Tiskane izdaje
Ni ga bilo doma, bil je ravno v Bruslju. Je pa bila doma njegova žena z otroki. Venec so novinarji nato še tisti dan odnesli pred vlado.
»Izdajalci domovine«
»Nismo sicer prepričani, kdo je to storil, toda vemo, koliko sovražnega govora je v Makedoniji uperjenega proti novinarjem, ki so kritični do vlade in politike, ki jo vodi,« pojasni Meri Jordanovska. »Vlada in provladni mediji so v Makedoniji ustvarili takšno atmosfero, da vsi sovražijo novinarje, ki profesionalno opravljajo svoje delo.« Meri pove, da kadarkoli napiše zgodbo, ki je kritična do vlade, ji zagrozijo, provladni mediji objavijo članek o njej, svoj obraz vidi tako rekoč na vsaki TV-postaji. »Vlada ima v lasti skoraj vse televizije, z izjemo ene ali dveh,« ponazori novinarka.
Po njenem je prav primer Jovanovski dokazal, kako so si novinarji v Makedoniji različni: na eni strani so provladni novinarji in mediji, na drugi strani pa preostali, ki so večinoma financirani po projektih, največkrat tujih, saj drugače ne dobijo dovolj denarja. »Podjetja se bojijo oglaševati v medijih, kritičnih do vlade, saj bi do njih lahko prišle inšpekcije, plačati bi morali kazni …« Meri z besedami izriše precej pesimistično sliko Makedonije. Pravi, da jih lahko reši le še mednarodna skupnost, saj se po njeni oceni država ne bo mogla izkopati iz položaja, v katerem se je znašla.
»Veste – dejansko smo na robu preživetja. Vsak dan se soočamo s takšnimi grožnjami, označujejo nas za izdajalce države. Včasih smo se bali, da je svoboda govora ogrožena, zdaj se bojimo za lastna življenja in življenja naših družin.«
Cena za opravljanje novinarskega dela
Od leta 1992 do danes je izgubilo življenje 1123 novinarjev in 91 medijskih delavcev. A to ni vse. Še 435 jih je umrlo v nepojasnjenih okoliščinah, ki implicirajo njihovo prezgodnjo smrt zaradi dela, ki so ga opravljali. Skupaj: 1649.
Trend ni pozitiven − leta 1992 je zaradi opravljanja svojega dela bilo (s potrjenim motivom) ubitih 44 novinarjev, lani jih je umrlo 61, letos po podatkih do 1. maja pa 21 novinarjev in šest medijskih delavcev.
Število ubitih novinarjev na leto se je po letu 1992 prvič opazno zmanjšalo leta 1996, ko je padlo na 26. To sovpada s časom, ko se je končala morija na Balkanu. V Bosni in Hercegovini, ki je bila najbolj krvava, je zaradi vojne je v treh letih umrlo 19 novinarjev.
Med poročanjem iz obleganega Sarajeva je bil 16. junija 1992 ubit tudi novinar Mladine Ivo Štandeker, star komaj 30 let. Sredi blokovskega naselja na Dobrinji so ga zadeli šrapneli tankovske granate, ko je ob srbskem obstreljevanju skupaj z ameriško fotoreporterko Sterna in Newsweeka Jane Schneider poskušal priti do točke, od koder bi lahko fotografiral vzpetino, na kateri naj bi se utaborili srbski vojaki. Umrl je še isti dan – med prevozom v bolnišnico na Pale.
Mednarodne statistike, ki so osnova naše analize, sicer zaznavajo le eno žrtev med Slovenci, a poleg Štandekerja je bil med vojno na Balkanu ubit tudi 29-letni fotoreporter Alojz Krivograd - Futy.
