Tiskane izdaje
V življenju vsake politične stranke je prelomna druga polovica mandata. To velja na splošno v vseh demokratičnih družbah, saj se takrat pogledi političnih akterjev usmerijo proti prihodnjim volitvam. Nič drugače ni v Sloveniji, kjer lahko, ko analiziramo minula leta in politično dogajanje, naletimo na zanimive vzorce, ki so očitno že stalnica in del naše politične kulture, poleg tega so ti dogodki in procesi pomembni za razvoj političnih strank in razmerij med njimi.
SDS kot LDS
Začnimo z zadnjo vlado Janeza Drnovška. Ta je na volitvah leta 2000 močno premagal koalicijo pomladnih strank, ki se je za pol leta dokopala do oblasti in povzročila pretres v slovenski družbi. Toda občutek zmagoslavja LDS ni trajal dolgo. Na polovici mandata vlade 2000–2004 se je namreč začel proces razkrajanja LDS, saj se je Drnovšek odločil za umik s položaja predsednika vlade in začel kampanjo za predsednika države. Poraz LDS na volitvah 2004 je še pospešil procese razkrajanja v stranki, Drnovškov naslednik Tone Rop pa ni bil kos nalogi, pred katero se je znašel. V drugi polovici mandata 2008–2011 je politični vrtinec stranko, ki je najbolj zaznamovala devetdeseta leta, potegnil v globino samoukinitve.
Na tej točki se lahko začnejo primerjave s SDS. Tudi za vlado 2004–2008 je bila prelomna polovica mandata. Ko je takratni premier in še danes predsednik SDS Janez Janša najprej sodeloval s številnimi direktorji nekoč »mogočnih« slovenskih družb (Laško, Istrabenz in druge), je na polovici mandata, ko so ga peljali žejnega čez vodo, napovedal vojno proti tajkunom. Takrat je politik, ki se je leta 2004 zavihtel na oblast z umirjeno retoriko in všečno podobo, slekel ovčjo preobleko in pokazal svojo pravo naravo.
V parlamentarnem mandatu 2011–2014 je bilo zaradi zgoščenosti dogodkov sredi finančne in gospodarske krize največ prelomnic. Turbulence na levici so spravile na površje Zorana Jankovića, a se je bil leta 2013 prisiljen umakniti, če je hotel utreti pot vladi, ki jo je oblikovala njegova Pozitivna Slovenija pod taktirko Alenke Bratušek. V tem obdobju je bila prelomna tudi afera Patria, ki je, kot lahko danes ocenjujemo, najbolj zaznamovala stranko SDS in njenega predsednika Janeza Janšo. Njegovi odzivi na afero so bili večplastni. SDS se je zaradi predsednikovih težav radikalizirala, kar ni zgolj porušilo vseh mostov s strankami na levici in sredini, pač pa tudi načelo zaupanje na desnici.
Janšev napad na slovensko pravosodje je bil kaplja čez rob, saj je bila napoved, da se bo boril proti obsodbi z vsemi sredstvi, ne le s pravnimi, ampak tudi političnimi, za mnoge na desnici prestopljen rubikon med demokracijo in nevarnim avtokratskim populizmom.
Cesar je gol
Po letošnjih dogodkih lahko ugotovimo, da je vstop v politično jesen pomembna prelomnica za desnico. Prvič doslej se je namreč zgodilo, da je Janša dovolil ustanavljanje novih političnih strank na desnici, in prvič je naletel na odkrit upor predsednikov desnih strank. Vse to je bilo še pred letom in več nepredstavljivo.
Ob koncu julija smo vprašali za mnenje o dogajanju in procesih na desnici urednika revije Razpotja, nekdanjega člana SDS iz Primorske in prihodnjega doktoranda na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti Luka Lisjaka Gabrijelčiča. V svojih kolumnah je namreč s pozornim, poznavalskim in analitičnim pristopom razgalil vse težave okoli predsednika in stranke SDS. Lisjak pravi, da upa, da bo druga polovica mandata prinesla upanje na konec Janševega obdobja na desnici.
»Ta je zame več kot očitno prešel v fazo dekadence – kar danes zasebno brez zadržkov priznavajo tudi mnogi ugledni posamezniki, ki so še leta 2013 in 2014 stali pred ljubljanskim sodiščem v obrambo Janši. Ta kritika z desne je sicer danes prisotna tudi javno (čeprav še zdaleč ne tako odločno, kot jo je zaznati v zasebnih pogovorih), sem pa skeptičen, ali ima dovolj moči za vzpostavitev kredibilne politične alternative. SDS je v zadnjih dveh letih vzpostavila solidno medijsko bazo, ki je namenjena predvsem nadzoru diskurza na desnici in preprečevanju rušenja hegemonije SDS v tem taboru,« pravi Lisjak Gabrijelčič.
