»Ni informacij obveščevalnih služb, da bi bili med migranti teroristi «

Pove le, da bo vojska, če bo naprošena, pomagala pri njeni postavitvi. Natančnejše odgovore naj poiščemo na notranjem ministrstvu, ki je edino pristojno, poudari.

Naša vprašanja so torej v pristojnosti ...?

Notranjega ministrstva, jaz lahko govorim le o pristojnosti obrambnega. O postavitvi tehničnih ovir je predsednik vlade nekaj že povedal, pripravljeni so različni scenariji, in če bo potrebna pomoč vojske, bo takšna zahteva prišla z notranjega ministrstva. Mi pa smo pripravljeni.

To je torej vse, kar lahko poveste o bodeči žici?

To ni pristojnost ministrstva za obrambo.

Bodeča žica se je v tej begunski krizi izkazala za ne najbolj učinkovito sredstvo. Se vam osebno zdi poraba denarja za takšna sredstva ustrezna?

Osebno bi se mi zdelo najbolj ustrezno, če bi imela Evropa odgovore glede reševanja migrantske krize. Slovenija ima schengensko mejo, niti ne zunanjo, tako da smo res v neprijetnem položaju. Izvajati moramo schengenska pravila, omejeni smo z resursi, smo najmanjša država na tako imenovani balkanski poti do želenih destinacij beguncev in migrantov ... Najbolje bi bilo, da bi prave odgovore imela Evropa. Morda bo zdaj, ko se bodo po napovedih razmere čez zimo umirile, čas za to, a že zdaj bi morala Unija – vsak dan – bolj konkretno, tako kot denimo za reševanje bank, sprejemati ukrepe.

So slovenski tako imenovani stopnjevalni ukrepi pritisk na Evropo, kot poziv h konkretnejšim ukrepom?

Voditelji so se na zadnjem minivrhu dogovorili za strategijo. Predvsem je zaželeno sodelovanje med državami, v našem primeru z Avstrijo in Hrvaško. Ko govorimo o sodelovanju, pa je mišljeno predvsem obveščanje sosednjih držav o svojih ukrepih. Sodelovanje z Avstrijo je dobro, s Hrvaško se izboljšuje, a še vedno ne tako, kot bi si želeli.

Podpirate odločitev državnega zbora, da ne dovoli referenduma o spremenjeni obrambni zakonodaji? Spremembe ste zagovarjali ...

Ta zakon je naš matični zakon in jasno je, da ga kot obrambna ministrica predstavljam v državnem zboru. V zakonu o obrambi imamo 37. člen, tretji in četrti odstavek, ki že zdaj omogočata vojski pomoč civilni zaščiti ob naravnih in drugih nesrečah in policiji pri širšem varovanju državne meje. V migrantski krizi smo prvič prišli v položaj, da smo organizirali pomoč policiji. Na podlagi ocen in dogodkov na terenu je vse vodilo do ugotovitve, da mora dobiti vojska dodatna pooblastila, ki naj ne bi bila policijska, ampak le dovolj učinkovita, da se zagotovi ustrezna pomoč policiji.

Zakon v 37. členu že določa, da se vse naloge v okviru širšega varovanja državne meje izvajajo na podlagi načrta. Tega pripravi policija v sodelovanju z vojsko, saj drugače operacij na terenu ni mogoče izvajati. Vojska mora imeti natančne načrte, zato je sodelovala tudi pri pripravi obstoječega. Na njegovi podlagi je vlada sprejela pravila delovanja vojske, kjer je vse natančno opisano, od tega, kako lahko vojak oziroma vojakinja izvajata naloge, kako sodelujejo s policijo in tudi, kako delovati, če pride do hujšega položaja, kot je silobran, uporaba skrajne sile ...

Vsebina člena torej po vaši presoji ni bila dovolj?

Izkušnje na terenu so pokazale, da vojska na terenu ne more delovati dovolj učinkovito in da ne more pomagati policiji na ustrezen način. Tako je nastal člen 37.a, ki je kompromis, pri čemer je bilo upoštevano, da gre za občutljivo vprašanje, in prav zato je vanj vnesenih toliko varovalk. Tudi zato sem bila zadovoljna z dogovorom, da odločitev o delovanju pripadnikov SV na podlagi člena 37.a sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino. Za redkokateri zakon se zahteva takšna večina. Gre pa seveda tudi za omejen čas trajanja, za čas, ko bo to nujno. Za največ tri mesece, potem mora državni zbor odločati ponovno, seveda spet z dvotretjinsko večino. Pri tem bosta natančno opredeljena vsebina dela in razmerje med policijo in vojsko na terenu. In če hočemo prepričati dve tretjini poslancev, mora biti to res dobro razloženo.

