Mirko Strašek: »Naše plače so 22 odstotkov nad državnim povprečjem«

V istem tednu je Mirko Strašek postal podjetnik leta in nato prejel še nagrado mednarodne družbe EY, saj so njegovo podjetje KLS v katerem izdelujejo zobate obroče za vztrajnike motorjev prepoznali kot eno najboljših družinskih podjetij na svetu. Kljub uspehom je ostal skromen. S posluhom za zaposlene in nove izzive.

Pravkar ste se vrnili iz Monaka, kjer ste prevzeli nagrado za eno najboljših družinskih podjetij na svetu. Kako je bilo?

Prišli so podjetniki z vsega sveta, med njimi član pete generacije družine Rockefeller pa princ Max von Liechtenstein. Resni poslovneži, predstavniki velikih, pomembnih podjetij in številni manjši podjetniki, taki kot smo mi. Ozračje je bilo pozitivno, to pa človeka, kljub številnim težavam, navda z optimizmom.

Na nagrado, ki smo jo prejeli, sem ponosen. Je dokaz, da gremo v korak s časom, da smo po svoje enakovredni podjetjem iz drugih razvitih držav, hkrati pa je krona naših dolgoletnih prizadevanj, odrekanj, stresa, trdega dela, poslovne politike in družine, da je vzdržala.

V Monaku so na predavanjih, ki so jih pripravili v okviru nagrajevanja najboljših, govorili tudi o družinskem podjetništvu, investicijah, filantropiji in odgovornosti do okolja. Podelitvi nagrad je sledila predstavitev knjige, v kateri je poleg nas predstavljenih še 23 nagrajenih podjetij. Dali smo nekaj intervjujev, izmenjali mnenja. Dogodek sem moral žal predčasno zapustiti, saj je v našem podjetju sočasno potekala letna certifikacijska presoja po standardu ISO TS 16949.

Kdo vas je v Monaku spremljal?

Hči Nataša. Druga hči Barbara je morala kot izvršna direktorica ostati v podjetju, zaradi omenjene presoje.

Ste hčeri od otroških let vpeljevali v posel in načrtovali njuno prihodnost v podjetju?

Obe sta skromni in zelo delavni. Vesel sem, da sta se odločili za delo v našem podjetju. Da sem to načrtoval, ne bi mogel reči. Je pa dejstvo, da se družina gradi doma: pri odnosih, ki jih imaš, za mizo pri obrokih, ko se pogovarjaš ... Če vse dokaj usklajeno teče, se družina krepi, zraven pa se razvijajo spoštovanje, delavnost, odgovornost in zanesljivost.

Zdaj že pokojnega finančnega ministra Andreja Bajuka sem pred desetimi leti prosila, naj našteje nekaj najboljših gospodarstvenikov in podjetij. Navedel je samo vas. To je bilo tri leta pred tistim, ko je vaše podjetje KLS postalo zlata gazela in ko ste prejeli nagrado za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke.

Z Bajukom sva se srečala enkrat, ko je bil kot minister z vlado na obisku v naši regiji. Ker mu je bila tržna ekonomija blizu, je očitno dobro in kmalu prepoznal naše potenciale ter jih pravilno ocenil.

Kakšne pa imate sicer izkušnje s politiki?

Tudi sam sem bil štiri leta na politični funkciji. Med letoma 1982 in 1986 sem bil sekretar občinskega komiteja in spoznal, da to ni zame. Ljudi je treba motivirati z dejanji in rezultati.

Kateri mejniki so bili ključni za vaš uspeh?

Za menoj je dolga in burna zgodovina, zato je ta priložnost premalo, da bi opisal vse. Je pa bil pomemben začetni mejnik, ko smo začeli iz nič in zgolj z željo, da bi na območju z visoko stopnjo brezposelnosti zaposlili nekaj ljudi.

Danes jih pri vas dela 240. Vse poznate po imenu?

Seveda jih poznam. Morda le nekaj fantov še ne, ki so prišli na novo.

Kakšna je vaša kadrovska politika? Kaj je ključno pri zaposlovanju?