O alternativah ni hotel ugibati, postavil pa je nekaj pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, če bi hotela alternativa prebiti Janševo hegemonijo na desnici. »Tu je vprašanje, kakšno obliko naj bi ta alternativa prevzela: situacija v svetu je danes drugačna kot pred dvema letoma, liberalne sile so ošibile. Kdor bi hotel izzvati hegemonijo SDS (ali pa njeno trenutno politiko) z liberalne pozicije, bi moral biti nadpovprečno politično nadarjen, motiviran in discipliniran. Tega pa ne vidim na obzorju. Kljub temu se bo diferenciacija na desnici nadaljevala in SDS jo bo poskušala kontrolirati in usmeriti v nekakšen nov sistem satelitov – tem poskusom dolgoročno ne napovedujem velikih uspehov. Vsaj relativna zmaga desnice na prihodnjih volitvah sicer ni nemogoča, veliko manj verjetno je, da bo sposobna oblikovati stabilno vlado. Možnosti za dolgoročnejši uspeh, to je tako zmagovit kot uspešen politični projekt, pa v tej konfiguraciji ne vidim,« pravi Lisjak Gabrijelčič.
Kaj lahko izbirajo desničarji
Janez Janša je s svojo SDS ob vstopu v letošnje leto razlagal, da bi slovenska desnica potrebovala nov zagon, ki bi črpal energijo iz ideje slovenske pomladi, organizacijsko platformo pa bi povzeli po koaliciji Demos, ki je zmagala na prvih demokratičnih volitvah. Zato ne preseneča, da so začetek ponovnega pohoda na oblast opisali z imenom Demos 2.0. Osnovna ideja tega načrta je, da bi na desnici pod eno platformo povezali tri divizije – politično (SDS, NSi, SLS), civilnodružbeno (Zbor za republiko, Odbor 2014, VSO – Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve) in medijsko (Nova24TV). Pri civilnodružbeni in medijski diviziji je bila SDS uspešna, saj vse te organizacije delujejo in so bolj ali manj uspešne.
Zataknilo se je pri snovanju ključne platforme, političnostrankarske, v kateri so se odnosi med Janezom Janšo, Ljudmilo Novak (NSi) in Markom Zidanškom (SLS) do konca skrhali. Žvižgi Ljudmili Novak na marčnem zborovanju sredi Ljubljane, na katerem so se na poziv civilnodružbene divizije zbrali za obrambo Slovenije pred do tedaj že usahlim begunskim valom, so bili pomenljivi, saj so sledili njenim besedam, da desnica potrebuje več demokracije.
Drug tak dogodek, ki je pomembno zaznamoval razmerja na desnici, so bile priprave civilnodružbene divizije ob 25. obletnici osamosvojitve. Zaradi graditve kulta osamosvojiteljske osebnosti in prilaščanja zaslug iz tistega obdobja je najprej počilo v odnosu s prvim predsednikom vlade Lojzetom Peterletom, nato kar s slovensko cerkvijo, saj je celo ljubljanski nadškof Stanislav Zore odpovedal sodelovanje na alternativni vzporedni proslavi ob državnem prazniku. Poznavalci zakulisij na desnici vedo povedati, da Janša zaradi odpovedi sodelovanja Peterleta, Ljudmile Novak ali Zidanška ni bil pretirano zaskrbljen, nadškofove poteze pa da ni najbolje sprejel.
Tretji steber –
Sodelovanje Podobnika in Janše je sodu izbilo dno, zaradi česar je Zidanšek sprožil postopke za izključitev Marjana Podobnika iz SLS. Kot ponazoritev, za kako pomembne premike gre tudi v tem primeru, si predstavljajmo, da bi SDS čez desetletje izključevala Janeza Janšo. Danes je to nepredstavljivo, kot je bilo to nepredstavljivo še leta 1999, ko je bil Marjan Podobnik predsednik SLS z 19 odstotki podpore.
V prihodnjih tednih in mesecih bomo na desnici spremljali pomembne procese. Na eni strani bo SDS s satelitskima strankama (NLS Franca Kanglerja in še ne ustanovljena, a napovedana stranka družinskih vrednot Aleša Primca), ki nastajata kot protiutež nelojalnima NSi in SLS, snovala politično fronto, ki bo gradila na strahu pred begunci z Bližnjega vzhoda, udbomafijski grožnji in socialni nepravičnosti. Kdo bo prvi obraz te opcije, je jasno – to je Janez Janša, ki pri določenem deležu slovenske populacije vzbuja veliko spoštovanje.
Na drugi strani je Ljudmila Novak napovedala oblikovanje tretjega stebra, katerega osnovni cilj je pritegniti čim širši krog apatične desnosredinske intelektualne elite. Pri tem so, kot je napovedala prvakinja NSi, odprti za vse sorodne krščanskodemokratske stranke, ki niso radikalne. Čeprav nimamo uradne potrditve, to nakazuje možnost tesnejšega sodelovanja NSi in SLS na politični ravni. Težava te opcije je prvo ime, ki bo predstavljalo alternativo Janezu Janši. Bo to Ljudmila Novak? V prihodnjih mesecih bodo morali strategi NSi odgovoriti na naslednje dileme – je Ljudmila Novak dovolj politično nadarjena, motivirana in disciplinirana, da bi se podala v tekmo za prevzem vodilnega položaja na desnici?
Več odgovorov o morebitni Janševi alternativi na desnici bomo dobili po jesenskem kongresu NSi in čistkah v SLS.
