Tanja Fajon: »Nisem kandidatka za predsednico SD«

Se bo nekdanja novinarka in dopisnica RTV Slovenija - od 2009 evropska poslanka - aktivneje vključila v slovensko politiko?

Mon, 07.03.2016, 10:00

Kraj bivanja: Bruselj ali Ljubljana?

 

Ljubljana, zmeraj bolj. Vsak konec tedna uživam v Sloveniji in kmalu bom več tu in manj v Bruslju. To je velika prestolnica, veliko je kraj, ni prijetna za življenje. Za delo je izziv, kvaliteta življenja pa je v Ljubljani boljša.

Poklic: novinarstvo ali politika?

Je že politika. Nazaj v novinarstvo žal ne morem več.

Prevozno sredstvo: jadrnica ali lahko motorno letalo?

Jadrnica. Sem raje bližje tlom. Za letenje nisem bila nikoli navdušena, čeprav sem veliko v zraku. Še vedno ne morem zaspati na letalu, niti na dolgem poletu.

Tuji jezik: angleščina ali nemščina?

Vsekakor angleščina. Govorim jo že od šolskih let in je moj vsakodnevni delovni jezik.

Prosti čas: film ali knjiga?

Gibanje. Tek, hribi in potapljanje. Ves prosti čas sem zunaj.

Ta ugibanja so oživela, ko se je pred dobrim tednom dni v Ljubljani udeležila protesta v podporo beguncem in se tam srečala z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom.

Zakaj ste se udeležili nedavnega protesta v podporo beguncem na Kotnikovi v Ljubljani? Zaradi vaše navzočnosti na shodu so se razširile špekulacije o motivih za udeležbo.

Presenetilo me je, da je moj prihod povzročil kar nekaj pisanja in negativnih odzivov. Sem Ljubljančanka, živim v bližini, že mesece oziroma leta se ukvarjam z begunsko problematiko in moje stališče je javnosti znano. Sicer pa nisem bila ne med organizatorji ne med govorniki, prišla sem z mamo in nekaj kolegi. Šlo je preprosto za mojo osebno podporo, z nikomer se nisem sestajala, o čemer so tudi nekateri špekulirali. Prišla sem, ker menim, da je tako prav.

Ali po vašem mnenju udeležba politikov ali nekdanjih politikov na protestih povečuje ali zmanjšuje njihovo težo?

Civilna družba pogosto tudi politike povabi, naj pridejo in izrazijo podporo ob posameznih dogodkih. Tokrat so se mi nekateri zahvalili za udeležbo, čeprav se nisem javno izpostavljala in nastopala, nekateri me zato kritizirajo. Zaradi tega sem imela tudi rahlo dilemo, a ljudje pač različno reagirajo, vsem ne morem ustreči. So pa tisti kritični običajno veliko glasnejši.

So vas zmotili simboli radikalne levice na protestih, na primer rdeča zvezda?

Z nobenimi simboli, ki vzbujajo nestrpnost, se ne strinjam, vendar jih sama na protestu nisem opazila, ker sem stala v zadnjih vrstah. Ne vem niti, ali so vse fotografije, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih, resnične ali manipulacija. Spodbujanje nestrpnosti, delitev ne pripomore k dialogu, ne na eni ne na drugi strani. Če je bila namera vznemirjati ljudi in širiti nestrpnost, je nikakor ne podpiram.

Kako komentirate navzočnost nekdanjega predsednika Kučana? Ali če vprašam drugače, kako bi se v Belgiji odzvali, če bi se protestov udeležil nekdanji predsednik? So burni odzivi na udeležbo nekdanjega predsednika slovenska posebnost?

Glede tega smo Slovenci še posebej občutljivi, čeprav ne razumem, zakaj. V Bruslju ne zaznam nobenega kritiziranja, ko politiki podpirajo ali podpiramo civilno družbo ali nevladne organizacije, ko se dobimo s sindikalisti ali kom drugim. Če se je nekdanji predsednik Kučan, ki ga sicer zelo spoštujem, pojavil na shodu, je to njegova osebna odločitev in ima do nje vso pravico. Midva sva se pa tam srečala povsem naključno in se pozdravila.

Kako bi ocenili razmere v Sloveniji v zadnjih tednih: proteste proti migrantom, domobranske simbole v Šenčurju, ostre protimigrantske besede?

