Vlada za seboj sproti briše sledi

Dvajset ur. Natanko toliko prostora je na strežniku namenjenega za shranjevanje zvočnih posnetkov sej vlade. Ko ga napolnijo, se posnetki samodejno izbrišejo. Dobesednih zapisov ne delajo več. Vlada po naših podatkih očitno vestno briše sledi za seboj.

Do nove vladne politike smo prišli po naključju. Delu so namreč zavrnili dostop do magnetograma 48. redne seje, ki je potekala 29. julija. Informacijski pooblaščenki – podatke smo zahtevali po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) – so namreč pojasnili, da nič od tega ne obstaja. Zahtevo smo vložili 14. avgusta, torej dobra dva tedna po seji, kar kaže, da so posnetki »samodejno« uničeni v nekaj dneh.

To kaže, da je namen ministrskega kabineta ne samo oteževati vpogled javnosti v vladno delo, ampak po naši presoji vnaprej ovirajo delo organov pregona in drugih institucij, kot je denimo KPK. Ti organi v primeru morebitnega suma kaznivega (ali koruptivnega) dejanja, ki bi se, na primer, razkrilo mesec ali dva po seji vlade, nimajo možnosti ustrezno preiskati primer.

Sprememba snemalne politike se je zgodila le poldrugi mesec po tem, ko je informacijski pooblaščenec odločil, da mora vlada posredovati novinarju magnetogram seje, na kateri naj bi se nekdanja premierka Alenka Bratušek »samopredlagala« za kandidatko za evropsko komisarko, sedanja vlada pa se očitno želi izogniti ­podobnim primerom.

Decembrski poseg

Generalni sekretariat je marca 2013 sprejel navodilo številka 12, v katerem so opredeljeni zvočno in slikovno snemanje sej vlade ter izdelava dobesednega zapisa seje vlade. Na podlagi tega je Tanja Šarabon, takratna generalna sekretarka vlade, izdala sklep, da se seje vlade zvočno snemajo in da se pišejo dobesedni zapisi. Zvočni posnetki so bili hranjeni v sefu, dobesedni zapisi pa v zbirki ­»magnetogrami«.

Tako je bilo do decembra lani, ko je generalni sekretar Darko Krašovec občutno spremenil pravila igre. Izdano je bilo novo navodilo številka 12 in na njegovi podlagi še odredba, po kateri se dobesedni zapisi sej ne izdelujejo več. Je pa odredil zvočno snemanje sej. A to je bila le formalnost. Zvočni zapisi fizično (v sefu) namreč niso več hranjeni, saj spremenjeno navodilo izrecno določa, da se shranjujejo »izključno v digitalni obliki na posebej za ta namen določen prostor na strežniku«.

Strežniška radirka

To določilo ima ključno nadaljevanje, po katerem je na tem strežniku prostora le za 20 ur posnetkov. Posnetki sej vlade so samodejno izbrisani, ko »skupno trajanje posnetkov sej, shranjenih na strežniku, doseže časovno omejitev«. Najprej so izbrisani stari, nato novejši posnetki. V primeru 48. seje vlade je bil posnetek izbrisan v največ dveh tednih, v tem času pa se je vlada sestala le še na eni redni seji.

Takšne določbe torej onemogočajo ne le morebiten upravičen vpogled javnosti v delo vlade, ampak tudi organov pregona. V navodilu številka 12 se sicer z enim stavkom dotikajo te težave: »S pisno odredbo lahko generalni sekretar na zahtevo organov pregona zagotovi zavarovanje posnetka pred samodejnim izbrisom.« To določilo za organe pregona ne pomeni nič. Če bi policija denimo danes utemeljeno posumila, da se je na 48. seji vlade, ki je potekala julija, zgodilo kaznivo dejanje, od vlade ne bi dobila praktično nobenega materialnega dokaza.

Na vprašanje, zakaj so se odločili za 20 ur, na vladi odgovarjajo, da dolgotrajno hranjenje posnetkov odpira določena varnostna vprašanja, kar da se je že pokazalo, ko so se posnetki leta 2011 pojavili na youtubu. »Kvota predstavlja kompromis med zaznanimi tveganji, potrebami vlade in zahtevami po povečanju učinkovitosti organizacije dela,« pojasnjujejo.

Vredno Kafke

Skrivnosti navodila št. 12 bi najverjetneje ostale zakopane med kupi papirjev v vladi, če ne bi sredi avgusta zahtevali prepisa magnetograma 48. redne seje, na kateri je vlada med drugim odločala o ugoditvi naši zahtevi po ZDIJZ. Zahtevali smo namreč znižanje ali umik oznake tajnosti z dokumenta obrambnega ministrstva Povezave pripadnikov Slovenske vojske s skupinami, ki izražajo nekatera skrajna stališča, vlada pa je pristojna oseba za sprejetje te odločitve. Ker je ta, sodeč po zavrnilni odločbi, ki je sledila, najverjetneje brez vsakršne razprave zgolj potrdila odločbo, ki jo je pripravilo obrambno ministrstvo, ter je pri tem »spregledala« tudi indice in dokaze o kršitvah zakona, smo se hoteli prek magnetograma seznaniti s postopkom vladnega odločanja v tej zadevi.

Toda takrat se je farsa šele dobro začela. Generalni sekretariat vlade je namreč zavrnil našo zahtevo za dostop do kopije magnetograma, pri čemer je kot osrednji argument navedel, da »magnetogram seje vlade ni vladni dokument«. Skladno s postopkom smo na zavrnilno odločbo odgovorili s pritožbo, nakar je generalni sekretariat vlade izdal še eno negativno odločbo, s katero je nadomestil prejšnjo. Tudi v tej odločbi je vztrajal pri trditvi, da dobesedni prepis seje vlade ni vladni dokument, zato ta z njim ne razpolaga in nam zatorej ne more posredovati njegove kopije. Sledila je še ena pritožba, ki pa jo je obravnaval informacijski ­pooblaščenec (IP).

