Miroslav Petrovec: Cepiti ne smemo nikogar, ki ga ni treba

Predstojnik inštituta za mikrobiologijo in imunologijo, lanski dobitnik Lavričevega priznanja za najboljšega učitelja medicinske fakultete in predstojnik tamkajšnje katedre za mikrobiologijo nas odpelje v laboratorij za diagnostiko virusnih infekcij, ki ga vodi. Prav tam so nekaj minut pred našim obiskom v testiranje dobili sum na ošpice pri enoletnem otroku.

Koliko časa boste potrebovali, da boste sum ovrgli ali potrdili?

Za neposreden dokaz genoma virusa ošpic od ure in pol do treh ur, odvisno od razpoložljivosti osebja in zasedenosti naprav.

Kako poteka laboratorijsko prepoznavanje ošpic?

Kadar gre za akuten pojav ošpic, je najboljše neposredno dokazovanje genoma virusa oziroma njegovih nukleinskih kislin iz brisa žrela ali urina. Če ima bolnik že izpuščaj, naredimo tudi serološke preiskave, za dokazovanje protiteles. Idealno je, če je taka bolezen potrjena z obema metodama.

Koliko bolj je vaš laboratorij obremenjen zaradi pojava ošpic?

Izrednih dogodkov smo vajeni.

Ste ošpice pri medicinski sestri s pediatrične klinike potrjevali pri vas?

Ne, v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, NLZOH.

Kako pa je s tem? Nekatere primere potrjujejo tam, druge pri vas?

Da se ošpice potrjujejo v virusnem NLZOH, z diagnostičnega vidika ni najbolj optimalno, čeprav je tamkajšnji laboratorij kvaliteten. Če vzorec bolnika s sumom na ošpice diagnosticirajo pri njih, je pozitiven test nedvomna potrditev diagnoze. Zaplete pa se v primerih negativnega rezultata, ko želi morda zdravnik izvesti dodatno laboratorijsko virološko ali bakteriološko diagnostiko. Takrat naknadno aktivirajo tudi nas. To pomeni, da sta dve popolni laboratorijski ekipi v stanju pripravljenosti ali dežurstva na relaciji pol kilometra.

Virusni laboratorij NLZOH je namreč namenjen specifično dokazovanju in epidemiološkemu spremljanju bolezni, ki jih lahko preprečujemo s cepljenjem, in virusov, ki povzročajo epidemije okužb dihal.

Vendar zdaj primer s sumom na ošpice pri enoletnem otroku preiskujete vi?

Ne vem, zakaj so tik pred koncem delovnega časa vzorce poslali k nam. Pogosto se dogaja, da preiskave pred iztekom delovnega časa, tudi večernega, končajo v našem laboratoriju, čeprav se sicer izvajajo drugje. To jemljem kot znak zaupanja v naše laboratorije, da bomo diagnostiko izvedli tudi takrat, ko so drugi končali delo. Diagnostika pri nas za že začete in nujne preiskave poteka tudi popoldne, ob koncu tedna, v izjemnih primerih celo ponoči. Glede na to, da pokrivamo širok spekter preiskav, moramo imeti v ta namen številčnejšo ekipo. Če sumite, da imate recimo dengo, ker ste prišli iz Tajske, ali kakšno drugo eksotično stvar, je naša institucija v Sloveniji in širše edina, ki lahko izvede zares široko mikrobiološko diagnostiko. Imamo odličen laboratorij za zoonoze, torej za diagnostiko nevarnih virusov in bakterij, kot so ebola, antraks ipd. V 24 urah, pogosto celo v nekaj urah, lahko odkrijemo, ali ste okuženi s katerim od nevarnih povzročiteljev bolezni. Če diagnostike ne moremo izvesti z eno metodo, lahko uporabimo drugo ali tretjo, lahko pa celo aktiviramo ekipo za elektronsko mikroskopijo, ki edina v državi uporablja za mikrobiološko diagnostiko elektronski mikroskop. Z njim bi lahko odkrili tudi še neznane viruse.

