Pogled iz Ozadja: Najlepše vode na svetu
pon, 04.12.2017, 06:00
Pogled iz Ozadja: Najlepše vode na svetu
Vode bi za Slovenijo morale biti in bi lahko bile to, kar so za Južno Afriko diamanti.
Mirno si upam zagotoviti, da je ni države na svetu, kot je Slovenija, ki bi imela na tako majhnem prostoru toliko raznovrstnih vodotokov, naseljenih z izredno veliko vrstami rib, med katerimi so s športnoribolovnega vidika najbolj zanimive in cenjene vrste. Žal sem verjetno med redkimi Slovenci, ki se tega zavedajo.

Leta 2012 smo v Bohinju organizirali svetovno prvenstvo v muharjenju. Udeležili so se ga tekmovalci iz 32 držav. Ker gre za razmeroma drag šport, so to v glavnem sami gospodje z veliko znanja, ki se s tem športom ukvarjajo ljubiteljsko. V Bohinjski Bistrici, kjer smo imeli bazo, je stopil do mene kapetan novozelandske reprezentance: »Se me kaj spomnite?«

Nekoč sem na severnem otoku Nove Zelandije na jezeru Taupo lovil postrvi in me je neki fant vprašal, kakšno muho uporabljam. Pokazal sem mu muho, saš se imenuje, ki si jo je omislil dr. Božidar Voljč. Podaril sem mu eno, in ta moški, zdaj star okrog štirideset let, je bil tisti fant. »Veste, še to vam moram reči,« je nadaljeval, »kar smo tukaj videli, nas je vse presenetilo.«

Ko smo pripravljali to tekmovanje, sem nekaj takega napovedal, namreč, da bodo tisti, ki Slovenije še ne poznajo, zelo presenečeni. »Če bi pri nas na Novi Zelandiji imeli kaj takega in če bi tako dobro organizirali to tekmovanje, kot ste ga vi, bi bili na njem vsi ministri s predsednikom vlade na čelu.«

V Bohinjsko Bistrico razen župana Kramarja ni bilo nikogar, pa čeprav so vse vabili. Slovenska politika ne premore toliko znanja, da bi vedela, da bi lahko imela opravka z gospodarstveniki, politiki, uglednimi ljudmi, s katerimi se splača pogovarjati. Sam sem prav prek ribičije spoznal ljudi, kot je bil recimo Charles Ritz, lastnik slovite hotelske verige. In to, da sem skozi ribičijo spoznal takšne ljudi, mi je zelo olajšalo življenje.

Za te vode smo v zadnjih 70 letih naredili bore malo. Moji predniki so bili zakupniki Save od Črnuč do Litije pa velikega dela Ljubljanice. Takih voda, kot sta bili takrat omenjeni reki, še nisem odkril na planetu, predvsem kar zadeva biotsko pestrost. Kar je takrat plavalo v njej, se sploh ne da opisati. Med drugo svetovno vojno, ko ni bilo mesa, sem star deset let z zaslužkom od prodanih rib (oče za to seveda ni vedel) kupil kinoaparaturo, takšno, kakršno so imeli v kinu Sloga, in potem na njej v kleti predvajal filme. Takoj po vojni so nam seveda vse pobrali, očeta so leta 1948 zaprli, z vodami so zagospodarili ljudje, ki se na to večinoma niso spoznali in kajpada niso upoštevali nekega mulca, kot sem bil, ki je na občnih zborih vpil, da je treba kvote za dovoljen ulov rib zmanjšati, če je ribičev vse več. »Kapitalistov sin govori,« so rekli, »ker misli, da bo vse nazaj dobil.«

Ampak do sedemdesetih je še kar šlo, potem so pa začeli poribljavati reke s tako imenovanimi 'ribami pod trnek' – iz ribogojnice v reke, posebej ameriško postrvjo. S tem in podobnimi posegi so spremenili genetsko bazo rib in kar naenkrat se je pojavila tudi težava s kormorani. Saj so te ptice obstajale že prej, ampak se je divja riba znala skriti pred njimi, ta iz ribogojnice pa tega nagona nima. Podobnih napak je bilo še precej, od popularnega 'ujemi in spusti' (catch and release), ki napravi ogromno škode. Kot strasten potapljač sem pod vodo preiskal skoraj vse naše reke in opazil ogromno nestrokovno izpuščenih rib – poginulih. Mnogi se izgovarjajo na to, da so vode danes slabše kot nekoč, kar le deloma drži, saj imamo zdaj veliko dobrih čistilnih naprav. Ampak tudi v takih vodah, ki jim ne moreš nič očitati, in takih je tudi danes še precej, je stanje podobno.

Če bi take vode, kot smo jih imeli leta 1945, znali ohraniti do danes, bi lahko z ribiškim turizmom zaslužili dodaten del BDP, in to izdaten. Lahko bi imeli ihtiološko univerzo za ves svet, vsi bi hodili sem gledat unikatno diverzifikacijo vodnega življa. Nova Zelandija ima krasne vode, čiste, z ogromno ribami, ampak samo dveh, treh vrst. V naših vodah jih je plavalo več kot dvajset. Vode bi za Slovenijo morale biti in bi lahko bile to, kar so za Južno Afriko diamanti.

Pogled iz Ozadja: Najlepše vode na svetu

Reke, premalo cenjeno slovensko bogastvo. Foto : Feist Marko

Prijavi sovražni govor