Pravniška latovščina

A tudi ta nas je zavrnil. Zakaj, ko pa je lani že dovolil dostop do magnetograma seje vlade, na kateri so odločali o slovenskih kandidatih za evropskega komisarja? Zato, ker vlada, kot se je pokazalo šele iz odločbe IP, magnetograma v resnici nima. Tega dotlej generalni sekretariat nikoli ni odkrito pojasnil, temveč je prikrival resnico s pravniško latovščino o spremembah poslovnika.

Še več, šele iz odločbe informacijskega pooblaščenca smo izvedeli, da vlada nima niti zvočnega zapisa seje, saj je bil – skladno z navodilom št. 12 – uničen. To je generalni sekretariat izvolil razkriti šele, ko sta uslužbenki informacijskega pooblaščenca na začetku novembra pri njem opravili ogled in camera. Mi pa smo, ko smo kot stranka v postopku zahtevali kopijo zapisnika o tem ogledu, za nameček izvedeli, da o sejah vlade, razen sklepov in sporočil za javnost, že od lanskega decembra ni več tako rekoč nobenega zapisa. Obstajajo le tisti, ki jih je z izrecno odredbo dal izdelati generalni sekretar vlade Krašovec.

Oviranje arhiva?

Vladno početje bi lahko pomenilo tudi kršenje zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva, ki v dveh členih posebej opredeljuje ravnanje z dokumentarnim oziroma arhivskim gradivom. Kaj je pri zavezanih osebah, med katere sodi tudi vlada, arhivsko gradivo, namreč določi pristojni javni arhiv s pisnimi strokovnimi navodili – za vsako javnopravno osebo posebej. Dokler teh arhiv ne izda, velja, da je vse dokumentarno gradivo obravnavano kot arhivsko. Zakon še določa, da morajo te osebe, torej tudi vlada, »skrbeti za ohranjanje, materialno varnost, celovitost in urejenost dokumentarnega gradiva, ki ga prejemajo ali nastaja pri njihovem delu, dokler ni iz tega gradiva odbrano arhivsko gradivo«. Zakon v dveh členih (34. in 39.) natančno določa dolžnosti javnopravne osebe.

Bojan Cvelfar, direktor Arhiva RS, je na vprašanje, ali vladno početje pomeni kršitev omenjenega zakona, odgovoril, »da z omenjenim navodilom niso bili seznanjeni«. Primer bodo morali zato dodatno preučiti: »Zagotovo pa bodo naše strokovne službe glede tega primerno ukrepale.«

Na vladi se glede tega vprašanja sklicujejo na zakon o vladi, ki med pravnimi akti, ki jih pri svojem delu sprejemajo, ne omenja magnetograma. Zato so skladno z zakonodajo arhivirani odpravki sklepov vlade in zapisniki sej.

Vlada odgovarja

Pojasnjujejo še, da je njihovo delo v celoti transparentno, da pa pravna narava magnetograma ni opredeljena z nobenim pravnim aktom in ta tako ne sodi med vladne dokumente. »Služi izključno kot instrument za presojo ob potrjevanju zapisnika, ali je generalni sekretar po seji vlade zapisal sklepe v vsebini, kot so bili na seji sprejeti.« Po potrditvi zapisnika je, pravijo, pravno relevantna le njegova vsebina, ne glede na vsebino magnetograma.

Dodajajo tudi, da se »delovanje vlade v našem političnem sistemu presoja samo skozi končne odločitve vlade, izražene v sklepih vlade, in ne prek stališč njenih članov v razpravi«. Ta na vladni seji že zdaj ni javna in zato »javnosti niso dostopni niti zvočni posnetki sej vlade«. Pa še, da so generalni sekretarji le redko vpogledali v magnetograme, zato so se odločili za racionalizacijo. In da vladne seje snemajo le še na vzhodu Evrope.

Zaupno

Na vprašanje, ali je generalni sekretar od decembra 2014 odredil pisanje dobesednega zapisa, z vlade odgovarjajo: »Da. Enkrat. Konkretnega primera zaradi zaupnosti ne moremo navesti.«

Kot ključni razlog za spremembo načina snemanja in zapisovanja razprav vlade navajajo varnostna vprašanja, predvsem incident, povezan z youtubom, zato so ocenili, da je hranjenje posnetkov na zunanjih nosilcih podatkov neustrezno, ter se lotili »prenove sistema snemanja sej vlade in pisanja ­magnetogramov«.

Zmanjšana preglednost

Nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar pravi, da je pravno gledano popolna diskrecijska pravica vlade, kako bo ravnala s posnetki in magnetogrami, da ni »pravnega vzvoda, ki bi jih prisilil v kaj drugega«, in da si težko predstavlja, da bi jih tudi državni arhiv prisilil v drugačno delovanje. Musarjeva še ocenjuje, da ima v tem primeru vlada tako imenovano »polje miru« in da se lahko sama odloči tudi za – v odnosu do transparentnosti – restriktivno ravnanje. Meni še, da to ni oviranje organov pregona.

»Zunaj pravnih argumentov se mi brez dvoma zdi, da se je s tem bistveno zmanjšala preglednost dela vlade. Občutek imam, da se je z novim pravilom hotela zgolj izogniti ZDIJZ, zagotovo pa s tem ni povečala učinkovitosti dela vlade.« Kot nekdanja informacijska pooblaščenka ve, da je pooblaščenec doslej ugodil zahtevi za dostop do magnetograma le dvakrat, zato se ji ta reakcija vlade zdi »absolutno pretirana«.