Dogajanje v Sloveniji me zelo skrbi. Že pred poletnimi počitnicami in potem jeseni, ko smo imeli največji promet beguncev čez državo in sem obiskala tako rekoč vse centre, sem velikokrat javno opozarjala, da se moramo z ljudmi pogovarjati. Da bo prišel čas, ko se bo pojavil strah pred nečim neznanim, in dejansko je bilo v zadnjih mesecih čutiti precej neusklajenega delovanja, zlasti na ravni države. Komuniciranje z ljudmi o dogodkih je precej slabo. Begunska kriza ni zgolj vprašanje Slovenije in zgolj vprašanje varnosti. Gre za evropsko krizo, globalno krizo. Slovenke in Slovenci smo imeli premalo informacij o dogajanju okoli nas. Zdaj smo v razmerah, ko so ljudje prestrašeni. In te strahove pred neznanim razumem. Že zdaj, ko v resnici še sploh nimamo problema, ko sploh še nimamo beguncev na ulicah, so razmere tako napete. Skrbi me, kaj bo šele takrat, ko bomo nekaj ljudi sprejeli, ko jih bo nekaj ostalo pri nas. Želela bi si, da bi slovenska vlada bolje komunicirala z ljudmi, jim predstavila, da ne gre zgolj za vprašanje varovanja meja. Da bi predstavila, kdo so ti ljudje, kako jim lahko pomagamo, kaj lahko Slovenija naredi v tej situaciji, ki je res zelo kritična.

Zdaj ste že nekoliko načeli vprašanje o oceni dela vlade na tem področju. Ko predsednik vlade stokrat ponovi besedo varnost, se nehote vsi počutimo ogrožene.

Seveda je varnost z vidika državljanov zelo pomembna. Ampak mi se že mesece pogovarjamo zgolj o varnosti. V Bruslju ostro ločujemo vprašanje migrantske krize od vprašanja varnosti. Res je, da je trenutno veliko ukrepov namenjenih zaščiti zunanjih meja EU, da krepimo nadzor na mejah, da krepimo evropsko mejno stražo, kar je vse posledica spodletele evropske politike na področju migracij in priseljevanja. Vendar bodo izzivi na dolgi rok še veliko večji, pa se z njimi sploh ne ukvarjamo veliko. Tu je vprašanje integracije, ki v prejšnjem valu ni bila uspešna. V Franciji, na primer, je zaradi tega v drugi in tretji generaciji prišlekov ogromno radikaliziranih mladih Francozov oziroma Evropejcev, nekateri tudi izvajajo teroristične napade. Reči hočem: varnost že, a v sorazmerju s tem, kar želimo doseči. In v sorazmerju z drugimi ukrepi. Ni enega in enostavnega odgovora na begunsko problematiko. Veliko večjo pozornost moramo nameniti reševanju problema pri njegovem izvoru. To so vojne, nasilje, pregon, revščina.

V vladni politiki je kot članica koalicije udeležena tudi vaša stranka. Celo obrambna ministrica je vaša strankarska kolegica. Se strinjate z ukrepi slovenske vlade, na primer na meji, in načinom, kako ukrepa ob prihodu migrantov?

Veliko se pogovarjamo znotraj stranke, tudi z ministri. Menim, da nam je uspelo retoriko varnosti nekoliko ublažiti s tem, da smo vsaj delno postavili v ospredje tudi humanitarni pristop. V nekem trenutku je bila Slovenija res prepuščena svojim ukrepom zaradi neodzivnosti višegrajskih držav. Še posebej ko je Madžarska uvedla zaporo na meji in s tem preusmerila val ljudi. Ukrepi niso delovali, evropski voditelji so se nekaj dogovorili, odšli domov in tam ukrepali drugače. Solidarnosti ni bilo, države so se vse bolj zapirale v svoje kroge in izvajale svojo politiko. V tistem trenutku je Slovenija na hitro ukrepala s postavitvijo žičnate ograje, saj je bila prepuščena sama sebi. Ne verjamem, da je ograja dolgoročno prava rešitev za ublažitev prihoda beguncev na evropska tla. Tudi ne vidim prihodnosti Unije v postavljanju ograj. Upam, da bo kateri od ukrepov, o katerih zdaj razpravljamo v Evropi, začel delovati. Mislim predvsem na omejevanje kaosa na zunanjih mejah EU. Da začnemo z registracijo ljudi, da določimo skupna pravila igre. Ki sicer na papirju že obstajajo, toda evropska komisija in druge institucije nimajo mehanizma, s katerim bi prisilile evropske vlade, da bi jih izvajale.