Je bila panika ob pojavu ošpic na pediatriji pretirana?

Morda, malce. Na ošpice bi se zadnja leta morali navaditi kot na nekaj, kar bomo srečevali.

Kdaj ste sami v poklicni karieri prvič naleteli nanje?

Pred dvema letoma sem videl prvi klinični primer, v laboratorijski diagnostiki pa seveda takoj ob začetku službe, pred dvajsetimi leti.

In podobno manjka tovrstno soočenje s konkretnimi primeri tudi zdravnikom v praksi.

Večina zdravnikov, ki so v poklicu dvajset let, ni imela priložnosti videti ošpic. Težko je opraviti dobro diagnostiko, če niste nikoli videli pacientov z določeno klinično sliko. Za nasvet se sicer pogosto prosi starejše kolege, ki jim lahko danes hitro pošljete celo fotografije, so pa klinične slike bolezni lahko zelo različne in podobne kot pri drugih boleznih. Ošpice, recimo, se pri cepljenem človeku lahko pojavijo v bolj blagi ali netipični obliki.

Kako pa je mogoče, da cepljen človek zboli, zakaj ne razvije odpornosti oziroma se ta z leti manjša?

Možnosti je več, najlažja razlaga je, da je bilo cepivo manj učinkovito, ker je bilo z njim tehnično kaj narobe, recimo zaradi prekinjene hladne verige, ali pa kakšna serija cepiv ni bila najboljša. Neznank je precej. Za ošpice obstaja študija, po kateri je eden od možnih razlogov za neodzivnost na cepivo pri določenih ljudeh v spremenjeni molekuli na človeških celicah, ki je receptor za vstop virusa v celico.

Zakaj pri okuženi medicinski sestri ni delovala zaščita s cepivom, torej ni mogoče ugotoviti?

Odgovora pri tem primeru ne poznamo. Če v času, ko se cepimo, prebolevamo neko drugo okužbo, ki morda klinično sploh ni opazna, je vprašanje, kako se bo imunski sistem odzval na aplicirano cepivo. Veliko vlogo igra tudi starost ob cepljenju. Zdaj vsaj za tako imenovana živa cepiva velja, da je najbolje cepiti v obdobju, ko pri otroku ni več materinih protiteles. Sicer pa se porajajo številna vprašanja: ali je človek, ki kljub cepljenju zboli, v času bolezni brez protiteles, ali jih je premalo, ali pa protitelesa celo ima, pa niso zaščitna. Takim protitelesom rečemo nevtralizacijska. Določajo se s precej zapletenim in dolgotrajnim testom, ki vključuje gojenje virusa in aplikacijo bolnikovega seruma. S tem dokažemo, ali bolnikov serum virus dejansko nevtralizira in prepreči okužbo celične kulture. V primeru medicinske sestre bi nam pomembne informacije lahko dal njen arhivski vzorec. Če bi gospa v preteklosti že rodila, bi morda iz vzorcev, namenjenih presejalnim testiranjem v nosečnosti, proučili stanje protiteles pred okužbo, saj je nivo protiteles po okužbi in cepljenju precej stabilen.

Koliko časa pa se taki serumi hranijo?

Vsaj leto dni. Pri ženskah najmanj celo nosečnost in še leto po rojstvu otroka.

Kaj svetujete ljudem, ki niso prepričani, ali so razvili imunost? Da gredo na testiranje?

Kdor je cepljen, naj bi bil zaščiten, kdor tega ne ve, pa ima možnost, da se cepi ali pa se predhodno testira. Ne priporočam niti množičnega cepljenja niti testiranja.

Zakaj pa se medicinskim sestram na pediatrični kliniki ne določajo protitelesa za ošpice oziroma se jim na sistematskem pregledu določajo zgolj protitelesa na tetanus?