Držimo se vodila, da izbiramo mlade ljudi, nepopisane liste, da se pri nas izučijo. V preteklosti smo imeli slabe izkušnje, ko smo iskali ljudi z določenimi izkušnjami, potem pa so bile te slabe in niso obrodile želenih rezultatov.

Ni dovolj, da samo delaš. V obliki dodane vrednosti morajo slediti rezultati. Lahko imaš v podjetju pridne in sposobne ljudi, ampak če niso pravilno vodeni in v njih ni spoštovanja, potem je vse zaman. Če je vodstvo neodgovorno in zapravlja denar, tako kot v nekaterih slovenskih podjetjih, delavci izgubijo spoštovanje, po drugi strani pa se tudi od delavcev pri sposobnem vodstvu pričakuje največ. Odnos mora biti obojestransko dober. Brez sodelovanja ni nič!

Koliko izmed zaposlenih je vaših sorodnikov?

Zgolj hčeri z zetoma, ki opravljajo zelo pomembne naloge. Žena pa skrbi za družino od doma, zdaj že za tretjo generacijo, da se mi lahko povsem posvetimo podjetju. Njena vloga je, čeprav se zdi spregledana in obrobna, izredno močna in pomembna. Ključno je namreč, da imaš pri tovrstnem poslu doma okolje, kjer se lahko umiriš in si nabereš novih moči.

Kakšna je v KLS povprečna bruto plača?

Lani je bila 1940 evrov, letos bo 2100. Naše plače so 22 odstotkov nad državnim povprečjem in 24 odstotkov nad povprečjem v naši panogi. Najnižja plača je 1037 evrov bruto, za božičnico pa so zaposleni prejeli tisoč evrov neto.

Kolikšen del božičnice pa ste morali nameniti državi?

Skoraj še enkrat tolikšen.

Torej prevelik?

Bistveno prevelik. Ob tem lani še nismo mogli izkoristiti novega zakonskega določila, ki omogoča znižanje obremenitev izplačila nagrad za delovno uspešnost do višine 70 odstotkov zadnje povprečne mesečne plače. Če bi ga namreč izkoristili, bi morali božičnico izplačati šele januarja in nato tako vsako leto. Ampak potem to ni več božičnica! Živimo v državi s krščansko kulturo, ogromno ljudi praznuje božič, zato se mi zdi pomembno, da ljudje denar dobijo pred 25. decembrom.

Ali izplačujete tudi trinajsto plačo?

Božičnica je na neki način trinajsta plača. Tistim, ki dosežejo poseben napredek ali dosežek, pa konec januarja izplačamo še posebno nagrado. Prejme jo več kot polovica zaposlenih.

Ob 40. obletnici podjetja ste hoteli deliti zlato, a ste ugotovili, da bi za košček zlata delavci plačali več prispevkov, kot je darilo sploh vredno, zato ste si premislili.

Manjšo količino zlata smo kljub pomislekom kasneje vendarle podelili. Želel sem, da ljudem ostane nekaj, kar je za spomin, hkrati pa lahko v hudih časih unovčijo. Ker jih nisem mogel obremeniti s tem, da plačajo več, kot pa dobijo, smo jim iz naslova tega darila plačali še dohodnino.

Ogromno ljudi veliko dela, a jim država veliko pobere, zato ni nikakršne motivacije. S previsokimi prispevki kaznujejo tiste, ki so najbolj ustvarjalni, tiste, ki največ prinesejo k rasti in uspehu podjetja ter tako tudi države. Nekdo od sodelavcev mi je že rekel, da se nagradi odpoveduje, češ da je potem tako slabe volje, ko vidi, koliko mu vzamejo. Šestdeset odstotkov mu poberejo, drugi pa mislijo, koliko je dobil.

Torej se vam ne zdi prav, da nekdo dobi nagrado za desetletno delo, zaradi tega pa potem izgubi otroške dodatke in plačuje višji račun za vrtec, pri čemer ta denarna kazen presega vrednost nagrade? Mislite, da se bo glede pogoltnosti države kdaj kaj spremenilo?