Trenutno me najbolj skrbijo razmere v Grčiji, kjer se dogaja humanitarna katastrofa. Posledično smo za to krive vse države na migrantski poti in celotna EU, ki ni znala poskrbeti za obvladovanje priliva ljudi. Govorimo o slabih dveh milijonih ljudi, ki so prišli na evropska tla prejšnje leto. Po drugi svetovni vojni je bilo samo v Nemčiji dvanajst milijonov beguncev, pa je postala gospodarsko najmočnejša država. Zato sem prepričana, da je sedanje številke mogoče obvladati, a ne z zastarelimi dublinskimi in podobnimi pravili, ko so obremenjene samo nekatere države, druge pa problema sploh ne občutijo.

Kakšno podoba ima Slovenija v Bruslju glede ravnanja v begunski krizi? Slovenski politiki radi poudarijo, da tam naše ukrepe hvalijo.

Moji občutki so mešani. Ne slišim kritik, niti pohval. Slišim bolj zadržana stališča oziroma večjo skrb glede odzivanja držav. V Bruslju je nekatere komisarje zaskrbelo, kaj se lahko zgodi, če meje zaprejo Avstrija, Slovenija, Hrvaška in države vse do Grčije. Nikakor si ne želim, da bi Grčija ostala zunaj schengenskega območja. Toda politika zapiranja vrat vodi prav v to smer. Grčija je del schengenskega območja, zato ne moremo preprosto risati novih meja.

Razumevanje za ravnanje Slovenije do neke mere v Bruslju obstaja, tudi sama sem v svojem pristojnem odboru predstavila težavno situacijo v naši državi in pozvala države k ukrepanju, sicer se bo Slovenija znašla v zelo težkem položaju. Kar se zdaj dogaja. Pomlad prihaja, ljudje so še vedno na poti, ukrepi v Turčiji ne delujejo. Pred kratkim sem bila na jugovzhodu Turčije, v begunskih centrih na meji s Sirijo. Turčija je pomembna strateška partnerica, ki bi lahko veliko pomagala pri blažitvi razmer na mejah.

Od slovenskih politikov smo večkrat slišali kritike o slabem sodelovanju Hrvaške pri tem problemu. Je takšno tudi mnenje v Bruslju?

Strasti med državami se lahko hitro razvnamejo. Pred časom, ko so bili odnosi med Slovenijo in Hrvaško zaostreni in je bila zaprta tudi meja, je prevladal strah med gospodarstveniki obeh strani, da bo nastala gospodarska škoda. Takrat ni bilo sodelovanja na visoki ravni med državama, danes to poteka veliko bolje, kar me veseli. Tudi vrh držav Zahodnega Balkana je bil spodbuden, da se je začelo tesnejše sodelovanje. Vendar nimam občutka, da bi bila Hrvaška kaj uspešnejša, vse države na migrantski poti se spoprijemamo z istimi problemi, zato je ključno, da izmenjujemo informacije in se podpiramo.

Kako pa sodelujete s kolegi evropskimi poslanci iz Slovenije? Glede na to, da jih večina prihaja z nasprotnega, desnega političnega pola, katerega stališča do beguncev so veliko trša.