Kakšna natančno je politika na UKC, ne vem. Gotovo pa je treba upoštevati tudi specifike delovnega mesta. Leta 2011 so na UKC preverili imunsko stanje za ošpice pri več kot polovici zaposlenih, a bi bilo dobro, da bi ga pri vseh. Poleg tega je treba poudariti, da ne bi smeli sprejemati na prakso dijakov iz srednje zdravstvene šole, niti drugega osebja, strežnic, kurirjev, če nimajo potrdila, da so bili cepljeni. To je v tujini osnovni standard, ki pri nas še ni uveden. V Evropi od naših študentov in zdravnikov rigorozno zahtevajo potrdila o cepljenju ali laboratorijski izvid o prisotnosti protiteles. V Ameriki brez slednjega kot zdravstveni delavec ne morete skozi vrata bolnišnice. Če imate novorojenčka ali imunsko oslabljenega človeka, morate vedeti, kakšno osebje zanj skrbi. In to ne stane toliko, da bi odtehtalo en sam incident.

Medicinska sestra je imela res smolo in vprašanje je, kako bi zadevo lahko preprečili. Ne smemo pa dopustiti, da bi se zgodilo, da bi imeli okrog osebe, pri kateri cepivo ni delovalo, še pet zdravstvenih delavcev, ki ali niso cepljeni ali bi lahko ugotovili, da nimajo protiteles, pa tega niso pogledali. Dovolj je, da imate specifična protitelesa po cepljenju ali okužbi dokazana enkrat v življenju. Tak dokaz tolmačimo kot znak zaščite.

Že dalj časa pa obstaja vprašanje, ali vpeljati vsesplošno ponovno cepljenje ali samo testiranje za vse, ki tega ne morejo dokazati. Če upoštevamo, da je v Sloveniji 95 odstotkov ljudi cepljenih, pomeni, da bi jih več kot polovico cepili po nepotrebnem. Če vemo, da velika večina cepljenih razvije zanesljivo zadostno količino protiteles, potem množičnega cepljenja v takem primeru ne morem zagovarjati. Kot zdravnik mislim, da ne smemo cepiti nikogar, ki ga ni treba, na primer posameznika, ki ve, da je bil cepljen, pa tega ne more dokazati s potrdilom. Pri njem je umestno testiranje na protitlesa, in šele če jih nima, ga je treba cepiti.

Tako menite zaradi tveganj, povezanih s cepljenji?

Tveganja pri tem cepljenju so resnično minimalna.

Je preiskava, s katero ugotavljate prisotnost protiteles na ošpice, draga?

Če preiskave niso koncentrirane, so vedno drage, zato je smiselno, da se opravljajo v omejenem številu laboratorijev. Če govorimo o določanju imunskega statusa, lahko zadeve delamo v večjih serijah in ceno močno znižamo. Trenutno je malo nad deset evrov. Ko smo leta 2011 testirali množico zdravstvenega osebja, je cena padla za štirikrat in je na tej ravni ostala.

V vaši ustanovi imate najbolj skoncentrirano medicinsko mikrobiološko znanje, a se ga velikokrat obide. Tako se dogaja, da v manjših laboratorijih bolniku določijo protitelesa za določeno bolezen, zdravnik ga zaradi tega zdravi, kasneje pa se izkaže, da so bila protitelesa lažna.