Samo od sebe ne. Ljudi, ki živijo od davkov, je preveč, nič pa se ne dela pri produktivnosti sektorjev in pri selekcijah. Če bi hoteli kaj spremeniti, bi morali ustanoviti stranko, zmagati na volitvah, dobiti večino in sprejeti nove zakone. Do tedaj pa nam bodo jemali in nas dušili z davki, namesto da bi ustvarjali spodbudno okolje, da bi ljudje še raje delali. KLS je lani plačal pet milijonov in pol davkov in prispevkov iz naslova plač – povprečno 22 tisoč evrov na zaposlenega. Izračunajte, koliko bi bila Slovenija bogatejša, če bi vsi plačevali toliko. S tem se rad pohvalim, ker menim, da gre za družbeno odgovornost. Narobe je to, da so plače ljudi, ki največ delajo, najbolj obdavčene. Namesto da bi imeli davke naravnane na visoke plače, jih imamo na nizke.

Kolikokrat v življenju ste se ob pogledu na plačni list ali dohodnino vprašali, ali je vredno delati?

Ne delam za denar in bogastvo. Imam hišo, ki sva jo zgradila z ženo na roke v času, ko sta se dekleti šolali, sam pa sem imel tisoč evrov plače. Težko je bilo. Tudi zdaj živimo povsem normalno in skromno, ne privoščimo si ne vem kakšnih luksuznih dobrin.

Ne uživate na jahti s kozarcem dom perignona v rokah?

Nimam tega veselja. Moja največja sreča je, ko nekaj nastane, ko zaposlimo mlade, ko skupaj naredimo nekaj z okoljem, ko ustvarimo projekt, ki prispeva k razvoju in je v dobro vseh. Trudim se, da se dvigamo, to mi daje potrebno moč. Glede na ugled, ki smo si ga v svetu pridobili, je ta filozofija očitno prava.

Ste zaradi visokih prispevkov kdaj pomislili, da bi proizvodnjo preselili iz države?

Ko se razjezim, morda. In ko poslušam politike, kako bi še več pobrali. Ampak ko realno pomislim, se vprašam, kdo bo ostal doma, če bodo vsi pobegnili na tuje.

Naše podjetje se bo sicer res internacionaliziralo, vendar ne zaradi tukajšnjih previsokih obremenitev, pač pa zato, ker bomo morali imeti določeno proizvodnjo na rastočih trgih.

Vam je za prodajo slovenskih podjetij, na primer Mercatorja, žal?

Kot človeku s čutom do Slovenije in slovenstva mi je seveda hudo. Ampak ko greš v svet, ti hitro postane jasno, da ni nič večno. Ravno v Monaku je tekla beseda tudi o tem, koliko družinskih podjetij zdrži dve, morda tri generacije, potem pa jih prodajo, lastništvo se razprši. Razumljivo je, da v sedanjem svetu nekaterih zadev ne moremo več ohraniti znotraj ene nacionalne države. Prodaja tujcem zato ni hud problem. Večji problem je, da poceni prodajamo podjetja, ki jih pred tem popolnoma izčrpamo. Vsak pameten voznik pa avto pred prodajo uredi, spolira, polakira, da zanj čim več iztrži.

Kakšna je pri vas bolniška odsotnost delavcev?

Do letos smo imeli za slovenske razmere zelo nizko, gibala se je med 2,5 in tremi odstotki. Letos pa imamo kar nekaj dolgotrajnih odsotnosti, ki to statistiko slabšajo. V zvezi s tem bi opozoril na okorelost države, ker ljudi, ki se zagotovo ne bodo več vrnili na delo, invalidsko ne upokoji, temveč jim raje podaljšuje dolgotrajno bolniško.

Ste bili kdaj v hudi finančni stiski?

Pa kolikokrat. Ko se je zrušila Jugoslavija in je vzhodni trg padel, sem ostal s 130 ljudmi, pa nisem vedel, kaj in kako. Nisem imel srca, da bi jih odpustili. Naslednjih pet let je bilo tako stresnih, da se nanje še danes spomnim s hudo grenkobo v srcu.

