»Cerarja še nisem slišala, da bi rekel kaj o medijih«

Z direktorskega položaja na Primorskih novicah jo je odnesel kadrovski cunami v času prve Janševe vlade. Nedavno se je izpostavila kot predsednica strokovne komisije za pomoč pri pripravi medijske strategije – ministrstvu za kulturo očita, da je izhodišča komisije v osnutku strategije upoštevalo samo delno, nekaj pomembnih priporočil pa povsem izpustilo.

Se strinjate z oceno, da bi moral minister za kulturo, ki je dal v javnost tako nejasno, zgrešeno in škodljivo medijsko strategijo, odstopiti? Po mnenju nekaterih bi bilo to v tujini samo vprašanje časa.

Lahko bi se. Sploh zato, ker vem, koliko dela je bilo vloženega v pripravo medijske strategije. Namen je bil, da Slovenija po 25 letih vendarle oblikuje kakovostno medijsko politiko, usmerjeno v prihodnost. To, kar pa je ministrstvo za kulturo poslalo v javno obravnavo, ni dobro niti kot besedilo niti kot vsebina, nekateri deli si celo nasprotujejo. Sprašujem se, ali je res možno iz tega slabega osnutka s pomočjo pripomb spisati boljšo strategijo, kar napovedujejo na ministrstvu.

Ste jim zato predlagali, naj dokument napišejo na novo?

Prejšnja ministrica Julijana Bizjak Mlakar ni bila strokovnjakinja s tega področja, je pa imela zelo močan namen narediti nekaj konkretnega. Ker je verjetno ugotovila, kako kadrovsko podhranjeno je ministrstvo na tem področju, je imenovala strokovno komisijo za pomoč pri pripravi medijske strategije. Devet mesecev smo trdo delali. Proučili smo vse dokumente, ki že obstajajo na tem področju pri nas, pogledali smo tuje prakse, preverili smo delo komisij, ki so skrbele za projekte z medijskih razpisov … Prvi osnutek strategije smo spisali na 25 straneh in ga novembra tudi oddali, potem pa smo pripravili še 12 javnih razprav po celotni državi.

Ali ni najmanj nenavadno, da ministrstvo imenuje strokovno komisijo za pomoč pri pisanju strategije, njene člane tudi plača za opravljeno devetmesečno delo, potem pa njihovih predlogov ne upošteva. Kako si to razlagate?

Nerazumljivo je. Mi smo z delom pohiteli prav na željo kulturnega ministrstva in 27. maja ministru Tonetu Peršaku oddali dokument. Dogovorili smo se, da bo vse skupaj najprej pregledal in nam kasneje sporočil svoje mnenje. Ampak od tega ni bilo nič. Po bontonu bi se vsaj spodobilo, da odgovori, mar ne? Ker sem pred tem vedno komunicirala z vršilcem dolžnosti direktorja direktorata za medije Klemnom Kraigherjem Mišičem, sem mu sporočila, da še vedno čakamo na njihov odziv. Odgovoril mi je, da pripravljajo novinarsko konferenco, na kateri bodo predstavili osnutek strategije, ki ga naša komisija pred tem sploh ni videla. Na mojo prošnjo smo ga potem dobili samo na vpogled.

Zapisali ste, da naj avtorji strategije utemeljijo, na podlagi česa so nekatere smernice komisije izpustili ali ignorirali. Ste dobili vsaj ta odgovor?

Ne, upam pa, da ga bom zdaj, ko se je končala javna razprava. Pripomb na strategijo je veliko in eno najbolj ostrih – kar je zelo zanimivo – je prispevala poslanska skupina SMC, s podpisom predsednika parlamentarnega odbora za kulturo Dragana Matića. Nad tem bi se morali na ministrstvu zamisliti. Strategija nima rdeče niti, ki jo je komisija tkala od nacionalnega programa za kulturo prek javnih razprav do izhodišč. Zdi se, kot da bi bile različne rešitve na hitro nametane skupaj. Zato tega dokumenta ne moremo popravljati zgolj lepotno. Če hočemo res kaj spremeniti, moramo pripraviti sistemsko strategijo in se dotakniti vseh vladnih resorjev.

Ali veste, kdo je sploh avtor nelektoriranega osnutka strategije?