Namesto preiskave obtožba
In kako je danes v BiH? Iz vojne je izšla kot kompleksna država z več nivoji oblasti, ki jih »občutijo« tudi mediji. Preiskovalna novinarka Renata Radić-Dragić pravi, da imajo zaradi takšnega ustroja države tudi različne zakonske rešitve, denimo za dostop do informacij. »To nam včasih otežuje delo, saj do določenih informacij na neki ravni oblasti lahko dostopamo, na drugi ravni pa do istih informacij nimamo dostopa.«
V BiH sicer deluje veliko medijev: več kot 150 radijskih in televizijskih postaj, več kot 100 dnevnih časopisov, revij, imajo novinarske agencije in spletne portale. Zlasti novinarji iz redakcij dnevnih medijev imajo velike težave; še bolj tisti v Republiki Srbski kot v Federaciji BiH, ocenjuje novinarka. Zakaj? »Vladajoča stranka je v obliki finančne pomoči 'vložila' veliko denarja v zasebne medije v tej entiteti in jih zato zdaj drži v šahu: omejuje njihovo pravico do izražanja in izvaja cenzuro oziroma sproža avtocenzuro.«
»V medijih, ki se temu niso prilagodili, ki so nadaljevali kritično pisanje, so se morali soočiti s šikaniranjem in žalitvami. Predsednik Republike Srbske recimo javno žali novinarje, ki postavljajo vprašanja, ki mu niso všeč,« pravi naša sogovornica. Zanimiv je tudi primer iz začetka letošnjega leta, ko so vdrli v redakcijo Klixa, kjer so imeli posnetek, na katerem se je slišalo pogovor premierke Republike Srbske, ki govori o podkupovanju poslancev narodne skupščine. »Seveda policija ni opravila preiskave glede korupcije, temveč so vstopili v uredništvo in zahtevali posnetek ter obtožili novinarje, da so ga zmontirali.« Renata Radić-Dragić je jasna: vse to so znaki cenzure in vse to novinarjem onemogoča svobodno pisanje in izražanje.
Dekriminalizacija, večkrat
O tem, kakšna je svoboda medijev v Sloveniji, zadnje tedne razpravljajo predvsem v soju kazenskega pregona novinarjev v Sloveniji. Domače in mednarodne organizacije, od Evropskega združenja novinarjev do Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter Amnesty International, so opozorile na negativne posledice – resne grožnje svobodi medijev in zapiranje prostora neodvisnih misli.
Spremembe kazenskega zakonika so sprožene: z njimi bi uvedli delno izključitev kaznivosti izdaje tajnih podatkov – v primeru prevladujočega javnega v razmerju do svobode medijev in zaščite žvižgačev. Do pravosodnega ministrstva je prišel tudi predlog, da bi dekriminalizirali dejanja zoper čast in dobro ime.
Poleg tega je danes največji sovražnik ocene zagotovo prej kapital kot politika in zlasti prekarne oblike zaposlitve, ki so tako značilne za medijski prostor, majejo svobodno delovanje posameznikov v tej sferi; zavoljo odvisnosti od eksistenčnih prihodkov.
Kljub tovrstnim dejavnikom se Slovenija na mednarodnih lestvicah svobode medijev drži relativno visoko. Po zadnjem objavljenem indeksu Novinarjev brez meja se med 180 državami uvršča na 35. mesto in je v primerjavi z lanskim letom nazadovala za eno mesto, poročilo pa je izrecno ne omenja.
O berlusconijih
Na omenjeni lestvici močno izstopa zahodna soseda Italija, ki je zdrsnila za 24 mest ter pristala na 73. mestu. »Novinarji brez meja izpostavljajo 'berlusconizacijo', ki se nam je dejansko zgodila, toda po porazu Berlusconija oziroma dejstvu, da ni več na oblasti, je narobe razmišljati, da je situacija v italijanskih medijih kaj boljša,« meni novinarka Alessia Cerantola. Berlusconi je bil po njenem zgolj pika na i vsem težavam italijanske medijske krajine. Denimo strukturnim.
»Število svobodnjakov narašča – celo tako, da po podatkih zadnjih raziskav predstavljajo največjo skupino novinarjev v državi in delajo za glavne nacionalne medije: časopise, televizije in radijske postaje.« Toda svobodnjaki v Italiji ne morejo opravljati svojega dela tako, kot bi ga morali. »Ker so obravnavani kot drugorazredni novinarji, podplačani ali pa sploh niso plačani. Si predstavljate, kako težko je potem pisati o mafiji?« Alessia postavi vprašanje, ki ne potrebuje odgovora.
»Berlusconi je ustvaril sistem, na vrhu katerega je resda on sam, a sestavljajo ga številni ljudje, ne samo politiki, ki si želijo na različne načine nadzirati medije. Zaradi vsega tega ne moremo reči, da se je po porazu Berlusconija situacija glede svobode tiska izboljšala. Premagati moramo še veliko drugih berlusconijev ...«
Očitno so inherentni vsem družbam in vsem časom, le v različnih pojavnih oblikah.