To so resni problemi, ki se dogajajo. Zato absolutno zagovarjam stališče, da se mora mikrobiološka diagnostika izvajati v kliničnem mikrobiološkem laboratoriju. Vsako leto imamo več deset tisoč evrov stroškov, da sodelujemo v zunanjih kontrolah, ki so pogoj za zagotavljanje kvalitete. Če rezultati niso dobri, moraš sprejeti korektivne ukrepe in ugotoviti, kaj si naredil narobe. To težko naredijo v nekem laboratoriju, ki ima zgolj eno možnost za določanje na primer toksoplazmoze. Tam lahko izdajo izvid, ne da bi se podrobneje posvetili številkam, pridobili podatke o pacientu, in zadeva je zanje končana. Pri nas, če ugotovimo, da nekaj ni v redu, pogosto zadevo proučimo še z drugo napravo, z drugo platformo ali povsem drugim načinom testiranja. Prav tako se obrnemo na zdravnika, da pridobimo klinične podatke o tem, kako dolgo naj bi okužba trajala, ali je bil bolnik morda že prej zdravljen in podobno. Prevečkrat sem bil priča, da je bil iz laboratorijev, ki nimajo dovoljenja za delo na področju mikrobiologije, poslan problematičen rezultat, na podlagi katerega je bila določena možnost okužbe s toksoplazmozo. Pri serološkem testiranju vedno obstaja možnost lažno pozitivnega rezultata. Če vaše telo proizvaja protitelesa tudi proti človeškim antigenom, včasih težko ločimo, ali gre za specifična protitelesa, usmerjena proti povzročitelju, ali morda protitelesa, usmerjena proti človeškim celicam. Celo deset odstotkov populacije lahko ima avtoprotitelesa.

Na podlagi česa pa se zdravstvene institucije odločajo, kdaj bodo dale kužnine v analizo vam?

Merila so različna, pogosto je vzrok bližina, spekter preiskav, ki se izvajajo, in navsezadnje cene preiskav. Nekatere izvajamo edini v Sloveniji in bližnji okolici.

Mikrobiološke preiskave so pogosto predmet javnih razpisov ali odprtih ali zaprtih pogajanj, želeli pa bi si, da jih ne bi bilo in bi uvedli sistem enotnih, vendar ekonomsko preverljivih cen. Nekateri nam očitajo, da zato, ker hočemo monopol. Želimo pa si zgolj ravnanja v dobro državljanov, urejenega sistema, ki naj jim ne glede na kraj prebivanja enakopravno zagotavlja dostop do kvalitetnih in cenovno racionalnih mikrobioloških preiskav. Te naj izvajajo, komentirajo in zanje odgovarjajo zdravniki specialisti klinične mikrobiologije. Za državo je pomembno, da poleg diagnostike, ki jo potrebujejo ljudje, dobi epidemiološke podatke, ki v neurejenih sistemih niso na voljo ali pa niso dobri in so zato neuporabni za načrtovanje javnozdravstvenih ukrepov. Torej naj mikrobiološke preiskave opravlja tisti, ki za to izpolnjuje zakonske pogoje. Na razpisu ne moremo konkurirati nekomu, ki, karikiram, laboratorij postavi v garaži, medtem ko moramo urejeni laboratoriji imeti stalen zunanji nadzor, določeno število specialistov, urejena nadomeščanja in dežurstvo in stalno prisotnost. Konkurent je lahko morda za eno samo preiskavo cenejši, ker dela samo majhno stvar z eno napravo v dopoldanskem času, iste preiskave, opravljene zunaj delovnega časa, pa zaračunava z velikimi cenovnimi dodatki. Vzorci bolnika za mikrobiološke preiskave morajo biti na enem mestu zbrani tudi zaradi možnosti širše obravnave, na več aparaturah, da lahko takoj uporabimo drugo metodo, kadar je treba, ali posežemo po arhivskih vzorcih istega bolnika. Zapletene primere je veliko težje izvajati, ker za seboj potegnejo dražjo in širšo diagnostiko, več osebja in več aparatur. Pri enem samem razčiščevanju zapletenih rezultatov lahko stroške preiskave merimo v več sto evrih, ki jih interno vedno nosi laboratorij, ne naročnik preiskave. Pri nas so zaposleni licencirani zdravniki specialisti mikrobiologije. Za izvide odgovarjajo s svojim podpisom. Če bi kateremu od nas dokazali, da je izdal napačen izvid, je lahko ob licenco in ne sme več opravljati poklica. Nekomu, ki licence sploh nima, pa je ne morete vzeti. Celo laboratorij brez dovoljenja je zelo težko zapreti. Za to ni nobenih razumnih razlogov, na kar stalno opozarjamo ministrstvo za zdravje.