No, s poslanci najbrž ne bo težav, glede na to, da so pri tem vprašanju plebiscitarno razpoloženi ...

Saj poslanci se odgovorno odločajo in bodo zahtevali ustrezno gradivo, da se bodo lahko odločili.

Kaj pa opozorila nekdanje obrambne ministrice, bivših načelnikov generalštaba, da je vse, o čemer se je odločalo, že v »stari« obrambni zakonodaji?

Po starem zakonu, če uporabim vašo terminologijo, vojska lahko sodeluje s policijo, to je res. Ampak v nekem trenutku je kazalo, da bi se lahko število migrantov bistveno povečalo in da bi morali biti pripravljeni na obsežnejše naloge. Zato je vlada oblikovala omenjeni člen. Izkušnje s terena so pokazale, da bi morala vojska dobiti dodatna pooblastila.

To je torej neki pogled naprej? Na Hrvaškem vse naloge vseskozi opravlja redna sestava policije. Poleg tega zdaj nemoteno deluje tako imenovani koridor. Je vojska na terenu sploh še potrebna?

Zagotovo, pa tudi policija, civilna zaščita, humanitarni delavci ...

Ne, ne, govorimo samo o vojski.

Govorimo o tem, da je vojska na terenu potrebna, da se lahko izvaja normalna oskrba migrantov in beguncev. Navzočnost vojaka deluje – no, vem, da se to smešno sliši – pomirjajoče tudi na migrante. To je pokazala dosedanja praksa.

Vojska, ki je na meji, se je tja pripeljala z oklepnimi vozili in oborožena, ne le z osebnim orožjem. To lahko razumemo tudi tako, da je prišla z zastraševalnim namenom. In če se še za trenutek pomudimo na Hrvaškem, tam jih policija sprejema v rednih uniformah. Občutek je čisto drugačen. Zakaj ni vojska oklepnikov, če je že morala z njimi na mejo, pustila kakšen kilometer, dva v zaledju?

Če se vrnemo malo nazaj – Slovenija vendarle ima schengensko mejo. Nalog slovenske in hrvaške policije zato ne moremo enačiti. Tudi če imajo na meji enako število policistov kot mi, naši opravljajo drugačne naloge, zahtevnejše zaradi shengenskih postopkov. Tudi zato je tu pomoč vojske. Vlada je o tem odločila na predlog notranjega ministrstva.

Kar zadeva vozila, bi morda res bilo bolj modro, da bi jih pustili nekje drugje in peš prišli še tistih nekaj kilometrov, a vedeti morate, da imamo samo dva avtobusa za prevoz vojakov, kar je med drugim posledica tega, da se je v zadnjih petih, šestih letih obrambni proračun drastično zniževal. Uporabljajo torej opremo, ki jo pač imajo. So pa vozila, vrste bovi, enaka kot policijska, le druge barve.

Zakaj imajo puške čez ramo?

Vsaj vojak ima uniformo, osebno opremo in osebno oborožitev. To določajo pravila službe.

Na avstrijski meji deluje vojska brez oborožitve.

Oni imajo naborniško vojsko, sistem je drugačen.

So pa na meji brez orožja. Kaj pa samo osebno orožje?

Pri večini vojakov je njihovo osebno orožje puška. Častniki imajo pištole.

Vrnimo se še k prepovedanemu referendumu. Ustava govori o ogroženosti, ampak konkretizacije te ogroženosti še danes nismo slišali. Kaj preti Sloveniji? Kaj je tista konkretna grožnja?

Poslanci, podpisani pod to pobudo, so jo razložili, vlada se je z njo strinjala in tudi sama sem povedala, da podpiramo prepoved.

Na podlagi kakšne grožnje? Kaj ogroža državo, da si ne moremo privoščiti referenduma?

