na to, kakšna so bila pravna mnenja zasebnih inštitutov. Pri tem smo postavili samo eno, zelo preprosto vprašanje: ali lahko za vsakega zaposlenega naročimo pravno mnenje o njegovem delovnopravnem statusu in ga plača univerza?

Vam je rektor nanj odgovoril?

Ne.

Mu je vprašanje, kdo bo poravnal račun za omenjeno pravno mnenje, že postavil upravni odbor, ki je najvišji organ upravljanja univerze? Ali morda ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport?

Kot sem že omenila, ugotavljamo, da organi univerze ne opravljajo svojih nalog, kar še krepi vtis, da jih vodstvo dojema kot svoj pripomoček in glasovalni stroj, s katerim ustvarjajo navidezno demokratičnost. Tudi akademska skupnost kot celota mora prevzeti del krivde za tako stanje, velikokrat namreč molči. Upoštevati je sicer treba, da je veliko strahu, da imajo ljudje izkušnje z različnim discipliniranjem, da gre za močno hierarhijo, kjer so tisti nižje odvisni od tistih višje. Dogajanje na upravnem odboru in senatu kaže na neko splošno stanje duha na univerzi, ki je povezano z institucionalno krizo vrednot.

Nekako še razumemo, da vodstvo te organe dojema kot glasovalni stroj, skrbi nas, da ti sprejemajo takšno dojemanje.

Zelo pomembno je, kdo v teh organih sedi. Statutarno komisijo, ki odloča o aktih univerze, od začetka mandata novega rektorja sestavljajo dekani, medtem ko so bili v prejšnjem mandatu to izvoljeni predstavniki fakultet. Vse teži h koncentraciji odločanja pri dekanih in rektorju. Seveda je težje doseči konsenz, če so v organih različni predstavniki, medtem ko je lažje obvladovati dekane, ki so tudi odvisni od tega, koliko sredstev univerza podeli njihovim fakultetam. To je začarani krog. Hkrati se pojavljajo ideje o korporativnem upravljanju, kar na univerzi seveda nima kaj iskati.

Je Teodor Lorenčič še vedno pomočnik glavnega tajnika za odnose z javnostmi in promocijo univerze?

Da. O tej aferi niti ne vem, kaj še lahko dodamo. Neprimerno obnašanje, seksizem in spolno nadlegovanje nimajo mesta ne le na univerzi, ampak v nobenem delovnem okolju. Zato se nam zdi nesprejemljivo, da človek, za katerega komisija, ki jo je imenoval rektor, soglasno ugotovi utemeljenost prijave zoper njega, ostane na vodstvenem položaju in skrbi za promocijo in odnose z javnostmi. Vodstvo mariborske univerze je dalo javnosti neprimerno sporočilo za sodobni čas, s tem je tudi povedalo, kakšen vrednostni sistem ima. Škodo dela večini zaposlenih, saj navzven sporoča, da univerzo sestavljajo ljudje, ki nimajo nobenih zadržkov in lahko počnejo karkoli.

Prejšnji mesec ste tako komisija za ženske v znanosti kot študentsko društvo Iskra, skupina FemA in trije sindikati, med njimi tudi visokošolski, na rektorja naslovili poziva, da še enkrat premisli o ukrepu zoper Lorenčiča. Vam je že odgovoril?

Ne, sodi pa to, kot sem opozorila že prej, v siceršnji kontekst neodzivnosti. V slabem letu, kolikor traja ta afera, se rektor nikoli ni niti načelno opredelil do vprašanja odnosa do žensk in seksizma, kar se nam zdi popolnoma nesprejemljivo. Hkrati nas žalosti, da so tako pasivni tudi študenti.

V vsaki aferi na koncu poslušamo, da je bil delavec slab. Toda to, da katerakoli delavka morda ne bi opravljala svojih delovnih nalog tako, kot bi jih pričakoval delodajalec, ni opravičilo, da se lahko do nje kdorkoli obnaša na način, kot je potrdila rektorjeva komisija v tem primeru.

Sta se v zadnjem letu ob katerikoli aferi odzvala študentski svet univerze ali mariborska študentska organizacija?

