Nevladne organizacije niso le privesek države

Vsaka uspešna prijava na projekte, ki nevladnim organizacijam omogoča preživetje, temelji na inovativnosti, učinkoviti organizaciji in uspešni administraciji.

pon, 04.12.2017, 15:00

Obstoj večine nevladnih organizacij temelji na inovativnosti, učinkoviti organizaciji in uspešni administraciji. To zahteva vsaka uspešna prijava na projekte, ki jim največkrat omogočajo preživetje. Čeprav so takšne denarne spodbude dobrodošle, so nevladniki po koncu projekta zaradi pomanjkanja sistemskega financiranja prepuščeni predvsem lastni iznajdljivosti.

Spodbujanje mladih pri aktivnem državljanstvu in krepitev njihovih zaposlitvenih kompetenc – to sta najpomembnejša cilja mladinske mreže MaMa, ki združuje 47 mladinskih centrov po Sloveniji. V nevladni organizaciji to uresničujejo z izobraževanji in drugimi aktivnostmi, ki jih ponujajo predvsem centrom in šolam, kar jim omogoča izključno projektno financiranje. Enkrat na dve leti se prijavijo na nacionalni razpis urada za mladino in kandidirajo na približno treh evropskih razpisih, predvsem programa Erasmus+ in evropskega socialnega sklada. Z vsakim projektom ustvarijo novo zgodbo in razvijajo nove ideje, razlaga direktorica zavoda MaMa Maja Hostnik. To jim omogoča dodatne zaposlitve in razvoj, toda neurejeno sistemsko financiranje nevladnih organizacij skriva številne pasti.

Nenehna negotovost

Prijavo na zahtevnejši razpis pri mreži MaMa pripravljajo trije zaposleni, kar lahko traja celo mesec dni. Ti se v tem času ne morejo posvetiti področjem, za katera v zavodu sicer skrbijo, razlaga Hostnikova, saj se pri prijavi na razpis spoprijemajo s številnimi birokratskimi ovirami. Razpisni pogoji pogosto zahtevajo vključevanje novih mladih sodelavcev, kar je dobro, a tistim, ki so pri preteklih projektih z njimi že sodelovali in pridobili nekaj izkušenj, delo v prihodnje težko zagotovijo.

Vsaka prijava na razpis ne pomeni, da bodo sredstva tudi prejeli. »Če nismo uspešni, je bilo naše delo zaman. Ne dobimo sredstev, zaradi česar ne moremo ponuditi novih usposabljanj in zaposlenim podaljšati pogodb, novim pa ne ponuditi delovnega mesta,« razlaga Maja Hostnik. Organizacija lahko nadaljuje svoje aktivnosti s prostovoljci, kar je za prehodno obdobje sprejemljivo, vendar dolgoročno ne more biti motor uspeha.

Razpisi ne omogočajo nadgradnje

Usposabljanj in različnih delavnic, ki jih oblikujejo in snujejo med projekti, po zaključku ne morejo več izvajati. Dodatnega financiranja ne prejmejo, projekti pa niso tržno naravnani, da bi to zadostovalo za njihovo preživetje. »Ko po koncu financiranja mladim ponudimo usposabljanja, ki več niso brezplačna, jih niso pripravljeni oziroma jih ne zmorejo plačati,« pravi Hostnikova. Novi razpisi jim ne omogočajo nadgradnje obstoječih, ampak zahtevajo nov odmerek kreativnosti pri prijavi.

To je sicer dobro, saj ta omogoča razvoj organizacije, a več kot nujno je, da bi z že nastalimi najboljšimi projekti lahko nadaljevali. Nekateri od njih bolj kot inovativnost potrebujejo tradicijo in kakovost, kar je še posebej pomembno, ko so ti namenjeni družbenim skupinam, kot so mladi. »Da ne bi postali še bolj apatični, kot velja za večino, morajo biti nenehno v pogonu, za to pa potrebujejo priložnosti,« poudarja Hostnikova. Te bi jim nevladni sektor lahko ponudil večkrat, če bi bilo financiranje njihovih dejavnosti bolj stabilno.

Zakon in nova strategija

Vendar država nevladnih organizacij nikoli ni prepoznala kot enakovrednega partnerja pri izvajanju javnih programov, ampak le kot privesek, pravi državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade Andreja Črnak Meglič, ki se delu z nevladnimi organizacijami posveča več kot dvajset let. Največ javnih sredstev prejmejo javni zavodi oziroma organizacije s koncesijo, ki so glavni izvajalci programov, za druge pa velja, da opravljajo delo na podlagi projektnega financiranja.

Iz javnih razpisov po podatkih mreže slovenskih nevladnih organizacij (CNVOS) dobijo v povprečju dobro tretjino sredstev, preostalo pa iz tržnih dejavnosti in donacij. Tako imajo nevladne organizacije še vedno premalo potenciala, da bi se profesionalizirale, poudarja Črnak Megličeva. Na to kaže tudi podatek, da je v Sloveniji v nevladnih organizacij v povprečju šestkrat manj zaposlenih kot v Evropski uniji.

Kot pravi Črnak Megličeva, bosta financiranje olajšala zakon o nevladnih organizacijah in strategija njihovega razvoja, ki naj bi bila sprejeta do konca leta. Strategija predvideva posebna razvojna sredstva za financiranje pridobivanja dodatnih sredstev evropskih projektov, novih zaposlitev, koordinatorjev za prostovoljce in mrežnih organizacij. Vendar nevladniki ne smejo zgolj čakati, da jih bo država povsod podprla, še dodaja Črnak Megličeva. Morali bodo izkoristiti tudi možnost donacij in razvijanja storitev, ki bi jih lahko tržili.


Prijavi sovražni govor