Pri zakonih s področja obrambe državni zbor po ustavi lahko sprejme sklep, da ne dovoli referenduma. Ocena je, da se lahko položaj toliko poslabša, da bo treba aktivirati člen 37.a. Zdaj seveda še ni, vojska izvaja naloge po 37. členu. Vlada je pripravila stopnjevalne ukrepe, in to samo za primer, da bi se položaj poslabšal. Če bi policija zaradi dolgotrajnih postopkov, prevelikega števila migrantov, nestrpnosti na terenu potrebovala dodatno pomoč. To pa lahko zagotovi le vojska, drugih sil v Sloveniji nimamo.

To je ta ocena grožnje?

Bolje je, da te naloge kot pomoč policiji izvaja vojska kot pa zasebne varnostne službe.

Vojaki, ki so bili na mednarodnih misijah, so za takšne primere verjetno deloma že usposobljeni. Kaj pa drugi? Ni malo pomislekov, da bo težko v kratkem času spoznati delo policista, ki s pooblastili dela vsak dan, se je za to izobraževal ...

Če bo ta člen aktiviran, bo najprej spremenjen načrt in na podlagi tega tudi delovanje vojske. Vprašanje bo, za katero vrsto pooblastila bo šlo. Ne vemo, ali bo treba naenkrat aktivirati vse štiri alineje, jih pa bodo lahko izvajali samo tisti pripadniki vojske, ki bodo za to usposobljeni. Zagotovo neusposobljenih vojakov ali vojakov brez ustrezne opreme ne bomo pošiljali. Teh omejitev se zavedamo in prav zato smo v tesnem stiku s policijo pri načrtovanju prihodnjih nalog. Upam pa, da do teh ne bo prišlo.

Govorili ste tudi o tem, da bo v primeru zaostritev vpoklicana pogodbena rezerva, prav tako vojaki, ki so na mednarodnih misijah. Ob takih napovedih se poraja vprašanje, ali predsednik vlade, vlada, vi veste nekaj, česar mi ne. Kot da smo na robu katastrofe.

Ne, ne. Sistem obrambe in zaščite je takšen, da moraš biti pripravljen, na vse scenarije. Vse preigravamo. Vemo tudi, da to, čemur smo priča, ne bo kar tako minilo. To bo dalj časa trajajoča naloga, vojska pa mora izvajati še vse druge mirnodobne naloge. Migracijam moramo zato prilagoditi tudi sistem delovanja SV. Zadnje dni denimo vidite, da se število vojakov, ki pomagajo policiji in civilni zaščiti, zmanjšuje, ker to razmere na terenu dovoljujejo. Upoštevati moramo vse dejavnike in organizirati delo na daljši rok. In če bo treba, lahko vpokličemo še pogodbeno rezervo. Pogodbe z več kot 900 pripadniki te rezerve imamo podpisane, njihovo število pa lahko tudi povečamo.

Ste lahko bolj jasni pri scenarijih, ki jih omenjate? Povečanje števila ...

Pripravljamo dvoje: logistično podporo civilni zaščiti, to je dnevno od 50 do 80 pripadnikov SV na terenu, v ozadju je seveda še logistika, da je vse ustrezno organizirano. Drugi del je pomoč policiji, od 500 do 600 vojakov, torej to, kar se vidi na terenu – pomagajo na različnih lokacijah v dogovoru s policijskimi upravami in tudi tu je v ozadju vsa logistika. Naši scenariji gredo torej le v smer, da bi v primeru večjega angažiranje stalne sestave SV lahko povečali število pripadnikov vojske tudi s pogodbenimi rezervisti. Da, vse to imamo pripravljeno in organizirano.

Glede odpoklica pripadnikov iz misij: to sem omenila, ker je bilo veliko vprašanj na to temo na seji odbora za obrambo, vendar je predsednik sejo hitro prekinil in nanje nisem utegnila odgovoriti. Moj odgovor je takšen: tega ne priporočamo, zaradi našega prispevka v okoljih, kjer potekajo mednarodne mirovne operacije, zaradi nalog in obveznosti, ki smo jih v teh misijah prevzeli in smo zanje odgovorni. Če pa bi se zgodil črni scenarij, če bi se število migrantov izjemno povečalo in bi policija zahtevala od nas več vojakov, bi vpoklicali tudi njih, okoli 300 jih je. Vendar mislim, da to ne bo potrebno.