Najprej moramo vedeti, da je ta dokument nastal zelo hitro. Če je naša komisija svoja obsežna izhodišča oddala 27. maja in so na ministrstvu 15. junija osnutek strategije že predstavili javnosti, predvidevam, da se je strategija od aprila, ko je agencija Valicon predstavila podatke iz raziskave o medijih in ko je potekala še zadnja javna razprava v Ljubljani, že vzporedno pripravljala. Klemen Kraigher Mišič zagotavlja, da so jo spisali na direktoratu za medije.

Kakšna bi morala biti medijska strategija? Sami omenjate finsko vizijo medijev, ki je nastajala leta 2010. Kaj lahko poveste o tem dokumentu?

Finska vizija govori o medijski odličnosti, anticipira tehnološki preboj, kombiniran z radikalnimi novimi pomeni, razmišlja o prevzemanju logike iger, poudarja pomen lokalnega … Finska že dolgo zaseda prvo mesto na lestvici medijske svobode. Mi smo si pred časom v nacionalnem programu za kulturo postavili cilj, da bi se radi na tej lestvici približali skandinavskim državam. Takrat, torej leta 2013, smo bili na 38. mestu, danes pa zasedamo 40. Slovaška je na dvanajstem, Finska še naprej na prvem. Medijske strategije in vizije pripravljajo na Finskem predstavniki akademske sfere in medijske industrije ter medijski ustvarjalci, ne pa politika. Pri njih se zadeve pripravljajo od spodaj navzgor, zavedajo se, da je vsaka informacija pomembna in da mora priti prav do vsakega državljana. V naši strategiji so omenjene »manj pomembne zgodbe«. Ta termin me je, oprostite izrazu, vrgel na rit. Take formulacije si na kulturnem ministrstvu ne bi smeli privoščiti.

Do konca vladnega mandata sta še dve leti. Ali lahko po tem, ko je medijsko strategijo raztrgala tako rekoč vsa zainteresirana javnost, sploh še dobimo novo medijsko zakonodajo?

Po desetih letih od zadnjih celovitih zakonskih sprememb na tem področju si vsi želimo, da bi se nekaj premaknilo, saj odlašanje samo slabša situacijo na medijskem trgu. Vedeti moramo, da na ministrstvu za kulturo lovijo roke. Vse, kar hočejo še narediti v tem mandatu, morajo pripraviti do konca leta, da se lahko prihodnje leto postopki začnejo. Optimistično ali naivno vidim samo eno rešitev: vlada bi morala poudariti pomen medijske strategije, tako kot je storila s socialno ekonomijo. Tadej Slapnik, ki je kot državni sekretar v premierovem kabinetu pristojen tudi za to področje, povezuje različne resorje, ima pregled nad različnimi razpisi in hodi po terenu. Če bi se tako lotili še medijske strategije, bi bilo vse drugače. Brez predstavnikov ministrstva za delo na primer ne moremo govoriti o politiki do mladih novinarjev.

Zakaj se pri pripravi nove medijske zakonodaje vedno tako zapleta? Tudi v času prve Janševe vlade so skrivali podatek, kdo je avtor novih predpisov. Je magister politoloških znanosti in univerzitetni diplomirani inženir geologije Branko Grims sploh lahko avtor medijske zakonodaje?

On je rekel, da je lahko. Dejstvo pa je, da imamo z zakonoma o medijih in o Radioteleviziji Slovenija same probleme.

Obstaja podatek, da je bilo med letoma 2006 in 2015 prek medijskega sklada, ki ga vodijo na kulturnem ministrstvu, v medije vloženih 22 milijonov evrov.

Je to malo denarja? In kaj imamo danes pokazati? Bolj pluralno medijsko sceno, bolje informirane državljane? Smo na račun tega denarja zaposlili več novinarjev? Nič od tega. Danes je novinarjev precej manj kot pred leti. Tudi letos se bo v ta namen razdelilo dva milijona evrov. In spet bolj lastnikom medijev kot projektom in spet brez uresničenih ciljev razpisa.

Zdi se, da razen zaposlenih na direktoratu za medije nikogar drugega v vladi medijska politika ne zanima. Toda ta direktorat je kadrovsko podhranjen. Po priporočilih iz Evrope bi moral zaposlovati 20 uslužbencev, vendar se po nekaterih ocenah z mediji danes ukvarjajo zgolj štirje, in to taki brez večjih izkušenj z delom v medijih oziroma novinarstvu. Neverjetno je tudi, da je za več kot dva tisoč medijev pristojna zgolj ena inšpektorica. Vi pa pravite, da je bistvena ugotovitev in priporočilo vaše komisije v tem, da lahko Slovenija strateške cilje doseže izključno s sistemskimi ukrepi na ravni celotne vladne politike. Zanimivo protislovje.