Mi tega nismo zaznali. Pasivnost na mariborski univerzi, tudi na strani študentov, je med drugim odraz splošnega stanja. Kljub temu je, ker gre za bodoče intelektualce, to nerazumljivo. Mislim pa, da bodo sčasoma študenti vendarle ozavestili, da na študentske funkcionarje ni mogoče računati in da je potrebna aktivacija, morda takšna, kot jo predvsem v Ljubljani predstavlja Študentska Iskra. Ta aktivnost tako pri študentih kot pri zaposlenih mora potekati »od znotraj«, nerealno je pričakovati, da nas bo kdo »od zgoraj« organiziral in aktiviral.

Novinar Dela Peter Rak je v komentarju, ki se je nanašal na afero z mobingom na vaši univerzi, zapisal: Scenarij je že ustaljen, najprej zanikanje, nato relativiziranje odgovornosti in na koncu zavlačevanje. Pravzaprav je to scenarij reagiranja odgovornih na v zadenjem času vse medijsko izpostavljene nepravilnosti v visokem šolstvu. Ne najbolj moder odziv, se strinjate?

Se strinjam z vami. Verjetno se zanašajo na to, da imajo ljudje kratkotrajen spomin, kar je včasih celo upravičeno. Ampak na dolgi rok se preračunljivost z zavlačevanjem ne obnese. To recimo dokazujejo zadnje odločbe inšpektorata za javni sektor. Šest let smo se borili, da bi deveti člen pravilnika, ki je onemogočal napredovanje, razveljavili. Tudi če vodstvo v nekem trenutku misli, da jim to prinaša korist, dobijo na koncu višji račun. Egoizem oblastnikov je tako velik, da jih zanima samo trenutna situacija in ne korist univerze. Ko se sodni boj konča, pa jih na teh mestih, da bi lahko odgovarjali za svoja dejanja, žal ni več.

Dodatna tedenska pedagoška obveza se v prejšnjem mandatu ni izplačevala. Pogovarjali smo se, napisali smo desetine dopisov. Zdaj je inšpektorat odločil, da mora univerza poplačati vse, strošek je še enkrat večji. Ampak očitno za to ne bo nihče odgovarjal, kar je katastrofa. Čeprav se ti ljudje vedno znova pojavljajo na odločevalskih funkcijah. Gre za ozek krog ljudi, ki se v različnih mandatih pojavljajo na različnih položajih, enkrat so dekani, drugič prorektorji, tretjič spet dekani ali celo rektorji. In se delajo, kot da niso odgovorni za nič, kar se je zgodilo na njihovi prejšnji funkciji.

Dodatna tedenska obveznost se na mariborski univerzi ni izplačevala, se je pa na ljubljanski in primorski?

Ne želim, da bi kdo razumel, da na drugih dveh univerzah problemov ni. Tudi ta neizplačevanja se pojavljajo drugod, a ne tako množično in sistemsko kot na mariborski univerzi. V tem kontekstu se nam zdi, da sta vodstvi v Ljubljani in na Primorskem vendarle bolj racionalni. Bolj se zavedajo, da morajo spoštovati zakonodajo, medtem ko si na mariborski univerzi avtonomijo razlagajo po svoje, tudi kot nepotrebo po spoštovanju zakonodaje in plačnega sistema.

Vam je v letih, ko ste se borili za spoštovanje delovne zakonodaje, kdaj priskočilo na pomoč ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport?

Inšpektorat ni ugotovil le nespoštovanja pri izplačevanju nadobveze, temveč tudi, da je sistemizacija delovnih mest v neskladju z zakonodajo in kolektivno pogodbo ter da univerza neupravičeno ni dovoljevala napredovanja zaposlenih. Na Univerzi v Mariboru smo bili tako izvzeti iz sistema javnih uslužbencev. Na to smo ves čas opozarjali javno, tudi ministrstvo – vlada ima kot ustanoviteljica celo svoje predstavnike v upravnem odboru univerze in po zakonu o sistemu plač v javnem sektorju pristojnost nadzora nad izvajanjem zakona – ampak ni bilo odziva.

