Osebno s Ferdinandom Šerbeljem: Deček iz Attemsovega »bloka«

Po duši je človek terena, pravi, in to ga je pripeljalo do odkritij pomembnih umetnin z neznanim nahajališčem. Tudi do izgubljenih slik z brežiškega gradu in, nazadnje, »trofejne najdbe«, Prestarja in Ptičarja Fortunata Berganta.

V zadnjem času je lahko v Delu svoje ime prebral kar nekajkrat. Pred mesecem smo o njem pisali kot o tistem sodnem cenilcu, ki je umetnine podjetnika Petra Kotarja – te je njegov kolega Janez Mesesnel sprva ocenil na fantastičnih 2,7 milijona evrov – ovrednotil na le 7300 evrov, domala štiristokrat nižje, minule dni pa kot o kustosu Narodne galerije, ki je najzaslužnejši za odkritje slik Prestar in Ptičar Fortunata Berganta. Ključnih, najbolj pogrešanih umetnin slovenskega baroka, ki sta za izgubljeni veljali kar sedem desetletij.

»Roba z bolšjaka«

Kot cenilec je ocenil oboje in najbrž bi si tudi sam težko zamislil primera, ki bi si bila tako daleč narazen. Na eni strani postavitev tržne cene za razvoj tukajšnje umetnosti neprecenljivih del Berganta, katerega del na trgu sploh ni, se pravi, da tudi referenc o realni tržni vrednosti ne, na drugi pa cenitev serije sumljivih likovnih del, ki jih je Kotar tik pred stečajem vložil v kapital svojega Sttima in zdaj z zastavno pravico nad njimi kot umetnine tako rekoč brez vrednosti ostajajo upniku, podjetju B in B Fin.

Kako lahko sodni cenilec s seznama pravosodnega ministrstva sploh poda tržno vrednost ponaredkov, ki naj bi bili kot taki nezakoniti in zanje trga sploh ne bi smelo biti? »Na teh primerih se vidi, kako slikovit je naš trg, ta pestrost in ekstremni pojavi zahtevajo veliko odgovornost cenilcev,« pravi. »Ko dobim nekaj v roke, najprej iščem negativne elemente, ki vzbujajo dvom. Nato takšne elemente izločam.« In da, ponaredki so brez vsake vrednosti, ne moreš jim postaviti nikakršne cene, a je lahko v Kotarjevi zbirki zaradi dekorativnosti in marmorja vsaj »Meštrovića«, čeprav kopijo, ocenil na nekaj tisočakov. Preostalo je bilo »roba z bolšjaka«. Ne vse ponarejeno, pač pa napačno atribuirano.

Od Brežic do graškega muzeja

Prestarja in Ptičarja, ki ju je Narodna galerija pridobila za 140.000 evrov (natančneje, še ju pridobiva, trenutno sta odplačani dve tretjini zneska), je ocenil v območju realizirane cene, pri čemer pa njunega odkritja v dolgi karieri, med katero se je največ posvečal slikarjem Antonu Cebeju, Antoniu Paroliju in Janezu Mihaelu Lichtenreitu, ne postavlja na prvo mesto. Tam je že od leta 2009 odkritje treh dotlej neznanih slik Karla Frančiška Remba, in sicer onkraj Karavank, kjer priimek tega baročnega slikarja zapisujejo kot Remp. Nekoč so krasile viteško dvorano gradu v Brežicah, od koder so bile odpeljane že pred letom 1900. Tri pa so v viteški dvorani ostale.

Med odkritimi slikami sta bili dve portretni, tudi upodobitev Ignaca Marije Attemsa, enega najpomembnejših članov te družine in enega najpremožnejših štajerskih plemičev, v čigar posest so na prelomu 17. in 18. stoletja prešli gospostva in gradovi Štatenberg, Podčetrtek, Hartenštajn in Pilštanj, Brežice, Slovenska Bistrica ter Brestanica. Umrl je leta 1732. Slike so se pri Attemsih ohranile vse do Šerbeljevega odkritja, tedaj so bile celo naprodaj. Obe portretni sta pristali v graškem muzeju Joanneum, alegorična podoba pa v osrednji dvorani Narodne galerije.