Nimamo veliko priložnosti, da bi na istih dogodkih soočali mnenja. Jasno je, da daje desni pol z našimi poslanci vred prednost varnostnemu vidiku. Evropa zdaj vlaga nesorazmerno veliko denarja v obrambo zunanjih meja. Gre že v absurdno smer gradnje zidu okoli trdnjave Evrope. Ti ukrepi niso sorazmerni s tem, kar smo v Evropi ustvarili, tudi glede svobode gibanja in prostega pretoka dobrin. S tega stališča smo si različni. Jaz in moji kolegi pri liberalcih, zelenih in socialdemokratih namreč v ospredje postavljamo humanitarni pristop. Ljudje so begunci, žrtve vojne in ne smemo jim zapreti vrat. Danes pa države, sploh tiste z desno in skrajno desno politiko, že začenjajo tekmovati v zaostrovanju azilne zakonodaje. To je zelo nevarna smer. Kmalu se bo zgodilo, da niti begunci ne bodo več imeli priložnosti, da zaprosijo za azil na evropskih tleh. Države tekmujejo, katera bo imela manj privlačno azilno zakonodajo, da ljudje ne bi prihajali k njim. Vendar si poslanci kljub razlikam delimo skrb za usodo EU, ki kar drvi iz krize v krizo, ne da bi katero pogasila do konca. Če ne bomo v nekaj tednih dosegli vsaj enega rezultata, nam bo schengen razpadel. In potem bo gospodarska škoda, da ne omenjam politične, orjaška.

Kakšno je stališče poslanske skupine evropske ljudske stranke (EPP) do migrantske problematike? Ali je tudi tako ostro, kot ga v Sloveniji zastopajo stranke, članice te grupacije? NSi, SLS in SDS se zdijo kot desno krilo desne EPP.

Begunsko vprašanje ne bi smelo biti stvar desnice ali levice. Ne bi smelo ustvarjati še večjih delitev, ki se na žalost dogajajo. Ko govorim s svojimi kolegi, si vedno postavim vprašanje, kje je naša odgovornost. Tudi mi smo bili v preteklosti begunci. Ustvarjati strah med ljudstvom je zelo nevarno. Menim, da imamo vsi, naj je to NSi, SDS ali SD, izjemno veliko odgovornost. Upam, da jo bomo razumeli. Včasih me zelo skrbi retorika politikov v Sloveniji. Veliko energije moramo zdaj porabiti, da umirjamo razplamtele strasti. Veseli me, da je v zadnjih dneh tudi naša vlada začela komunicirati in miriti ljudi. To lahko počnemo samo z razumom, z iskanjem skupnih rešitev. Migranti so tema, pri kateri politiki ne bodo pridobivali glasov, zato ne smemo poskušati biti všečni. S problemom se moramo spoprijeti in ga rešiti. Želim si, da bi to počeli skupaj, od tega bo odvisna tudi naša prihodnost.

Ali je napačen naš vtis, da je SD glede omenjene protibegunske retorike zavzela precej pasivno držo? Da je prepustila opozarjanje na temeljne človekove pravice Združeni levici?

Socialni demokrati smo večkrat opozarjali na nujnost humanitarnega pristopa, bi si pa seveda želela še bolj proaktivnega delovanja tudi socialdemokratov in politike na splošno. Zelo me skrbi dialog v Sloveniji v politiki, medijih, sploh pa na spletu, kjer je že zelo razširjen sovražni govor.

Ministrica vaše stranke, obrambna ministrica Andreja Katič je omenila možnost, da Slovenija na meje pošlje oklepnike patria. Kaj to sporoča o politiki SD?

Sama ne sedim na vladnih zasedanjih in nimam vseh informacij, s katerimi razpolaga vlada, tudi zaupnih. Ne vem, kakšna je varnostna grožnja Sloveniji. Pa vendar socialdemokrati, socialisti, na evropski ravni delujemo na ravni širšega reševanja te krize – reševanja konfliktov, iskanja varnih in zakonitih poti priseljevanja na evropska tla in oblikovanja enotne migracijske in azilne politike. Izzivi so izjemni in ohraniti moramo treznost, tudi v retoriki. Želim si, da bomo socialdemokrati skušali obdržati mirno kri znotraj vlade in preudarnost, da ne bomo podlegli pritiskom, ki pa so zelo močni, tudi v Sloveniji.

Omenjali ste krize v EU, ki se kar vrstijo. Zdaj se napoveduje še tako imenovani brexit, izstop Velike Britanije iz povezave. Kaj bi to pomenilo za EU?