Koliko inšpekcijskih odločb je univerza dobila v zadnjih mesecih? In koliko od teh jih je že realizirala?

V zadnjem času je prišlo več odločb, zdaj čakamo, da jih univerza izpolni. Poudarjam, da smo vedno najprej poskusili z dogovorom, a ker ni posluha, smo bili prisiljeni sprožiti sodne spore in podati inšpekcijske prijave.

Prejšnji teden smo vodstvo univerze znova zaprosili, da nas seznanijo z načinom reševanja teh problemov in odredb, do zdaj nam niso odgovorili. Pričakujemo, da bo tudi ministrstvo za javno upravo pozorno na to, kaj se dogaja z izvajanjem odločb, od ministrstva za izobraževanje pa, da bo vendarle opozorilo, da so univerze v delovnopravnem smislu enakopravne. Če je sprejeto stališče, da lahko zaposleni tudi v času interventnih ukrepov napredujejo, ker je naziv pogoj za zasedbo delovnega mesta, mora to veljati za vse univerze, ne pa da velja za ljubljansko in primorsko, za mariborsko pa ne.

Tudi na nekaterih članicah ljubljanske univerze posamezniki vrsto let delajo na delovnem mestu asistenta, čeprav že imajo naziv profesorja.

Ta primer je prav tako pereč, v Ljubljani so ga v dogovoru z rektorjem po članicah počasi začeli odpravljati, v Mariboru se mu tudi že posvečamo, a tu je bil najprej problem, da je sistemizacija kot celota v neskladju z zakonom.

Zato se, predvsem zaradi vseh izkušenj, bojimo izstopa iz sistema javnih uslužbencev. Univerza v Mariboru že zdaj ni spoštovala niti minimalnih standardov pravic javnih uslužbencev, ki so določeni z zakonodajo. Kaj bi šele bilo, če bi visoko šolstvo izstopilo iz tega sistema. To se nam zdi skrajno nevarno. Po našem mnenju ni prava pot, da ta sistem razrušimo, ampak da v njem popravimo tisto, kar ni dobro, na primer pretirano zbirokratiziranost, in vključimo več demokratičnega (so)odločanja vseh poklicnih skupin na univerzi. Ne želimo si, da bi rektorji in vodstva dobili brezmejno moč in nad seboj ne bi imeli nikogar, niti inšpekcije. To bi vodilo v še večjo razslojenost na univerzah, še več bi bilo tistih, ki bi bili brez vsakih pravic in možnosti.

Je univerza že izplačala zaposleni na filozofski fakulteti okoli 30 tisoč evrov, kolikor ji po odločitvi vrhovnega sodišča pripada zaradi višjega habilitacijskega naziva?

Ta strošek je na koncu morala plačati filozofska fakulteta, čeprav ni bila niti stranka v sodnem postopku. Tožena stranka je bila univerza. Poleg tega je filozofska fakulteta že pred tožbo hotela urediti napredovanja, ampak univerza tega ni dovolila.

Rektor je dekanu in prodekanji zaradi tega izdal opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja. Je kasneje opozorili umaknil?

Ostro smo se odzvali, ker vodstvo filozofske fakultete izvršitve sodne odločbe ni preprečevalo, želelo je le doseči dogovor, iz katerih virov bodo ta in tudi morebitne nadaljnje sodbe in inšpekcijske odredbe poplačane. Rektorja smo zato pozvali, naj opozorilo umakne, vendar tega ni storil.

Koliko opozoril imate vi?

(smeh) Jaz imam opozorilo iz leta 2013, ko sem protestirala, ker je predstojnik v imenu oddelka podpisal izjavo, da se zato, da bodo drugostopenjski programi sploh razpisani, zaposleni odpovedujemo plačilu. S tem sem po mnenju takratnega rektorja Danijela Rebolja ogrozila delovni proces. Drugi očitek tega opomina je bil, da nisem hotela sodelovati v sanacijski komisiji. Nekaj pedagoških delavcev naj bi v enem tednu pripravilo sanacijski načrt filozofske fakultete, pri čemer nismo dobili na voljo niti finančnih poročil niti osnovnega proračuna. Ker ne želim biti odgovorna za nekaj, na kar nimam vpliva, oziroma sodelovati pri vtisu, da je nekaj, na primer sanacija, konsenz širše skupnosti, sem iz komisije z utemeljitvijo tudi izstopila. To je bilo po mnenju takratnega rektorja grozno kršenje delovnih nalog.