Kolikokrat pa v vaši ustanovi izdate napačne izvide?

Žal se lahko zgodijo tudi tehnične napake, ki jih ne moreš preprečiti, niti z vsemi mehanizmi, ki jih imaš na voljo, zato so naši zdravniki za primere odgovornosti tudi zavarovani. Obstajajo algoritmi, po katerih se preverjajo izsledki, vendar se zgodi, da se odmikov ne da odkriti. Sploh je treba biti pozoren pri preiskavah, ki so popolnoma avtomatizirane. Res je avtomatizacija prinesla izboljšanje kakovosti in zmanjšanje možnosti človeške napake, hkrati pa druge možnosti napak, na katere nimamo vpliva in jih je težko odkriti. Zato poudarjam, da rezultatov testa ne smemo obravnavati ločeno od bolnika. Napake sproti rešujemo, pisno dokumentiramo in izvajamo korektivne ukrepe, ki jih redno pregledujejo notranji in zunanji nadzorniki. V zadnjih desetih letih nismo imeli odškodninskih zahtevkov ali odgovornosti.

Marsikdaj se zdi, da splošni zdravnik bolniku predpiše antibiotik brez predhodne diagnostike. Tudi vi menite, da je predpisovanje zdravil pretirano oziroma je to cenejše kot opravljanje diagnostike? Kot ugotavljajo vaši sodelavci, pa se občutljivost mikrobov za antibiotike že nevarno zmanjšuje.

Vedno je treba izračunati, kaj je finančno znosno. Če pogledate zdravnika koncesionarja, ki za ambulanto dobi morda sto tisoč evrov na leto, potem bi lahko že v prvem mesecu nehal delati, če bi vse ljudi napotil na laboratorijsko testiranje. Sicer pa menim, da s porabo antibiotikov posebej ne pretiravamo. Problemi seveda so, a je naša država na tem področju zelo proaktivna. Veliko zaslug pri tem imajo kolegi infektologi iz komisije za smotrno rabo antibiotikov in zdravniki mikrobiologi iz komisije za ugotavljanje občutljivosti za protimikrobna zdravila.

Ali zdravnik lahko loči med virusno in bakterijsko angino ali pa med bronhiolitisom in pljučnico zgolj po ogledu grla ali poslušanju pljuč?

Težko.

Brise za angino lahko vzamejo v ambulantah, kjer tudi opravijo test?

Ti testi imajo pomembno vlogo v diagnostiki, a niso zelo občutljivi in so lahko lažno negativni. Pediatri se pri nekaterih okužbah, ki spominjajo na angino, otroke odločijo testirati na adenoviruse, in kadar je test pozitiven, otrok ne dobi antibiotika. Je pa dejstvo, da so določeni testi, predvsem molekularni, še zelo dragi in se jih naroča preveč, predvsem v primerih, ko klinična slika morda ni tako huda, da bi zahtevala poglobljeno diagnostiko, ali pri epidemiji, ko nas ne zanima vsak posameznik, ampak potrditev vzroka epidemije, za kar je dovolj testiranje samo nekaj ljudi. Zelo pomembno je, da o indikaciji za testiranje odloča zdravnik, ki je test naročil, in ne tisti, ki ga izvajamo, zato je nadzor nad stroški v veliki meri na njihovi strani. Test za angino sicer ni tako drag. Ne morem pa recimo zagovarjati načina, da ima nekdo ponavljajoče se angine, se redno zdravi z antibiotiki, pa nikoli ni testiran, je pa morda okužen z bakterijo, odporno proti antibiotikom. Podobno velja za ponavljajoče se okužbe sečil. Za vsako okužbo lahko začnemo mikrobiološko preiskavo, a če niste dovolj bolni, da bi šli v bolnišnico, potem to pogosto nima smisla, ker bi bilo finančno nevzdržno.

Odkrijete prav vsak virus?