Kaj pa strahovi, da se s prihodom vojske na meje, s povečevanjem njenih pooblastil odpira Pandorina skrinjica, ki smo jo z odhodom iz nekdanje države za vedno zaprli? Lahko javnosti jasno in odločno zagotovite, da so ti strahovi odveč? Bo ostalo točno v okvirih, o katerih javno govorite?

Ostalo bo točno v teh okvirjih. To zaupanje se ne bo zlorabilo. Moramo pa imeti malo več zaupanja v slovenske vojake.

To sploh ni težava. Vojska ima nesporen ugled v javnosti.

Da. Smo del kolektivne obrambe Nata, članica EU ... Jasne so vse pristojnosti odločevalcev v sistemu obrambe. Tu so predsednik republike, predsednik vlade, vlada, minister, načelnik generalštaba ... Dovolj je varovalk, da zlorabe ne more biti. Je pa vedno vse v ljudeh.

Ko smo že pri ljudeh. Po naših informacijah je bila na vladi vsaj začetna razprava o napotitvi vojske na mejo precej burna. Vsaj en minister in ena ministrica sta imela velike zadržke, ministrica naj bi bila tista za notranje zadeve. Je vlada danes enotna, so pogledi še vedno različni?

Pogledi vlade o sodelovanju vojske so enotni. V fazi priprave zakona o obrambi pa je bilo seveda več različnih mnenj, a so pri usklajevanju pomagali tako na pravosodnem ministrstvu, službi za zakonodajo, ministrica za notranje zadeve ...

Na notranjem ministrstvu torej tega niso razumeli tako, da policija sama ne more obvladati razmer?

Ne, ne. To bi bilo napačno sporočilo. Pomembno je, da vojska dela po načrtih policije, skupaj s policijo, za pomoč policiji.

Policija bo torej imela glavno besedo na terenu?

Policija mora imeti glavno besedo. Pristojna je za nadzor državne meje. Nobenega dvoma ni. Vojaki to vedo. Tudi ko je vojska prvič pomagala civilni zaščiti, so se pojavila podobna vprašanja. Toda to je – žal po vrsti naravnih nesreč – vprašanje, ki se ne odpira več. Več dilem o podpori vojske policiji je zato, ker je to pač prvič. Če danes vprašate vojake o dobrih praksah, vam bodo navedli prav sodelovanje s policijo, da skupaj dobro sodelujejo na terenu. Tam so, da drug drugemu pomagajo. Jasno pa gre za delo po načrtih policije.

Hrvaška se je, tudi s podporo obrambnega ministrstva, odločila, da vojske na tak način kot Slovenija ne bo uporabila. Tamkajšnji notranji minister se je spraševal, kaj naj vojska počne na meji. Da bo tekala in lovila begunce, ne pride v poštev, je dejal, predstavlja si jo le v primeru, da bi uporabila orožje, to pa je po njegovi oceni nesprejemljivo.

Na Hrvaškem sistem civilne zaščite ni pod pristojnostjo ministrstva za obrambo. Že ta sistem imajo verjetno organiziran drugače. Sem pa že na začetku omenila temeljno razliko: kaj dela hrvaška policija in kaj slovenska. Mi imamo schengensko mejo, kjer je treba izvesti predpisane postopke, ki jih na Hrvaškem ne izvajajo. Zato Slovenija potrebuje na meji več ljudi. Policija mora za dosledno izvajanje schengenskih pravil angažirati več svojih pripadnikov, zato je treba za druge naloge, ki bi jih sicer opravila policija, angažirati tudi pripadnike vojske.

Še en skok do bodeče žice in ograje. Po naši anketi 76 odstotkov državljanov nasprotuje takšnim ukrepom. Se na vladi ukvarjate s takšnimi premisleki državljanov?

Na vladi se ukvarjamo z izpolnjevanjem zavez. Tudi mednarodnih. Zavedamo se, da gre za humanitarno krizo, ki jo je treba reševati primerno, obenem pa je treba zagotoviti varnost za slovenske državljane, za njihovo premoženje.

Slovenskim državljanom se ni še nič zgodilo …

To je zato, ker varnostni sistem dobro deluje.

O tem vas sprašujemo. Kaj konkretno grozi slovenskim državljanom?