Nimamo občutka, da gredo rektorju Tičarju opozorila sicer težko od rok, razen v primeru Lorenčič?

Na filozofski fakulteti je bilo dajanje opominov v nekem obdobju precej množičen pojav. Na mariborski univerzi je to postalo sredstvo za discipliniranje in zastraševanje ljudi. Je neprijetno, tudi zato, ker po drugi strani rektor izreče le opozorilo za prekrške, kot je domnevno spolno nadlegovanje. Najbrž pa tudi delodajalec s tem kaže svojo podobo.

Omenili ste že novelo zakona o visokem šolstvu. Kakšno je vaše stališče? Tudi vaš sindikat je bil del delovne skupine, ki je novelo pripravljala. Vsi se strinjate, da nov zakon potrebujemo, v resnici pa si, se zdi, sprememb nihče zares ne želi.

Javno smo opozarjali, da ta novela ne izpolnjuje odločbe ustavnega sodišča, ki zahteva definiranje javne službe. Ministrstvo ni bilo pripravljeno slišati tega opozorila, ki mu je zdaj pritrdila tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Edino, kar je po našem mnenju v noveli pozitivno, je demokratizacija procesov odločanja, v katere bodo po novem vključeni tudi nepedagoški delavci. To je dosežek sindikatov. Obžalujemo, da ministrstvo v procesu nastajanja novele ni bilo pripravljeno prisluhniti našim predlogom, ampak je bilo osredotočeno le na internacionalizacijo. Ta po našem mnenju ne bi smela biti prioriteta novele, ampak očitno so v ozadju parcialni interesi posameznih fakultet po možnosti zaslužka na različne komercialne načine.

Toda povezovanje s tujino je nujno.

Da ne bi izzvenelo, kot da nočemo odpreti prostora za druge. Znanost in visoko šolstvo se morata povezovati z mednarodnim prostorom. Že zdaj je dovolj možnosti z različnimi izmenjavami. Ko govorimo o internacionalizaciji, neupravičeno je, da se to zreducira na trženje študijskih programov, pričakujemo, da bi ministrstvo sofinanciralo zaposlenim na univerzi obiske in bivanja na tujih univerzah, konferencah ... Te podpore ni. Ne vidimo pa internacionalizacije kot rešitve za vse probleme visokega šolstva.

Kako pa odpreti univerzo tujim profesorjem in študentom?

Univerza z vsem, kar počne, in z vsemi signali, ki jih daje navzven, kaže, kakšna je. Težko verjamem, da bi nekdo kot profesor ali študent želel priti na univerzo, na kateri se dogaja toliko afer. Zato je še toliko bolj pomembno, da ima univerza jasna stališča in da obsodi ravnanja, ki niso akademska ali so celo protizakonita. Dokler univerza ne bo postala kredibilna, tudi v moralnem smislu, težko pričakujemo, da bi nas obiskal kak nobelovec.

So razpisi za delovna mesta na mariborski univerzi sploh mednarodni?

Pri nas sistemizacija do zdaj niti ni bila zakonita. O tem se bomo morali začeti pogovarjati čisto na novo in pričakujemo celovito rešitev tega problema.

Se pa zavzemate za mednarodne razpise?

Zavzemamo se, da postati profesor ni dedna sorodstvena pravica. Imeli smo cele dinastije, ki so sorodstveno zasedale delovna mesta. Priložnost morajo imeti sposobni kandidati.

Tudi tujci?

Tudi tujci. Ni bojazni, da bi neki tujec prevzel mesto nekomu, če je ta dovolj sposoben. Ključni kriterij mora biti kompetentnost, ne pa družinske povezave, narodnost, lojalnost vodstvu in podobno.

