Igor Šoltes: »Od Cete si Slovenija­ ne more obetati kakšnih večjih koristi «

Po mnenju evropskega poslanca Igorja Šoltesa nihče ne sme in ne more v našem imenu trgovati s prihodnostjo in svobodo ljudi. Zato ga veseli, da je podpis trgovinskega sporazuma med EU in Kanado, imenovan Ceta, ki je načrtovan za četrtek, zaradi nasprotovanja Valoncev še povsem negotov.

Kdaj ste se seznanili s tem sporazumom oziroma zaznali njegove ­potencialne nevarnosti?

Konec leta 2014, ko so bila pogajanja v zvezi z njim že končana. Mandat za pogajanja je bil javno objavljen šele leta 2015, torej po sedmih letih pogajanj! Prej se o tem v evropskem parlamentu ni govorilo. Dostop do dokumentov je očitno imela zgolj peščica izbrancev. Težko je bilo tudi izvedeti, kdo so pogajalci.­ Zato nekateri menijo, da je bil postopek celo manj pregleden, kot je pri pogajanjih o TTIP. Prek TTIP smo pravzaprav dobivali informacije o Ceti. Vzporedno s TTIP se je pojavilo vprašanje o nepreglednosti in nedostopnosti vpogleda v dokumente. Po dolgih bojih so nam lani v zvezi s TTIP ­dovolili obisk bralnih oziroma tihih sob.

Kolikšen je zdaj dostop do ­dokumentov?

Vnaprej moraš povedati, katera gradiva te zanimajo. Zaprosiš lahko samo za vsebine, ki niso več stvar pogajanj. V tihi sobi ni dovoljeno imeti opreme, lastnih blokov, svinčnikov, telefonov. S teboj sedi predstavnik parlamenta, ki sodeluje pri branju dokumentov in nadzoruje, da zadeva ne bi ušla iz omar.

Je veliko zanimanja za obisk teh sob?­ Kolikokrat ste jih obiskali?

Na začetku je bilo zanimanja več. Sam sem obiskal tiho sobo, da sem se seznanil s celotno stvarjo in pregledal področje javnih naročil ter mehanizem poravnave sporov med vlagatelji in državo – ISDS.

Ali dokumenti nosijo oznako tajno?

Če bi bili tako javni, kot si želimo, ne bi bilo tihih sob. Paradoks je, da te sobe sploh obstajajo, glede na to, da so to dokumenti o javnih zadevah – za sodelovanje med državami. Ne gre za pogajanje med subjekti zasebnega prava, ampak za pogajanja, ki jih izvaja evropska ­komisija v imenu državljanov. Zato me toliko bolj čudijo zaprtost in skope izjave, ki jih objavlja komisija. ­Jasno, da ti kot sporočevalka sporoča samo dobre novice, celoten uvid v razsežnost zadeve pa je mogoč šele z ­vpogledom v ­dokumente.

Leta 2010 je tedanji kanadski minister­ za mednarodno trgovino Peter Van Loan izrazil prepričanje, da bo sporazum Ceta podpisan leta 2011,veljati pa naj bi začel leto kasneje. A zadeve šest let kasneje še niso dorečene.

Tudi o TTIP so bili prepričani, da bo brez težav sprejet. Ameriški predsednik Barack Obama je že pred letom in pol napovedal, da je sprejetje samo vprašanje mesecev. Napovedano je bilo, da bi moral biti sporazum podpisan lani pred poletjem. A toliko neznank, ne­usklajenosti in številnih vprašanj se ni dalo ­povsem prezreti.

Veliko dokumentov je zahvaljujoč nevladnim organizacijam ušlo v javnost. To je sprožilo odzive, ki jih ne bi bilo, če bi to zadevo do konca obdržali v tajnosti. Zasluga za to gre organizaciji Greenpeace,­ saj je spodbudila val skupin, ki opozarjajo na tveganja, ki izhajajo iz nastajajočih trgovinskih ­sporazumov.