Evropska unija zadnjih osem let drvi iz krize v krizo. Iz ekonomske v socialno, finančno, moralno, od konflikta v Ukrajini do brezposelnosti mladih. Ob vsaki novi krizi ne pogasimo prejšnje. Poleg begunske krize je lahko brexit še večja grožnja za prihodnost EU. Veliko se pogovarjam s kolegi iz Velike Britanije, vsi si močno želimo, da država ostane del EU, kar bi bilo bolje za obe strani. Kompromis, dosežen s predsednikom britanske vlade Davidom Cameronom, je slab za obe strani, ampak očitno pomeni za oboje še sprejemljivi minimum. Skrbi me kar nekaj določil tega sporazuma, predvsem prehodno obdobje za delavce iz EU, ki dejansko v Veliki Britaniji ne bodo uživali enakih ugodnost pri iskanju zaposlitve. Za to pa smo se vedno zavzemali na skupnem evropskem trgu. Težko je soditi, a napovedi so bolj črnoglede. Cameronu se trudijo pomagati vsi evropski politiki. Po glasovanju na referendumu bo morala evropsko zakonodajo spremeniti evropska komisija, nato pa o njej glasovati še evropski parlament, ki pa ni dal kar bianko čeka za spremembe evropskih pravil. Veliki Britaniji bi ob izstopu lahko grozil razpad, upoštevaje vprašanje Škotske, Severne Irske. Poleg tega je London finančno središče Evrope.

V tem primeru bo interes gospodarstva močno na strani obstanka Velike Britanije v EU …

Nazadnje bo verjetno prevladal gospodarski pritisk in bodo gospodarstveniki Cameronu pomagali. Ko se je leta 2013 odločil za referendum, si niti približno ni mogel predstavljati, v kakšni kondiciji bo danes EU. V takšnih razmerah izpeljati referendum je tako rekoč politični samomor.

Ali ste kandidatka za predsednico SD?

Ne, sploh pa v bližnji prihodnosti ni napovedan kongres stranke. Moja trenutna ambicija je mandat v evropskem parlamentu, pred sabo imam še približno tri leta. Teme, o katerih sva se pogovarjala, so izjemni izzivi. Z evropsko politiko se ukvarjam že vsaj petnajst let in ni mi vseeno za to, kar se dogaja. Upam, da nam bo uspelo ta projekt zadržati, čeprav se EU spreminja in je že zdaj precej drugačna.

Pa vas vabijo drugi, da bi se bolj dejavno vključili v slovensko politiko? Pred kratkim ste se v Bruslju na skrivnostnem sestanku sestali s tremi vplivnimi člani SD, po naših informacijah z Dejanom Levaničem, Urošem Jauševcem in Milanom Cviklom …

Zanimivo, kaj vse se lahko zavrti v medijih. Nobenega skrivnostnega sestanka ni bilo. Bil je obisk nekaj ljudi, ki so bili zaradi različnih obveznosti naključno istočasno v Bruslju. Nihče me ne vabi, ne uradno ne sicer. Mogoče kdo kaj omeni, a sama nisem del teh pogovorov. Preseneča me, kaj lahko preberem v medijih. Zanima me, s kakšnimi nameni se te novice širijo. Priznam, da ta hip ravno zaradi obvez v Bruslju nimam veliko časa, da bi se lahko intenzivneje ukvarjala s slovensko politiko. Želim si, da bi se več. Težko spremljam dnevno dogajanje. Moja vloga je bolj v mednarodnih krogih in evropski politiki, da tako pomagam socialnim demokratom pri oblikovanju politike v vladi.

Kaj je bila potem vsebina pogovorov s kolegi iz SD, če ni skrivnost?

Trije strankarski kolegi so bili v Bruslju na sestankih in povabila sem jih tudi v svojo poslansko pisarno. Kar naredim pogosto, kadar so v Bruslju v bližini kolegi ali znanci. Nobenih skrivnih sestankov, nobene posebne vsebine, le prijateljski klepet na četrtkovo popoldne, ko se razmere v parlamentarni stavbi že umirijo in sem imela tudi sama malo več časa pred potjo v Slovenijo. Taki trenutki so redki, doma skoraj teže najdem čas zaradi vseh obveznosti, in zato tudi bolj dragoceni.

Vaša ambicija je torej končati mandat v evropskem parlamentu? Omenjajo vas namreč tudi kot morebitno kandidatko za predsednico države.

Navedbe v tisku, predvsem v rumenih medijih, me presenečajo. V zadnjih mesecih me ni poklical nihče od politikov ali novinarjev, da bi me po tem povprašal. To torej niso moje informacije ali želje.

Prijavi sovražni govor