Če sistem ne bi deloval tako, kot deluje, da migrante na meji s Hrvaško sprejemamo, da jih namestimo v sprejemne centre, tam s pomočjo civilne zaščite oskrbimo, da dobijo hrano, pijačo, zdravniški pregled, da lahko prespijo … na organiziran način. Žal nam je sicer, da so zmogljivosti premajhne. Moramo jih še povečati, sploh zdaj ko prihaja zima, poiskati bo treba nastanitvene zmogljivosti, primerne za to obdobje. Če ne bi bili tako organizirani, bi migranti sami iskali pot naprej na različnih koncih Slovenije, in vprašanje je, kako bi ljudje to sprejeli. Da večina Slovencev ni soočena s krizo, je zasluga dobrega dela policije, civilne zaščite in vojske. Sicer bi bilo stanje bistveno drugačno.

Morda bi bilo prav te grožnje bolj jasno pojasniti. Pri navajanju nevarnosti zgolj na splošno se pojavljajo nove in nove skrajne razlage, saj so ljudje zelo občutljivi na take informacije. Z nenehnim namigovanjem politike na ogroženost države se namreč porajajo številne špekulacije …

Po svoje imate prav, zagotovo. Toda po drugi strani morajo državljani vedeti, da je država pripravljena na večje pritiske na državno mejo in drugačne okoliščine v ciljnih državah beguncev in migrantov, ki bi drastično vplivale tudi na našo.

Vaša izjava, da boste v nekem trenutku poklicali v domovino vojsko iz misij v tujini, prav tako daje občutek izrednega stanja.

Se strinjam, da begunci zdaj ne ogrožajo našega premoženja in varnosti državljanov. Lahko pa bi ju. Zakaj strašiti ljudi, če ni treba? Toda res je tudi, da če možnih situacij ne predstaviš realno, se majhni strahovi razraščajo v velike. Nimamo nobenih informacij obveščevalnih služb, da bi bili med migranti teroristi ali karkoli takega.

Želim si, da bi čim več zgodb prostovoljcev, ki pomagajo v begunskih centrih, prišlo v medije in bi opisali svoje vtise. Da so to le ljudje, ki imajo težke življenjske izkušnje. In smo lahko srečni, da smo na tej strani, ko jim lahko pomagamo, in ne iskalci pomoči.

Nemške obveščevalne službe so po poročanju pri le desetih osebah ugotovile možnost, da pripadajo terorističnim organizacijam, pri vseh množicah, ki prihajajo v državo.

To so navadni ljudje, resda iz različnih držav, z različnimi statusi, ki bi jih lahko pridobili. Nevarnost bi obstajala le, če bi Slovenija dopustila, da bi prosto, brez nadzora, prehajali čez ozemlje države.

Ali se ne bojite, da bi se lahko zgodilo prav to? Če bi se Slovenija odločila, da zapre mejo, tako ali drugače? Poznavalci namreč pravijo, da je to reka, ki je ni mogoče ustaviti, in da bi ob zapori meje zgolj iskala nove poti. Kaj se bo zgodilo, če bodo prebežniki iskali poti čez druge konce Slovenije, kaj bo počela vojska? Lovila ljudi po poljih in gozdovih?

Saj begunci nikoli ne hodijo sami, nekdo jih usmerja. Ali so to tihotapci, ki ji nelegalno spravljajo v države EU, ali tisti, ki jim na poti v ciljne države pomagajo, pri nas so to civilna zaščita in policija v sodelovanju z vojsko. Vse države želijo imeti val ljudi pod nadzorom. Da jih registrirajo, jim pomagajo in da vedo, kje so in kam želijo iti. Pri nas jih tako ali tako želi ostati zelo malo. Mi pa si želimo zgolj to, da bi imeli pretok migrantov nadzorovan in usmerjen.

To zdaj deluje …

Da, zdaj deluje.

Zakaj potem potrebujemo dodatna pooblastila vojske?

Ker zdaj imamo opravka s pet, deset tisoč ljudmi na dan, kaj pa bi bilo, če bi številka narasla na 15, 20 tisoč migrantov?

V zadnjem poročilu o pripravljenosti vojske za lani je predsednik republike Borut Pahor ugotovil, da je »slovenska vojska na najnižji ravni možnosti delovanja«. Kako komentirate to oceno?