Znamo odkriti in imamo validirane metode za večino pomembnih virusnih okužb (tudi zelo eksotičnih), hepatitisov, papilomavirusov in hiva, pa spolno prenosljivih okužb in virusnih drisk. Pri okužbah dihal pri otrocih smo še posebej uspešni, če je le vzorec kvalitetno odvzet. Manj uspešna je laboratorijska diagnostika virusnih meningitisov, ki jih lahko vzročno pojasnimo v največ nekaj deset odstotkih primerov. Vendar za to ni kriva slaba laboratorijska diagnostika, ampak zapletena patogeneza bolezni in drugi, tudi neinfekcijski vzroki.

Ali je v diagnostiki težko ločiti med virusno in bakterijsko okužbo?

Ločevanje ni preprosto, pomagamo si z določanjem različnih indikatorjev vnetja, tečejo pa na tem področju intenzivne raziskave. V nekatere od njih so vključeni tudi moji sodelavci.

Lani smo ob izbruhu ebole v Afriki ugotavljali, da posamezni izvajalci zdravstvene dejavnosti nimajo opreme za primer srečanja z možno žrtvijo te bolezni. Ali se res lahko tolažimo s tem, da je možnost za pojav ebole pri nas zanemarljivo majhna?

Včasih smo imeli vaje NNNP, ki jih nismo ustrezno nadomestili. Naš inštitut se je zato na lastno pobudo pripravil na možne grožnje z bioterorizmom. In taka pripravljenost se je izkazala za dobrodošlo, tudi prav danes, ko se je incident ogrožanja biološke varnosti zgodil v Kamniku.

Če se bodo kdaj pojavili oboleli z ebolo ali katerokoli drugo nevarno okužbo, je dobro biti pripravljen, tudi z opremo. Od pacienta ne moremo pričakovati, da bo sam postavil sum na tako hudo okužbo in šel v institucijo, ki je zanj najbolj primerna. Ob pojavu sarsa so bolnika s periferije pripeljali v bolnišnico, pa je imelo osebje maske, bolnik pa ne. To je banalen primer, ki govori, da nikoli nismo dovolj pripravljeni in da so potrebne vaje. Te se zdijo morda takrat, ko ni nevarnosti, smešne in nepotrebne, ko pa spretnosti rabimo, je za učenje prepozno.

Pred časom ste v misiji na Kosovu pomagal pri zbiranju kliničnih vzorcev in vzorcev s terena pri izbruhu krimsko-kongovske hemoragične mrzlice, smrtonosne virusne bolezni. Koliko vas je bilo strah za svoje življenje?

Odločitev je bila hitra in nisem dosti premišljeval o njej. Ta virus po realni nevarnosti ni čisto primerljiv z ebolo in sarsom, čeprav se je takrat okužilo precej zdravstvenih delavcev. Bi šel pa še kdaj z veseljem na kakšno misijo pomagat tudi pri diagnostiki ebole, kot je šla naša kolegica.

Kako na inštitutu shranjujete nevarne vzorce mikroorganizmov in kako je poskrbljeno za varnost v primeru potresa? Je kdaj kdo hotel odtujiti nevarne seve?

V diagnostiki »živih« virusov ne uporabljamo. Delamo zgolj z reagenti, ki niso kužni. Viruse redko osamljamo, a jih potem hranimo v kontroliranih pogojih. Ebolo in antraks v kužni obliki bi pri nas zaman iskali, kar pa imamo, je varno zaklenjeno, dostop imajo le nekateri visokousposobljeni sodelavci. Naš laboratorij ima za delo zagotovljeno skoraj najvišjo stopnjo biološke varnosti in vse potrebne in predpisane varnostne ukrepe.

Kaj nevarnega pa imate?

Izolat virusa klopnega meningoencefalitisa. Če kdo po nesreči pride v stik z njim, lahko dobi smrtno nevarno okužbo.

Ste imeli kakšno laboratorijsko okužbo?