Direktorat za medije je že v okviru ministrstva za kulturo najmanj pomemben organ. V tem mandatu ga bo kmalu zapustil že tretji vršilec dolžnosti generalnega direktorja. Vendar nenehne zamenjave očitno nikogar ne zanimajo.

Ali to pomeni, da politiki kaos na medijskem področju ustreza?

Morda pa tisto, kar si je zamislila prva Janševa vlada, ustreza vsakokratni oblasti. To pomeni, da obvladaš medije in mehanizme, nič pa ne narediš, da bi se to spremenilo. Predsednika vlade Mira Cerarja še nisem slišala, da bi rekel kaj o medijih in medijski strategiji. Če se že govori o medijih, se govori takrat, ko je treba koga kritizirati zaradi poročanja.

Kakšno je trenutno stanje v domači medijski sferi?

Skrb vzbujajoče. Ne gre samo za globalno krizo medijev. V Sloveniji imamo svojo krizo, ki se je začela s prodajo Mercatorja za vpliv na Delo v Janševi pisarni avgusta 2005. Sledil je kadrovsko-verižni cunami, kar smo močno občutili tudi na Primorskih novicah. Sistem je bil jasen, najprej so leteli direktorji, potem odgovorni uredniki, za njimi še uredniki, najboljši pa so odhajali sami. Pred tem so poleg javnega servisa ravno tiskani mediji vzgajali najboljše novinarje in medijske strokovnjake. Kader Dela je bil na ravni Jugoslavije v sami špici. Danes se uprave, uredništva in politike medijev nenehno zamenjujejo. Komu lahko bralec potem še zaupa? Naklade ne padajo samo zaradi interneta in facebooka.

Koliko so za takšno stanje soodgovorni lastniki medijev, direktorji medijskih hiš, uredniki, novinarji, morda bralci, poslušalci in gledalci? Politiki bi se lahko skupaj uprli.

Bralci so se uprli tako, da so nehali brati časopise. To je bil njihov upor proti interesom politike in interesom medijskih lastnikov. V letih 2005, 2006 in 2007 so bili novinarski sindikati in aktivi še glasni, pisala so se sporočila med vrsticami novinarskih prispevkov, na sceni je brbotalo. Danes med medijskimi ustvarjalci vlada apatija.

Je problem slovenskega prostora tudi pomanjkanje medijskih menedžerjev? Leta 2006 je na primer Anton Guzej na vrh Radiotelevizije Slovenija prišel iz Avta Celje.

Strokovnjake smo imeli, vendar jih nekega dne niso več pustili zraven. Medije moraš imeti rad, ne smeš jih razumeti zgolj kot še eno sredstvo za doseganje ozkih interesov. Ko so me zamenjali na Primorskih novicah, me je nadomestil gospod iz LB leasinga, lastniki so ga na direktorskem mestu pustili zgolj nekaj mesecev, potem so ga zamenjali z gospo iz Luke Koper, ki je na položaju ostala do prihoda novega lastnika. V nekaj letih so se torej zamenjale že štiri vodstvene garniture. Podobno kot v drugih tiskanih medijih. Medijska industrija pri nas ne deluje več. Nekoč smo skupaj pripravljali raziskave, se vsak mesec sestajali, iskali primere dobre prakse in razpravljali. Takrat smo se »pokrajinci« od velikih medijev veliko naučili.

Šestnajst let ste bili direktorica Primorskih novic. V menedžerske vrste ste se prebili kot novinarka. Je lahko novinar tudi dober menedžer?

Če hoče in si postavi tak cilj, je lahko. Ko sem se sama podala na to pot, sem se od prvega dne učila in usposabljala. Po osamosvojitvi se je vzgajanje menedžerjev komaj začelo.

Vam je danes žal za odločitev, da Primorske novice postanejo dnevnik? Kar nekaj poznavalcev domačega medijskega prostora meni, da je bila to zgrešena odločitev in da bi morale še naprej izhajati zgolj trikrat na teden.