Če naredite analizo preteklih let, ugotovite, da se je od začetka krize največ jemalo vojski oziroma celotnemu obrambnemu resorju. Oprema se stara, stroški za njeno vzdrževanje se zato povečujejo. Imeli smo načrte, kako se razvijati v prihodnosti, a ti se odlagajo, ker je sredstev dovolj samo za plače in najnujnejše vzdrževanje, nikakor pa ne za modernizacijo. To se ponavlja iz leta v leto. Proračun za leto 2016 je prvi, ki nominalno ustavlja trend upadanja sredstev, ampak to pomeni samo, da ohranjamo sedanje zmogljivosti in minimalna vlaganja v opremo predvsem za varnost vojakov.

In koliko bo denarja v letu 2017?

Približno enako kot leto prej. Ta kriza bo, žal, pokazala, da bi lahko še učinkoviteje pomagali, če bi imeli več sredstev za policijo, civilno zaščito in vojsko. Pri tej krizi zaenkrat vse stroške nosimo sami. Vso hrano, ki se kuha v vojašnicah, plačujemo iz naših pogodb. Čeprav računamo na povračilo nekaterih stroškov, bo del teh ostal na ministrstvih. Upam, da bodo druga ministrstva solidarna in da ne bodo stroški spet šli na račun razvoja vojske.

Ali ni žalostno, da mora priti takšna kriza, da se odpre možnost za izboljšave? Leta so opozarjali na pomanjkanje denarja za vojsko, na slabo opremljenost policije, zdaj pa se je dalo nekatere spremembe doseči zelo hitro. Tudi spremeniti zakon o obrambi, na primer.

V pripravi je nov zakon o obrambi, izhodišča smo že predstavili parlamentarnim strankam. Žal se je zdaj časovni načrt prestavil zaradi reševanja migrantske krize. Ko bomo predstavili nov zakon o obrambi in spremembo zakona o službi v slovenski vojski, bomo opozorili na strateške spremembe, ki bi jih bilo treba narediti. Upam, da bomo imeli takšno podporo kot zdaj.

Ko so na primer na tehtnici investicije v ceste ali v vojsko, se ta vedno nagne na stran prvih, takšen je odnos politike in javnosti. Pri razvoju vedno poskušamo doseči, da so sredstva dvonamenska, torej jih lahko uporabljamo tako za vojaške zmogljivosti kot za podporo civilni zaščiti. Letos smo uspešno izvedli vojaško vajo Vihra 2015, s katero smo zgradili zmogljivost ukrepanja 750 usposobljenih in opremljenih pripadnikov v 24 urah na kraju nesreče. Vse aktivnosti vodimo tako, da je vojska čim bolj uporabna tudi v času miru. Žal slovenska javnost vsega tega ne vidi, vse dokler se ne srečamo z odpravljanjem posledic nesreč. Takrat pa so vojaki dobrodošli.

Ko smo se leta 2013 nazadnje pogovarjali z ministrom za obrambo, je bil razrez porabe ministrstva 78 odstotkov za plače, štiri odstotke za investicije, preostalo pa za vzdrževanje in druge stroške. Kakšen je danes?

Še slabši, manj kot odstotek namenjamo za investicije in modernizacijo.

Kakšni so predvideni zneski za prihodnji dve leti?

Obrambni izdatki v letu 2016 bodo 374,9 milijona evrov, kar bo po napovedi Umarja 0,94 odstotka BDP, v letu 2017 pa 373,9 milijona ali 0,91 odstotka BDP.

Torej manj, kot se od nas pričakuje …

Ne gre zgolj za to, kar od nas pričakuje Nato. Smo del zavezništva in suverena država, ki mora poskrbeti, da so njene obrambne sile in varnostni organi ustrezno usposobljeni za opravljanje nalog, ki jim gredo po zakonih, ustavi in mednarodnih pogodbah.

Načrtujete kakšen večji nakup opreme ali orožja?

Prihodnje leto načrtujemo nakup opreme za enoto za uničevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev, za usmerjanje letalske podpore, obnovo voznega parka, nakup brezpilotnih letal. Za slednje smo izvedli javno naročilo in veseli smo, da je bilo izbrano slovensko podjetje. Podpisali smo okvirni sporazum za dobavo enega od treh kompletov letal. Letalo bo imelo večnamensko zmogljivost, torej ga bosta lahko uporabljali vojska in civilna zaščita. Uporabno bo tudi za zgodnje odkrivanje požarov; gre torej za dober primer sodelovanja vojske s slovenskim gospodarstvom. Končujemo investicije v radarja dolgega dosega, nadgradnjo štirih helikopterjev cougar ...