Pred leti se je zaposlena okužila prav z virusom klopnega meningoencefalitisa, in sicer zaradi vdihavanja aerosolov. Očitno je prišlo do izločanja virusa iz okuženih živali z urinom, to pa takrat ni bil znan način prenosa. Že več kot dvajset let takih raziskav ne izvajamo več, ker nimamo ustreznih pogojev. Imamo pa v laboratoriju prenos okužb med ljudmi kot povsod drugje. Nekdo zboli z virusno okužbo, ki se širi. Pri respiratornih okužbah smo posebej pozorni, da osebo čim prej odstranimo iz delovnega procesa, saj je lahko vir kontaminacije za teste.

Katera diagnostika vas v zadnjem času najbolj zaposluje?

V zadnjih mesecih ali letih imamo zelo velike obremenitve v več laboratorijih. Nekatere so odvisne od sezone, recimo okužbe dihal, nekatere so prisotne ves čas, denimo okužbe, ki jih povzročajo proti antibiotikom odporne bakterije. V laboratoriju, ki ga vodim, pozimi največ testiramo respiratorne viruse, po mojem celo preveč. V zvezi s tem skupaj s kliniki že pripravljamo strožje indikacije za testiranje, saj je dolgoročno to nevzdržno. Navdušenje nad tem, da lahko nekaj vzročno pojasnimo, je veliko, a se moramo vedno vprašati o stroškovnem učinku.

Koliko laboratorijskih preiskav opravite na dan?

Na dan sprejmemo od tisoč do tisoč petsto vzorcev, ob nedeljah tristo do štiristo. Za nekatere vzorce se opravi več različnih preiskav.

Bolniki zbolevajo vse dni v tednu in tudi bakterije v naših gojiščih rastejo ne samo med delovnim časom, ampak tudi popoldne, ponoči, ne upoštevajo praznikov in vikendov. Zato je tudi ob takih dnevih poleg dežurne ekipe, ki sprejema in obravnava najnujnejše vzorce, v službi še veliko drugih sodelavcev. Zdaj že nekaj mesecev uvajamo najmodernejšo linijo za diagnostiko bakterioloških okužb, kjer bo popolno avtomatizirano procesiranje vzorcev. Vsaka ura, ko prej dobimo rezultat, pri najhujših okužbah pomeni izboljšano možnost preživetja. Tovrstna naprava bo med prvimi stotimi v Evropi in sploh prva v tem delu Evrope.

Kako kot predavatelj gledate na študente? Imajo glede poklicne prihodnosti na domačih tleh slabše izhodišče, kot ga je imela morda še vaša generacije?

Zanimanje za specializacijo iz mikrobiologije upada, pa tudi s službami slabo kaže. Odvisne bodo med drugim od tega, kako bo mikrobiologija organizirana v prihodnje. Naša katedra ne poučuje samo bodočih zdravnikov, ampak tudi farmacevte, inženirje laboratorijske biomedicine, mikrobiologe in še koga. Tudi možnosti zaposlitve teh profilov so se zadnja leta zaradi omejitev zujfa tako rekoč ustavile. Kaj bo prinesel nekajletni izpad generacij, ni jasno, in kdo bo za to nosil odgovornost, prav tako ne. Fleksibilnost glede delovnega časa in oblik zaposlitev je nujna, če hočemo delovati racionalno. Ljudje na začetku kariere imajo veliko manj objektivnih zadržkov glede časovnega režima dela.

Kateri cilj pa vas je vodil, da ste se odločili kandidirati za vodjo inštituta, kjer ste zdaj osem mesecev?

Zgolj želja, da bi že sicer strokovno, pedagoško in raziskovalno odličen inštitut še izboljšal. Kot zdravniku, ki se zaveda, da je lahko že jutri sam bolnik, so zame največji izziv vzdrževanje in nenehne izboljšave vrhunske mikrobiološke diagnostike z odličnimi sodelavci, ki pa mora biti dostopna čim širšemu krogu bolnikov, ki jo potrebujejo.