Ni mi žal, ker opažam, da niso izkoriščene vse možnosti. Svetovno medijsko krizo so najmanj občutili prav lokalni mediji, saj imajo najbolj zveste bralce. Informacij, ki jih prinašajo lokalni mediji, ne najdejo nikjer drugje. Če bi Primorske novice svojo ekskluzivo iskale v tem, kar so, torej v sistematičnih lokalnih informacijah, bi bilo drugače. Državljani danes na primer sploh več ne vedo, kaj je lokalna samouprava, kaj smejo in česa ne, na kaj lahko vplivajo, zakaj nekateri otroci hodijo v lepo in veliko šolo, drugi pa v propadajočo ... To je odraz tega, da so se mediji zadnja leta največ ukvarjali sami s seboj, ne pa z razvojem. Zato pa imamo župane, ki so že sami po sebi rumeni tisk ali zgodba, ki naj bi privlačila javnost. Znašli smo se v 'rekla kazala' uravnoteženem novinarstvu, za katero sta potrebni samo izjava A in izjava B. Če pa hočemo imeti aktivnega državljana, se mora ta zavedati, da lahko na nekaj vpliva. In javni interes je, da imamo medije, ki ga vsestransko informirajo.

Kakšni spomini vas vežejo na obdobje, ko ste morali zapustiti Primorske novice?

Včasih se spomnim nekaterih trenutkov. Spomnim se na primer Janeza Janše, ko je v Kopru spomladi 2005 razlagal, da Luka Koper dela dobro in da Bruna Koreliča ne bodo zamenjali. Kmalu zatem je z nasprotnimi izjavami začel presenečati še koprski župan Boris Popovič in Korelič je bil zamenjan z Robertom Časarjem. Potem je bila na vrsti Intereuropa, kjer je Jožeta Kranjca nasledil Andrej Lovšin, nato Hit ... Danes lahko prvič javno povem, da sem se pred temi zamenjavami sestala s Koreličem, Kranjcem in Brankom Tomažičem iz Hita ter jih prosila, naj prodajo svoje deleže v Primorskih novicah, da jih ne bi doletela podobna politična usoda. Pri Tomažiču sem se oglasila, ko so od mene že zahtevali, naj zamenjam odgovornega urednika.

Kasneje ste se kot članica stranke Zares preizkusili tudi v politiki in na volitvah. Kakšne izkušnje ste pridobili v politiki?

Politiko razumemo preveč poenostavljeno. O politiku bi morali govoriti takrat, ko je na neki funkciji in torej lahko tudi izvaja neko politiko. Potem ko so se me poskušali na vsak način znebiti – zoper mene sta Popovič in Franci Matoz vložila tožbe in kazenske ovadbe – sem se prvič včlanila v stranko. Mislila sem, da lahko vsaj tako nekaj spremenim, če me že onemogočajo v profesiji. Takrat sem se pridružila skupini, ki jo je oblikovala Majda Širca z namenom, da bi se ukvarjali z mediji. Potem sem postala še predsednica koprskega odbora stranke.

So prehodi iz novinarstva v politiko in nazaj etično sprejemljivi?

Zaradi tega, ker sem bila tri leta članica Zaresa, se ne počutim prav nič omadeževano. To obdobje ni imelo nobenega vpliva na etiko, prav nasprotno. Pridobila sem novo izkušnjo in znanje, spoznala sem veliko ljudi, ki jih drugače ne bi, med drugim Branka Lobnikarja, Darjo Radić, Irmo Pavlinič Krebs, Bogdana Biščaka, Nikolovskega, izjemne mlade ljudi ... Navsezadnje si zaradi politike nisem izboljšala finančnega položaja, kar tudi nikoli ni bil moj namen, prej nasprotno.

Nacionalni mediji z redkimi izjemami nimajo več kritičnih dopisnikov v slovenski Istri, vemo pa na primer, da je treba koprskemu županu ves čas gledati pod prste. Kaj se danes dogaja z novinarstvom na tem območju?

Tu gre spet za paradoks. Javnost nas opozarja, da nima na voljo dovolj kakovostnih lokalnih informacij, lastniki medijev pa zapirajo lokalna dopisništva. Pred leti je bilo samoumevno, da boš v nacionalnih medijih našel kritične prispevke o lokalnem dogajanju. Lokalna informacija mora včasih dobiti tudi državni odmev. Državljani so danes neenakopravni, kar zadeva informiranje, zaradi slabega delovanja lokalne samouprave pa smo dobili tudi drugo- in tretjerazredne državljane. Toda to nikogar ne vznemirja.