V 45 letih delovanja smo bili dvakrat v izgubi: začetnega leta 1972 in leta 1992. Vedno smo živeli od sadov lastnega dela, v najtežjih obdobjih pa smo si pomagali tudi s krediti. Na začetku samostojnosti Slovenije smo najeli za pol milijona evrov mark kredita in nato v štirih letih plačali 730 tisoč mark oderuških obresti. Kredite smo potrebovali zlasti, ko smo se leta 1996 odločili za ozko specializacijo, za to dejavnost, ki je zdaj naša glavna. Da smo lahko investirali v razvoj, smo si morali izposoditi denar.

Sicer pa, čeprav sem bil prej kritičen do države, lahko pohvalno povem, da so mi na ministrstvu za gospodarstvo v težkih časih posodili 20 tisoč evrov za obnovitev stružnic. Ves denar smo seveda vrnili. Vse dolgove smo, preden smo denar začeli porabljati zase, vedno poplačali.

Niste nikoli izgubili volje do dela, niti v tako stresnih, negotovih okoliščinah?

Marsikdo me vpraša, kaj me žene. Lahko rečem, da predvsem odgovornost do ljudi. V najbolj stresnem obdobju sem se počutil kot kapitan ladje, ki je ne smem zapustiti. K sreči mi je družina stala ob strani, da sem vzdržal. Pa smo imeli kar nekaj stavk.

Za ljudi je najpomembneje, da dobijo delo. Da s svojim znanjem in delom zaslužijo dobro plačo. To je važno za njihovo samopodobo in samospoštovanje.

Na kateri sklenjen posel ste najbolj ponosni?

Najbolj ponosen sem na omenjene težke začetke. Kasneje sem kot velik preboj doživljal dejstvo, da smo začeli izvažati v Italijo in tam postali konkurenčni. Italija je, kar zadeva industrijo, namreč še vedno zelo konkurenčna in poceni.

Veliko mi pomenijo priznanja kupcev. Lani nam je eden največjih dobaviteljev avtomobilske industrije na svetu, od katerega smo v preteklosti dvakrat prejeli nagrado za dobavitelja leta, podelil priznanje za strateško partnerstvo, dobili smo ga le štirje od 20 tisoč dobaviteljev, pri čemer je bilo naše podjetje edino evropsko. Za naslednja štiri leta smo podpisali pogodbo v vrednosti sto milijonov evrov. Javnosti o tem nismo obveščali, ker se nočemo hvaliti. To sem omenil v kontekstu vašega vprašanja.

Koliko denarja na leto daste v dobrodelne namene?

Dvesto tisoč evrov. Podpiramo gasilce, ki delajo zastonj, se izredno trudijo in so vedno na razpolago. Omogočamo jim tehnične pogoje za delo: pomagamo pri nakupu gasilskih vozil, sodelovali smo pri gradnji gasilskega doma. Podpiramo zdravstvo, doniramo bolnišnicam, zdravstvenemu domu. Prav tako podpiramo športne dejavnosti, saj smo prepričani, da so dobri športniki tudi dobri delavci. Športniki namreč vedo, kako zelo se je treba truditi za uspeh. Večkrat rečem, da smo tudi mi kot Petra Majdič, ki je z zlomljenimi rebri osvojila olimpijsko medaljo. Ko ti je zelo hudo, ko je problem videti nerešljiv, moraš znati naprej, pa čeprav misliš, da ne zmoreš. To je pomembno, tako v poslu kot v športu. Tudi v podjetju imamo športno društvo, v katerem aktivno sodeluje 60 odstotkov zaposlenih.

Še vedno vztrajate pri stališču, da tako kot pravi gospodar na kmetiji pravi podjetnik ne gre nikoli v pokoj?

Seveda. Čeprav verjetno ne bom več dolgo na čelu podjetja, to še ne pomeni, da bom nehal delati.

Kakšne načrte imate za prihodnost?

Vedno si postavljamo visoke in velikopotezne cilje. Imamo kar nekaj strateških načrtov. Takšnega ugleda in položaja kot zdaj naše podjetje še ni imelo, zato smo pri načrtovanju malo bolj pogumni. Kar pa zadeva mojo prihodnost, je ne morem načrtovati. Lahko da me že jutri ne bo, zato je treba kar najbolj izkoristiti zdajšnje trenutke.