Zagovorniki sporazuma vztrajajo, da je ta ključen za trgovinsko politiko EU. Zakaj torej toliko protestov? Kaj ste povedali na celodnevnem dogodku The Citizen's Ceta Summit, ki je pretekli teden potekal v Bruslju in bil namenjen vsem, ki se borijo proti ratifikaciji sporazuma­ Ceta?

Dogodka v Bruslju se je pretekli teden udeležil tudi poslanec iz Slovenije Luka Mesec, s katerim sva ­sopodpisala deklaracijo proti sprejetju Cete, ki bo poslana predstavnikom vlad EU, komisiji in predstavnikom kanadske vlade.

Opozoril sem na problem skupne izjave, ki jo dodajo sporazumu Ceta. Z njo na neki način ustrežejo vsaki državi. Tako si želijo prepričati tudi uporne Valonce, češ, povejte, kaj si želite, pa bomo zapisali v izjavo.

Jasno je, da nobena izjava, naj se še tako trdi, da je pravno zavezujoča, ne more nadomestiti določb sporazuma. Lahko je na neki način razlagalno pojasnilo, ne more pa izločiti določenih instrumentov v ­sporazumu.

Novice o skupnih izjavah, s katerimi mirijo javnost, so zavajajoče. Namesto tovrstnih izjav bi morale posamezne države amandmirati sporazum v točkah, v katerih je zanje sporen.

Ne razumem, zakaj se ob vseh ­neznankah tako hiti in kljub izrecnim trditvam in pravnim podlagam, da gre za mešani sporazum, ki bi ga morali ratificirati nacionalni parlamenti, izsiljuje z njegovo začasno uporabo. Slednjo vidim kot trajno zlorabo demokracije, saj verifikacije tovrstnih sporazumov lahko trajajo zelo dolgo.

O gospodarskem vplivu je treba izpostaviti, da je evropska komisija junija letos priznala, da ne poseduje nobenih nacionalnih študij o učinkih sporazuma Ceta na posamezne države niti ni seznanjena, da so bile take študije po državah opravljene.

Slovenija tovrstno študijo ima.

In skrb zbujajoče kaže, da so učinki tega sporazuma lahko ne samo zanemarljivi, pač pa tudi negativni. Od Cete si Slovenija ne more obetati večjih koristi, saj bi sodeč po študiji centra poslovne odličnosti kumulativni učinek glede na rast BDP znašal stotinko odstotka v desetletnem obdobju.

Študijo je opravila tudi ameriška univerza iz Massachusettsa, Tufts University. Izsledki kažejo, da naj bi Ceta povzročila večjo brezposelnost, predvsem pa neenakost. Blaginja naj bi se zmanjšala, trgovska menjava med državami članicami pa znižala.

Na kaj se torej opirajo argumenti o ključnem pomenu tega sporazuma?

To je popolna neznanka. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek je rekel, da bodo naročili dodatne študije o gospodarskih učinkih. Omenjena očitno ne kaže takih rezultatov, kot bi si jih želeli. Čudim se, da minister sprejema sporazum, o katerem ne ve, kakšni bodo njegovi­ vplivi.

Pravi, da je to dober sporazum.

Zakaj je tako prepričan o tem, je treba vprašati njega. Razumljivo je, da kot minister za gospodarstvo razmišlja o vplivu na gospodarstvo, ampak kaj, ko ima ta sporazum mnogotere posledice tudi na drugih področjih, na primer okolje, kmetijstvo, zdrava hrana, ­standardi.

V EU velja previdnostno načelo, po katerem moraš, preden daš proizvode na trg, opraviti vrsto analiz o njihovi morebitni škodljivosti. Druga stran Atlantika tega načela ne pozna.

Slovenska vlada si pripisuje kot velik­ uspeh dejstvo, da je s pogajanji dosegla dodatne varovalke, in to, da se bo odločalo o Ceti v državnem zboru. »Poleg tega sama Ceta, takšna, kot je, pomeni varovanje naših voda, naše zdrave hrane,« je povedal Milan Brglez, predsednik DZ. Očitno se mu Ceta ne zdi tako nevarna kot vam?