Ob tem je dr. Šerbelj dosegel, da je iz dediščine Attemsov v Slovenijo, v zbirko ljubljanske nadškofije, prišel portret ljubljanskega nadškofa Ernesta Amadeja Attemsa, ki ga je Marija Terezija leta 1742 imenovala za ljubljanskega knezoškofa, kar je še istega leta potrdil tudi papež Benedikt XIV. V Ljubljani je v vrsti škofovskih portretov iz dobe baroka manjkal le ta, Rudolf Attems pa ga je nadškofiji prodal po simbolični ceni 100 evrov. Pravzaprav poklonil, saj je bil ocenjen na 25 tisočakov.

Srečanje z Attemsi

Z Attemsi se je srečal že v otroštvu, ko se je podil po domačem stanovanjskem bloku, največjem, kar jih je bilo v Slovenski Bistrici. Le da ni bil čisto pravi blok, pač pa v stanovanjske namene preurejen nacionalizirani grad Attemsov sredi mesta, večinoma z družinami oficirjev JLA. Zgodovina zadnjih bistriških Attemsov je tragična. Luis Attems, eden od sinov zadnjih gospodarjev na gradu, Ferdinanda in Vande Attems, je bil med drugo svetovno vojno celo partizanski častnik, prekomorec, a to njegovih staršev ni obvarovalo.

Čeprav prava aristokracija nacizma večinoma ni podpirala in sta graščaka, kot se sogovornik spomni iz mladih let – takšno je bilo mnenje domačinov – ljudem kdaj tudi priskočila na pomoč, so ju po vojni obtožili veleizdaje in ju avgusta 1945 na vojaškem sodišču v Mariboru obsodili na leto in pol ječe. Kar, kot dodaja, kaže, da obtožnice niso mogli utemeljiti in so se zadovoljili z obsodbo na razmeroma kratko ječo. A so ju zatem likvidirali. Februarja 1946 sta bila še živa, likvidirali so ju v času, ko so bili stihijski poboji že mimo. Vzporedno se je začelo načrtno plenjenje gradu, vse je šlo v Ljubljano, po še danes ohranjenih zapisih pa so kot prvi predmet zaplenili pisalni stroj.

Danes je bistriški grad – po vojni so ga nameravali preoblikovati v zavod za dekleta, nakar ga je do leta 1952 zasedala vojska, kasneje pa stanovalci – obnovljen, pri čemer je bil zelo zaslužen Stane Gradišnik, a je v njem izvirnih predmetov le peščica. Osrednje dragocenosti, veličastnih fresk slikarja Franza Ignaza Flurerja v viteški dvorani, na reprezentančnem stopnišču in v grajski kapeli, ki so nastale v času omenjenega Ignaca Marije Attemsa, pa seveda niso mogli sneti. Dr. Šerbelj je svojemu »bloku« namenil veliko energije, družina Attems ga je pooblastila tudi za zbiranje gradiva o predmetih, ki so bili nekoč v njeni lasti.

Terenski človek

»Po duši sem terenski človek, lastno filozofijo oblikujem na terenu. Na terenu spoznaš kontekst umetnin in drugih predmetov, dojameš jih v njihovi funkciji, terensko delo pa se zatem plemeniti v kabinetu, s študijem,« pravi. V Narodni galeriji, kjer deluje že od leta 1978, nobene večje razstave ne postavijo le s predmeti iz lastne zbirke. Vsaka narekuje izposoje in te so lahko plod težaškega dogovarjanja na terenu. Izredno težko je bilo pridobiti dragocenosti za razstavo Zakladi slovenskih cerkva s predmeti s področja zlatarstva, posodjem, monštrancami in drugimi predmeti iz dragocenih kovin, s katero so v Narodni galeriji konec leta 1999 vstopili v novo tisočletje.

Najtežje je bilo omehčati varuha edinega tukajšnjega zlatega keliha s pateno iz Radmirja, zlatarskega izdelka na mednarodni ravni, zaradi katerega je tamkajšnji ključar med drugo svetovno vojno izgubil življenje. Ko so se hoteli do tega dragocenega izdelka pariškega mojstra Roberta Josepha Augusta iz časov pred francosko revolucijo dokopati nacisti, so ga v celjskem Starem piskru mučili do smrti. A do keliha, ki ga je dr. Šerbelj naposled za razstavo pridobil, niso prišli.