Katero opremo bi potrebovali, pa zanjo nimate denarja?

Imamo dolgoročne programe opremljanja, strategije, v skladu s tem, kar bi potrebovali in kar smo obljubili v okviru zavezništva. Vsi ti načrti so bili izdelani za leto 2020, a se bodo premaknili za nekaj let naprej. Letos bomo zagotovili motorizirano bataljonsko bojno skupino, končni načrt je, da bi bila to mehanizirana bojna bataljonska skupina, ampak ti načrti se bodo prav tako zamaknili.

Kaj se dogaja s patriami? Bomo oklepnike uporabljali, jih nameravamo vrniti proizvajalcu?

Ministrstvo je leta 2012 sporazumno prekinilo pogodbo o dobavi srednjih kolesnih oklepnih vozil patria, tako da imamo v uporabi 30 srednje velikih oklepnih osemkolesnikov svarun. Tožbeni zahtevek Sistemske tehnike – tožila nas je zaradi razveljavitve pogodbe za nabavo kolesnikov 8x8 in glede odškodnine zaradi škode, nastale z njihovim razvojem – je sodišče v celoti zavrnilo, prav tako je zavrglo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe za nabavo kolesnikov 8x8. Sodba je postala pravnomočna 17. septembra. Tožeča stranka je že plačala vse pravdne stroške. S podjetjem Patria smo oktobra podpisali petletno pogodbo za dobavo nadomestnih delov in vzdrževanje vozil.

Torej bomo ostali pri tem številu oklepnikov?

Tako je.

Vojaška ladja Triglav sodeluje v akciji reševanja prebežnikov v Sredozemlju. Kakšni so njeni dosežki?

V akciji Sofia Slovenija sodeluje z ladjo Triglav s 37-člansko posadko ter petimi pripadniki, ki podpirajo delovanje ladje iz baze v Italiji, in tremi pripadniki v poveljniški strukturi operacije in na poveljniški ladji. Delovali bomo do januarja. V tem času smo imeli dve reševalni akciji, konec oktobra je posadka rešila sto beguncev, v četrtek pa še 210. Mislim, da smo kar uspešni.

Nam lahko poveste še, kaj se dogaja s falconom? Prejšnji minister Roman Jakič je dejal, da bo poskušal prepričati predsednika vlade in ministre, da bi letalo čim več uporabljali.

Letalo leti (smeh). V tem letu je opravilo 56 poletov. Dobro je, da smo sklenili pogodbo za prevoz organov s Slovenija transplantom, odtlej smo pripeljali že štiri srca in protistrup, ki je tudi rešil življenje. Prav tako letalo uporabljajo druga ministrstva in državni organi, za nas pa je seveda predvsem strošek. Samo gorivo je letos stalo 252 tisoč evrov, stroški vzdrževanja so nanesli 315 tisoč evrov, prihodnje leto pa nas čakajo večja redna vzdrževalna dela, ki se opravijo vsakih šest let, za kar bomo predvidoma odšteli več kot milijon. Nujno je, da se letalo čim več uporablja in da uporabniki te stroške povrnejo, tako da ne bodo zgolj na ministrstvu za obrambo.

Predsednik in premier se torej še ne vozita s falconom?

Predsednik države ne, predsednik vlade pa se. Z vidika smotrnosti je vsekakor smiselno, da se letalo uporablja, če ga že imamo. S prevozom organov opravljamo tudi dobro delo.

Ste kot članica Socialnih demokratov kaj v zadregi, ker imamo v državi hkrati prepovedan referendum o širjenju pooblastil vojski in dovoljen referendum o človekovih pravicah?

Referendum je pravica vsakega državljana. Strinjam se, da referenduma o človekovih pravicah ne bi smelo biti. Žal se je ustavno sodišče odločilo, kot se je. Pričakujem, da bodo tudi pobudniki referenduma o zakonu o obrambi odločitev parlamenta dali na ustavno sodišče. Za sodelovanje med vojsko in policijo bi bilo dobro, da bi vojska dodatna pooblastila dobila čim prej.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.