Kajzerce: Operacija C

Čutil je, kako mu po hrbtu curlja pot. Preklinjal je neudobno vetrovko in neprebojni jopič, ki mu je oteževal gibanje. Nervozno je repetiral avtomatsko puško, še zadnjič preveril pištolo in se ozrl proti hiši. Bil je najbližje tarči. Bentil je čez svoj dolgi jezik, ko se je ponudil, da bo kot nekdanji policijski specialec tudi na terenu vodil ključno operacijo C. Bilo mu je dovolj pisarniškega dela, mape z napisom Bančna luknja ni mogel več videti. Zaželel si je adrenalina, zato je, še preden je direktor dvignil telefon, da bi poklical specialno enoto, bleknil tisti »bom jaz vodil NPU na terenu«. Direktor ni nasprotoval, vedel je, da je bil eden najboljših specialcev v državi.

Kljub preklinjanju, ko je ležal za skladovnico drv, nedaleč od vhodnih vrat hiše, v kateri je živela tarča, oseba X, mu ni bilo žal. Takšne operacije v zgodovini NPU še ni bilo. Za zaščito petkilometrskega območja okoli objekta, v katerem se je zadrževala oseba X, je vrh policije vpoklical vseh 7212 policistov, v hangarju deset kilometrov oddaljene tovarne ploščic pa je bilo še okoli sedemsto pripadnikov rezervne sestave in upokojenih policistov. Za vsak primer, je dejal direktor. Toda to so bile le enote, ki so skrbele, da nihče ni prišel v petkilometrski pas A okoli hiše. Da je operacija tvegana, se je zavedel tisti trenutek, ko je operativni vodja povedal, da bosta oba drona v pripravljenosti.

NPU je za operacijo pri vojski najel tudi vse šest- in osemkolesnike ter tanke M84 in M55S; vse so čez noč pobarvali v modro in nanje narisali tri velikanske rumene črke NPU. Vsa oklepna vozila so bila ulico stran od hiše osebe X, pripravljena, da kadarkoli zravnajo objekt z zemljo in do tarče pripeljejo razpoložljive sile. Specialcev, ki so ležali okoli njega, sploh ni mogel prešteti, bilo jih je toliko, da so v resnici ovirali drug drugega. V zraku je brnel helikopter v živahnih barvah; na njem so bile jasne oznake popularne televizijske oddaje, v resnici pa so v njem sedeli trije agenti NPU in dva policijska ostrostrelca. Vse je bilo nared.

Toda še tako skrbne priprave in izpiljen načrt vdora v objekt se običajno pokvarijo. Oseba X je namreč 43 sekund in 12 stotink pred uradnim začetkom operacije stopila iz hiše. Zahajajoče sonce mu je oviralo jasen pogled, toda prepričan je bil, da ima v rokah dolgocevno orožje. V mikrofon je dejal le še »Bravo 3«, kar je bilo kodno ime za takojšen začetek operacije, v naslednjem trenutku pa dvignil puško, pomeril in ustrelil. Kljub zaslepljujočemu soncu je videl, kako je osebi X puška zletela iz rok. Meril je v roko in le redko je zgrešil. Tudi v najtežjih okoliščinah.

Videl je, kako so specialci okoli njega skočili na noge, zaslišal je tudi hrumenje oklepnikov in tankov, ki so prodirali proti hiši. Helikopter se je spustil in zdaj je bilo razločno videti oba ostrostrelca. Tarča je še vedno ležala na tleh, kričala in držala roko v zrak. Operacija je bila očitno končana. Počasi je vstal in se napotil proti ležečemu. Nadel si je baretko in sončna očala in ležerno spustil neprebojni jopič na tla. Osumljenec je bil oblečen v ponošen moder delovni pajac in karirasto srajco, ob njem je ležal slamnati klobuk, na nogah je imel umazane gumijaste škornje. Smrdelo je po hlevskem gnoju. Pogledal je, kakšno orožje je oseba X uporabljala. Ob moškem so ležale samo vile.

»Operacija končana. Ožje območje zavarovano, tarča na tleh in aretirana. Reševalci in forenziki lahko pridejo na kraj operacije,« je zdiktiral v mikrofon in se napotil proti pomožnemu objektu ob hiši. Tiho je odprl vrata. Vanj se je zazrlo sedem parov prestrašenih oči. Na hitro jih je ošinil in pogled se mu je takoj ustavil na edini rjave barve. Kljub temu da se mu je upirala, jo je zgrabil in stisnil pod roko. Znova se je nagnil k mikrofonu: »Našel ukradeno robo. Nesnica Beti je na varnem. Vrnili jo bomo lastniku. Lepa kokoš je. Over and out!«