Na spletu najdemo kar nekaj istrskih medijev, ki so zgolj na prvi pogled neodvisni, saj v ozadju sodelujejo s koprsko občino. Tudi vaša komisija je opozorila na problem občinsko financiranega založništva.

In to prav tako pogrešamo v osnutku strategije. Veliko javnega denarja nepregledno in brez nadzora konča v občinskih medijih, koprska občina pa je najlepši in najhujši primer te prakse. Ministrstvo za kulturo je dopustilo, da se občinska glasila vpisujejo v razvid medijev, in tudi zato imamo danes v Sloveniji več kot dva tisoč medijev.

Eden takih medijev je portal Ekoper. Na njem je objavljena povezava do intervjuja, ki ga je šef koprske komunale Gašpar Gašpar Mišič dal za tretji program Televizije Slovenija. V njem je med drugim ob asistenci voditelja napadel novinarko Eugenijo Carl. Kot opaža mariborski filozof Boris Vezjak, je Carlova zadnja leta verjetno ena najbolj diskreditiranih novinark v državi. Kako takšne napade razumejo odjemalci medijskih vsebin? Komu verjamejo?

Kar se dogaja z občinskim založništvom, gre v škodo tako medijev kot novinarjev. Predvsem zato, ker se državljani v takšni zmedi ne znajdejo več oziroma nikomur več ne verjamejo. Portal Ekoper je financiran z davkoplačevalskim denarjem, vpisan je v razvid medijev, Sebastjan Jeretič, ki ga televizije predstavljajo kot analitika, je odgovorni urednik. Koprska občina ima 50 tisoč prebivalcev in 22 krajevnih skupnosti, portal Ekoper pa poroča zgolj o županu in koprskem nogometu ter diskreditira drugače misleče. In koprska komunala, zdaj Marjetica, je medtem postala solastnica Primorskih novic.

Je ta zmeda v medijskem prostoru tudi razlog, da je Boris Popovič kljub številnim aferam in sodnim postopkom še naprej na čelu koprske občine?

Ko govorimo o koprski občini, je treba opozoriti tudi na posebno demografsko sliko. Vedno več je delovnih mest z nižjo izobrazbo in vedno manj z višjo, več kot polovica prebivalcev živi v zaledju mesta, so slabo informirani in zato težko sprejemajo spremembe. Za zmago na županskih volitvah potrebuješ okoli 15 tisoč glasov, ki se jih kupuje z majhnimi naložbami v predvolilnem letu, velikimi feštami in brezplačnimi kalamari ter slavospevi županu v občinskih »medijih«. Pa seveda s številnimi plakati, strankarskimi majčkami za otroke in podobnimi zlorabami.

Kako naj potem novinarji v okolju, za katero sta značilna medijska nepismenost in prepričanje, da je novinar lahko že vsak, ustanovijo neodvisne medije, ki bodo tudi poslovno uspešni?

Prav zato bi morala medijska politika pomagati novinarjem pri uveljavitvi novih medijskih modelov. Tukaj gre za javni interes in na koncu morajo novinarji s svojim delom dokazati, da je vredno takšne projekte podpreti. Apatija, ki vlada med državljani, nas pri tem ne sme ustaviti. Prepričana sem, da je priložnosti, tudi finančnih, še vedno dovolj. Predvsem za mlade.

Je brez financerja ali sponzorja danes sploh mogoče ustanoviti medij? Kot vemo, oglasi na spletu ne prinašajo dovolj prihodkov.

Tudi oglaševalci so naveličani blatenja, ki prevladuje v medijih. Neobremenjena novinarska informacija ima danes spet vrednost. Je pa treba medijski model prihodnosti še razviti in v tem procesu bi morali sodelovati medijski ustvarjalci, industrija, znanost in tudi država.

Je vrnitev v obdobje pred krizo, ko so mediji skrbeli predvsem za ustvarjanje dobička, torej nemogoča?

Na zadnji razpravi o medijski strategiji v Ljubljani je sodeloval tudi gost iz nemške časopisne kooperative, ki obstaja že 25 let. Kot je povedal, v nasprotju s splošnim prepričanjem meni, da živimo v zlatih časih za novinarstvo: »Čeprav se naklade tako resnih časopisov kot tabloidov zmanjšujejo, se je naše bralstvo v zadnjem desetletju občutno povečalo. Splet je časopisno novinarstvo spravil do javnosti, o katerih nekoč nismo mogli niti sanjati.« Torej, vrnitev je seveda nemogoča, priložnosti in možnosti pa so tu.