Nasprotniki opozarjamo, zakaj je nevarna. Od zagovornikov pa bi pričakoval, da bodo povedali, zakaj je dobra. Če se o tem govori v slovenskem državnem zboru, bi bilo treba predstaviti, kaj Ceta pomeni za Slovenijo. Kanada ne sodi med naše najpomembnejše zunanjetrgovinske partnerje: lani je bila na strani izvoza na 36., na strani uvoza pa na 42. mestu. Kaj torej to pomeni za nas, ob vseh drugih visokih tveganjih?

Katera tveganja imate v mislih?

Mehanizem reševanja sporov, v Ceti imenovan ICS, v TTIP pa ISDS. Ta ogroža sprejemanje predpisov in zakonov, ki so v javnem interesu. Omejuje demokratične standarde in spremembe ter negativno vpliva na državne proračune. Pomeni nadvlado investitorjev nad državnimi interesi. Temelji na zelo nejasnih standardih in daje investitorjem postopkovne privilegije v primerjavi z drugimi subjekti. Nekaj primerov uporabe tega mehanizma v Evropi in svetu kaže, kako so se prek njega vpletali v zakonodajo posameznih držav.

Ko je egiptovska vlada nameravala spremeniti prej minimalno egiptovsko plačo, tega ni dosegla, ker je to ogrožalo dobiček multinacionalke. V Nemčiji je morala deželna vlada v eni od regij – zaradi tožbe multinacionalke – znižati okoljske standarde. Okoljske zahteve so ji namreč višale stroške! Ob tem znižanju standardov je deželno vlado kaznovala evropska komisija, ker jih ni izpolnjevala. Teh primerov je zelo veliko.

Trgovinski sporazumi so v zgodovini vedno obstajali. Je severnoameriški sporazum Nafta boljši od Cete?

Ravno Nafta, ki prav tako vsebuje mehanizem ISDS, je prinesla Kanadi veliko negativnih posledic, kar priznavajo tudi Kanadčani. V teh dneh so kanadski intelektualci in strokovnjaki v odprtem pismu opozorili valonski parlament in belgijsko javnost na to, da se Kanada od podpisa Nafte spopada s številnimi tožbami tujih investitorjev, ki so tako dobili privilegij dostopa do proračunskega denarja. Prav tako so morale kanadske vlade v kar nekaj primerih spremeniti odločitev, da so pri tem upoštevale interese korporacij in se tako izognile tveganjem za nove tožbe.

Po dostopnih podatkih je bila Kanada do zdaj tožena kar 39-krat, skupno pa je morala plačati tujim investitorjem vrtoglavih 190 milijonov kanadskih dolarjev. Kanadčani nas torej na podlagi izkušenj svarijo, naj se upremo takšnim načelom delovanja, dokler se je še mogoče. Sami so namreč izgubili to možnost, kar drago plačujejo, ne samo finančno, temveč tudi na račun svojih standardov in pravic, predvsem pa svoje demokracije in lastne ­suverenosti.

Evropska komisarka za trgovino Cecilia Malmström vam utegne zaradi kritičnih stališč očitati, da ste krivi za padanje ugleda EU, ker otežujete sprejetje sporazuma. Zakaj so ključni odločevalci tako prepričani o dobrobiti Cete? Saj vendar nočejo škodovati ljudem?

Odgovor poznajo odločevalci sami, jaz lahko samo ugibam. Ne vem, morda so se kako obvezali, da bodo ne glede na ceno podpirali zadevo. Govoriti, da se bo z nesprejetjem sporazuma zmanjšal ugled EU, je nesmiselno. Resnica je nasprotna. V EU bi pridobili ugled, če bi dali jasno vedeti svetu, da še vedno sami odločamo o bistvenih stvareh. Da se ne prepuščamo samo interesu kapitala, ampak nam je mar tudi za ljudi.

Nihče v osnovi ni proti trgovanju. Trgovalo se je vedno in se bo tudi v bodoče. Le da bi se moralo brez vseh teh mehanizmov, ki predstavljajo tveganje za standarde, ki jih je Evropa izbojevala in izpostavila na področjih socialnih in delavskih pravic ter odnosa do okolja. Poglejmo, kako korporacije ravnajo z odpadki. Odlagajo jih tja, kjer je regulativa slabša, kjer ni standardov, kjer ni zaščitnih mehanizmov.