Se je delovno poletje zaradi diplomiranja na starih, predbolonjskih programih že končalo?

Na filozofski fakulteti je program po starih programih zaključilo okoli petsto nekdanjih študentov. Mariborska univerza v nasprotju z drugima dvema zagovorov ne zaračunava. V tem času smo imeli vsi povečan obseg dela, pedagoški in predvsem nepedagoški delavci, na katere prevečkrat pozabljamo, pa so na neki način v še šibkejšem položaju kot pedagoški. Kljub temu zaposleni nismo dobili dodatnega plačila.

Sodi mentoriranje med vaše redne delovne obveznosti?

Sodi med našo posredno pedagoško obveznost. Zato je pomembno, da so na odgovornih mestih, kot je predstojnik oddelka, ljudje, ki so sposobni tudi razporejati delo in skrbijo, da ni prvi mentor dvajsetim študentom, drugi pa nobenemu.

Ali kdo preverja, koliko posredne pedagoške obveznosti imate opravljene?

Primarno je seveda to naloga delodajalca. Opozarjamo pa tudi sindikati na to, da obstajajo delavci, ki svojih dolžnosti ne opravljajo. Stvar delodajalca je, da takšnega človeka sankcionira, da ga prisili, da svoje delo opravlja. V takem primeru sindikat ni in ne bo neutemeljeno protestiral.

Ministrstvu se ne zdi sporno, da ljubljanska in primorska univerza zaračunavata zagovor zaključnega dela, mariborska pa ne, češ da se stroški programov pač razlikujejo. So na mariborski univerzi študijski programi manj kakovostni?

Študijski programi so različno ovrednoteni, naravoslovni imajo višji faktor kot družboslovni. Nikakor pa ne sprejemamo, da imamo zato, ker zagovorov ne zaračunavamo, manj kakovostne programe. Drža ministrstva je v tem primeru tipična, zatiskajo si oči, enako kot pri problemih nespoštovanja delovnopravne zakonodaje na naši univerzi. Izkazalo se je celo, da zaračunavanje niti ni upravičeno, ker je bila šolnina za te ljudi enkrat že plačana.

Bi pa morala Univerza v Mariboru premisliti o svoji podobi. Po letošnjem prvem prijavnem roku se je, če bi rangirali zapolnjenost vpisnih mest, znašla na zadnjem mestu. To nikogar ne skrbi, čeprav je zelo resen signal. Brez študentov ni univerze.

Visoko šolstvo zadnja leta pretresajo afere. Opažate kakšen premik, da se nam čez dve leti ne bo treba pogovarjati o istih temah?

Premakniti neko stvar, ki je utečena, zakoreninjena, je mučno in težaško delo, to so skoraj nečloveške bitke. Ampak jaz, ki sem po naravi pesimistka, opažam majhne premike, v zavesti ljudi in tudi pri čisto konkretnih učinkih. Na mariborski univerzi je bilo včasih nepojmljivo, da bi kdo sploh upal na senatu opozoriti na neki problem. Še vedno se to zatira, se pa vodstvo zaveda, da obstaja nekdo, ki mu gleda pod prste.

Minister Koprivnikar je prejšnji teden povedal, da nima nobenih težav, da mu plača kot javnemu uslužbencu postopno raste, da živi v državi, kjer javni sistemi delujejo, ceste se urejajo ... Je tudi vaše življenje v tej državi lepo, stabilno?

Znotraj sistema javnih uslužbencev je zelo velika razslojenost. Žalosti me, da nekdo, ki je na položaju ministra, ni sposoben empatije in kritičnega pogleda. Malo bi moral pogledati okoli sebe, tudi na tiste javne uslužbence, ki so denimo v 19. plačnem razredu. Izjava je precej nezrela, niti ne populistična, kaže pa njegov egoizem in aroganco. Ravno zdaj, ko rešujemo prošnje za pogojni vpis, ponavljanje letnika, ugotavljamo, da je socialna struktura naših študentov katastrofalna. Tu so družine, ki živijo z eno socialno podporo in eno štipendijo. Mogoče bi se moral minister zazreti tudi v ta svet.