Nespodobna dilema v UKCL: zaposliti zdravnike ali skladiščnika?

V času, ko so na nevrološki kliniki, oddelku za vaskularno in intenzivno nevrološko terapijo, dihali na škrge in moledovali za zaposlitve zdravnikov specialistov, je dobil službo v UKC Ljubljana Uroš Smiljić. Skladiščnik, ki zdaj sedi v hišnem priporu.

Sodišče je odredilo pripor zaradi suma trgovanja s čakalnimi vrstami za zdravstveno obravnavo. V kliničnem centru so mnogi srečevali Smiljića, a niso vedeli, kam spada. Nekateri zdravniki ne znajo opisati niti tega, kako se mu je uspelo vtihotapiti v njihovo družbo, a kar naenkrat, pravijo, je bil med njimi. Razlagal jim je, kako visoke zveze da ima, kako bodo uredili to zdravstvo, kako je imel tudi sam slabe izkušnje pri zdravstvenem zapletu z ženo itd. Stike je poskušal navezati tudi tako, da je kakšnemu zdravniku prinesel prigrizek. Velikokrat je bil opažen v upravni stavbi kliničnega centra v družbi nekdanjega generalnega direktorja UKC Ljubljana Simona Vrhunca. Ta naj bi mu tudi uredil zaposlitev v kliničnem centru, a je Vrhunec to javno zanikal, češ da ni sodeloval v postopku njegove zaposlitve. Ne glede ne zanikanje je bil v času, ko je Smiljić dobil delovno mesto, prav Vrhunec odgovoren za poslovanje kliničnega centra.

Neuslišane prošnje

Novembra 2014 je prav Vrhunec prejel v vednost pismo Bojane Žvan z nevrološke klinike. V njem je prosila svet zavoda UKCL za pomoč pri reševanju kadrovske zmede na oddelku za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo (KO VNINT), ki je nastala po odhodu dveh zdravnic specialistk. Ti sta zapustili klinični center konec februarja in konec septembra 2014, konec novembra pa na oddelku, kot je razvidno iz pisma, še vedno niso imeli nujnih kadrov­skih okrepitev. Pojasnilo poslovne direktorice nevrološke klinike Manje Oluič, da je klinika manjkajoča zdravnika v enoti nadomestila že v kvoti zaposlovanja za leto 2013, se je Žvanovi zdelo nezaslišano. V pismo tedanji predsednici sveta zavoda UKCL je zato zapisala težke besede: »Gre za špekulativno zaposlovanje in prikrivanje napak pri kadrovanju na nevrološki kliniki še iz prejšnjih let, česar Zujf ne omogoča. Takšno mešetarjenje s kadri je nesprejemljivo, zlasti za tako resen in kompleksen poslovni sistem, kot je organizacija enot v UKCL.«

Pet dni po tem opozorilu so na oddelku za določen čas (za pol leta) zaposlili zdravnika brez specializacije – zdravnika po oprav­ljenem sekundariatu, kasneje pa še enega. Oba zaradi povečanega obsega dela. Vendar zdravnika brez specializacije nista isto kot specialista, ki lahko sprejemata samostojne odločitve in za katera je prosila Žvanova. Slednja so na oddelku zaposlili mnogo kasneje. Specialistko, ki je zapustila KO VNINT februarja 2014, so tako nadomestili po letu in pol, tisto, ki je odšla septembra 2014, pa šele po dveh letih. Vlogi za pridobitev soglasja za njuno nadomestitev so oddali na ministrstvo za zdravje skoraj leto po odhodu prve specia­listke – januarja 2015.

Brez soglasja ministrstva, ki ga je zatem potrdil še svet zavoda UKCL, namreč zaradi takrat veljavnega Zujfa niso smeli zaposlovati novih delavcev.

Razpis je, a ga ni

Kadrovsko stisko so imeli tudi v skladiščih. Ta je bila za vodstvo in kadrovike UKCL očitno pomembnejša od tiste na oddelku, ki ima več kot 90 odstotkov urgentnega dela s pacienti z možgansko kapjo – mesec dni po prošnji Žvanove je namreč v skladišču dobil zaposlitev za nedoločen čas Uroš Smiljić. V UKCL so ga sprva zaposlili od 29. decembra 2014 do 9. januarja 2015, in sicer za nadomeščanje odsotnosti obolele delavke, z 31. decembrom 2014 pa je bil za nedoločen čas sprejet na delovno mesto skladiščnika. Junija letos se je s peto stopnjo izobrazbe (PPT-tehnik) zavihtel na delovno mesto finančno-računovodskega delavca v skladišču. Če strnemo – najprej so ga zaposlili za določen čas enajstih dni, da bi nadomeščal obolelo delavko, po zgolj dveh dneh (!) nadomeščanja pa je postal skladiščnik.

V naši največji bolnišnici so zagotovili, da je vse potekalo po pravilih. »V vseh primerih je bil Smiljić izbran na podlagi razpisa, izpolnjenih pogojev in odločitve komisije,« so zapisali v pojasnilih na anonimno pismo o kadrovsko-finančni hobotnici v UKCL, ki je pred kratkim zakrožilo v javnosti.