Delavske in socialne pravice bodo ostale. Po sporazumu jih bo celo lažje zagotavljati, saj naj bi se zaposlovanje povečalo. Se ne strinjate s tem?

Najbolj zgovorna je omenjena študija Tufts University, objavljena septembra letos, po kateri naj bi Ceta povzročila večjo brezposelnost. Do leta 2023 naj bi bilo v državah podpisnicah sporazuma Ceta izgubljenih približno 230.000 delovnih mest, od tega 200.000 v EU. Sporazum gotovo tudi skozi mehanizem ICS pomeni resno tveganje za socialne pravice in delavske standarde, ki jih imamo v Evropi.

Ministri za trgovino EU so bili primorani zaradi nasprotovanja belgijske regije Valonije odložiti podpis­ sporazuma. Zakaj nasprotujejo samo Belgijci?

Valonski premier je rekel, da je še vedno preveč težav in odprtih vprašanj, da bi Valonci lahko podpisali ta sporazum. Upam, da bodo tudi oni po zgledu filmskih junakov Asterixa in Obelixa našli čarobni napitek, ki jim bo dal moči, da bodo kljub pritiskom obdržali svoje mnenje. Do sporazuma so najbolj zadržani zaradi njegovega vpliva na področje kmetijstva. To področje je pomembno tudi za druge evropske države.

Zakaj mi ne posnemamo drže Valoncev, glede na to, da je kmetijstvo pomembno tudi za našo ­državo?

Pogovarjal sem se z nekaterimi našimi predstavniki kmetijskega ministrstva, ki zelo skeptično gledajo na sporazum. Zakaj njihovi pomisleki ne pridejo v ospredje, mi ni znano.

Sicer pa je katastrofalno, da v desetih letih nismo zmanjšali dolžine poti med vilami in vilicami, torej med kmeti in potrošniki. Vmes so se vrinile trgovinske verige in korporacije, in če to povežemo s sporazumom, je načrt to, da smo čedalje bolj odvisni in vezani. Zato si zelo prizadevam, da bi bilo vsaj nakupovanje hrane za vrtce, šole in bolnišnice izvzeto s področja javnih naročil do določene vrednosti. Da bi javne ustanove lahko naročale hrano pri lokalnih kmetih in s tem zavarovale zdravje. Ni vse v gospodarskih učinkih in ekonomski logiki. Ta ekonomska logika na koncu postane vrv okoli vratu.

Evropska politika bi morala namesto s hitenjem k podpisovanju omenjenih sporazumov stremeti k spodbujanju kakovostnega življenja, ki se absolutno doseže z zdravo hrano, čisto pitno vodo, neonesnaženim okoljem.

Sploh verjamete v prihodnost EU?

EU kot projekt miru v Evropi vsekakor moramo ohraniti. Moramo pa Evropsko unijo in njene institucije vrniti državljanom, za kar bodo potrebne korenite spremembe.

Menim, da je tudi vsaki državi članici v interesu, da EU postane najuspešnejša oblika prostovoljnega mednarodnega sodelovanja.

Kaj bo drugače za državljana in potrošnika EU, če bo v prihodnosti vendarle sprejet sporazum Ceta?

Največjo korist bodo imele korporacije, katerih trg se bo znatno ­povečal. Kanadsko kmetijstvo je subvencionirano, kar pomeni, da bodo konkurirali evropskim proizvodom s precej nižjimi cenami. Vprašanje je, kako kakovostni izdelki bodo še dostopni na trgovskih policah.

Najbolj me skrbi predlagan sistem reševanja sporov. Evropska iniciativa Stop TTIP je v zvezi s tem predstavila izjavo, ki jo je podpisalo več kot sto profesorjev prava iz 24 evropskih držav. Ti zahtevajo izključitev zaščite mehanizmov za reševanje sporov ICS in opozarjajo na s tem povezana tveganja. Po njihovem je sistem arbitražnih sodišč pristranski, saj ne vsebuje varovalk za neodvisnost in nepristranskost, dveh ključnih stebrov vladavine prava v Evropi. Opozarjajo tudi na spornost imenovanja sodnikov.