Na vprašanje, kdaj in kje je bil objavljen razpis, na podlagi katerega je bil Smiljić izbran za skladiščnika, ter kdo je sestavljal komisijo, ki je odločala o njegovi zaposlitvi, so v UKCL pojasnili, da za delovno mesto skladiščnika razpis ni bil podan: »Sklenjena je bila nova pogodba o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin (izjema od objave, v skladu s 26. členom ZDR-1).«

Poglejmo podrobneje: Smiljić se je konec oktobra 2014 prijavil na razpis UKCL za nadomeščanje finančno-računovodskega delavca za službo za popis sredstev, nabavni sektor, a se je delavec, ki naj bi ga nadomestil, predčasno vrnil v službo. Tedaj so na oddelku za obračun plač podali zahtevo za nadomeščanje delavke zaradi bolniške odsotnosti.

»Ker je Smiljić opravil vse obveznosti za zaposlitev (tudi zdravniški pregled), je bil zaposlen na delovno mesto finančno-računovodskega delavca. Ker je bila delavka odsotna že dalj časa, je bila sprejeta odločitev za izjemo od objave razpisa,« so povedali na UKCL. Dva dni zatem je Smiljić – spet brez razpisa, ker so to bile spremenjene okoliščine – nadomestil upokojenega skladiščnika. Junija letos je, ker se je delovno mesto izpraznilo, v skladišču napredoval na delovno mesto finančno-računovodskega delavca z bruto plačo dobrih 900 evrov. Danes je v suspenzu.

O tem, da jim v skladiščih primanjkuje delavcev, so obvestili ministrstvo za zdravje septembra 2014, ko so prosili za soglasje k zaposlitvi dveh skladiščnikov. V obrazložitvi potreb po novih zaposlitvah so navedli, da so leta 2012 delo v skladiščih (skladišče medicinskega potrošnega blaga, skladišče nemedicinskega blaga, skladišče tehničnega materiala, skladišče rezervnih delov ter skladišče živil) zaradi upokojitve zapustili trije sodelavci: dva iz skladišča medicinskega potrošnega blaga ter eden iz skladišča nemedicinskega blaga. Nadalje so pojasnili, da so zaradi omejevanja zaposlovanja poskusili nadomestiti izpad osebja z večjo intenzivnostjo dela, leta 2013 pa je zaradi odobrene invalidnosti izpadel še en sodelavec, ki je lahko opravljal le lažja dela.

Zaradi spremenjenega načina oskrbe oddelkov ter ukinjanja depojev na dislociranih lokacijah se je po njihovih besedah povečalo število izdaj iz vseh skladišč, zlasti iz skladišča medicinskega potrošnega blaga, zaradi česar niso mogli več slediti potrebam ­uporabnikov.

Smiljića so tako na podlagi soglasja, izdanega konec septembra 2014, zaposlili na mestu skladiščnika z bruto plačo 730 evrov konec decembra 2014, drugega skladiščnika pa so kljub opisani stiski zaradi povečanega obsega dela zaposlili šele aprila 2015 – prav tako brez razpisa, zgolj s prerazporeditvijo v UKCL!

Naj spomnimo še na Vrhunčevo izjavo, da so v kliničnem centru vzpostavili sistem transparentnosti zaposlovanja na podlagi javne objave prostega delovnega mesta.

Kadrovanje brez nadzora

Ministrstvo za zdravje v UKCL ni izvajalo nadzora o skladnosti zaposlovanja v primerjavi z izdanimi soglasji za zaposlitve. Za nadzor je bil pristojen inšpektorat za javni sektor, ki prav tako ni oprav­ljal nadzora, češ da o tem ni prejel pobude. Roka, do katerega je moral delodajalec uporabiti posamezna soglasja za zaposlitve, ni bilo, ministrstvo je imelo le v določenih primerih podatke, katere odhajajoče delavce je treba nadomestiti. Vse to priča, da je bilo izdajanje in potrjevanje soglasji zgolj papirnata nujnost, nevredna omembe.

Kakorkoli, devetnajst dni po pismu Žvanove oziroma dvanajst dni pred Smiljićevo zaposlitvijo je na nevrološki kliniki zavrelo. Zdravnik Ivan Radan je uporabil kalij. Danes mu sodijo, da je pomagal predčasno ugasniti življenje šestim bolnikom, on pa vztraja, da je bil kalij, s katerim naj bi bolniku skrajšal življenje, le provokacija. »Hotel sem opozoriti na veliko hujše dogajanje, to je na zelo slabe odnose in nekomunikacijo v zdrav­stvenem timu. Delo na intenzivni terapiji je bolj zapleteno kot kjerkoli drugje. Problem je tudi prostorska stiska in premalo osebja,« je za Delo povedal kmalu po dogodku s kalijem. V priporu je preživel enajst mesecev, izgubil službo, vrnil licenco, kot odgovorno pa so razrešili s položaja vodje KO VNINT tudi Bojano Žvan, avtorico pisma o kadrovskih težavah. Odgovorni za reševanje teh so ostali v 'skladiščih'.

Ker naj bi bil zgoraj opisani način kadrovanja le vrh ledene gore, so na inšpektoratu za delo napovedali, da bodo v kliničnem centru v okviru pristojnosti opravili nadzor glede postopkov zaposlovanja. Tam so leta 2013 in 2014 opravili enajst nadzorov, a predvsem s področja nadzora varnosti in zdravja pri delu.