Kakšni so kriteriji za imenovanja, kdo jih imenuje, kakšen je postopek, katero pravo uporabljajo, so neznanke. Po zdaj znanih primerih so odločitve večinoma v korist investitorjev. Ta mehanizem je torej zgolj podaljšana roka interesov podjetij, ki si želijo prodreti na neki trg, ki ga omejujejo določeni standardi. Prek tega mehanizma skušajo podreti te standarde. To je način, kako prek korporacij ugrabiti državo. Spomnim se, da je Chomsky rekel, da je politika senca, ki jo meče kapital nad ljudstvo. V zgornjem primeru se je senca postavila na sončno stran – postala je vidna.

Drži, da ste od slovenskih predstavnikov v evropskem parlamentu zgolj vi odločno proti Ceti?

Tega ne bi komentiral. Želim pa si, da bi v parlamentu opravili temeljito razpravo, ko bodo in če bodo te stvari prišle do tja.

Kakšno je ozračje glede Cete po ­poslanskih taborih?

To se bo zelo hitro razjasnilo, ko bo/če bo odločanje o sporazumu na dnevnem redu.

Ali ne vidite sporazuma kot logičnega nadaljevanja globalizacijskega procesa? Kakšne so naše druge možnosti za razvoj, napredek in širitev v času, ko svet postaja globalna vas?

Lahko se prepustimo toku tega, kar prinaša globalizacija, ali pa se odločimo stopiti korak nazaj. Javno mnenje je očitno bolj naklonjeno slednjemu. Meni se zdi več kot tri milijone podpisov proti Ceti, proti takšnemu načinu trgovanja s prihodnostjo, veliko. Ampak politiki si še kar zatiskajo ušesa in hočejo z glavo skozi zid. Ne prisluhnejo argumentom.

Sporazum bi morali zavrniti tudi pri nas, kjer javnomnenjske ankete prav tako kažejo nenaklonjenost državljanov. S tem bi jim država sporočila, da ji je mar zanje in da si ne želi Evrope, ki je pripravljena v imenu globalizacije spustiti iz rok lastno suverenost in se na milost ali nemilost prepustiti korporacijam. To bi bil zelo dober znak tudi za prepoznavnost Slovenije. Valonce zdaj pozna ves svet, pri čemer si resda ne upam niti pomisliti, pod kakšnim pritiskom so ta hip. Slovenija se mora odločiti, kje se želi videti čez dvajset let.

Ji bo to z Mirom Cerarjem uspelo? Verjamete v njegovo vlado?

Po javnofinančnih podatkih je pot, ki jo je ubrala, pozitivna. Sam sicer nisem bil naklonjen varčevalnim ukrepom, ki so bili posledica skupne evropske gonje proti nekaterim državam. Varčevalna politika se ti res lahko pokaže kot javnofinančni presežek, po določenem času pa plačaš davek, ker si zaradi nje popustil pri kadrovskih virih, gospodarskih investicijah in določenih infrastrukturnih projektih.

Pred časom sem obiskal Grčijo, kjer so s sredstvi EU financirali železniško povezavo iz Soluna do Aten. Za 110 kilometrov proge s tremi tuneli, dolgimi pet in štiri kilometre, so potrebovali 1,2 milijarde evrov. O našem drugem tiru bom zato raje tiho.

Kakorkoli, v vladi Mira Cerarja so rezultati numerično pozitivni, moti pa me odnos do omenjenih prostotrgovinskih sporazumov, v smislu, da ne znamo biti odločnejši pri varovanju svojih interesov.

Kje se vidite po koncu mandata v evropskem parlamentu?

Trenutno se posvečam delu v evropskem parlamentu.

Prihodnost stranke Verjamem? Simpatizirate z ZL?

Retorično vprašanje? Simpatiziram pa s tistimi, ki zagovarjajo podobne vrednote kot jaz.