Tiskane izdaje
V parku v središču Kanjiže vsak dan vlada globalni vrvež. Arabska govorica se meša z urdujem, angleščina s srbščino, madžarski jezik pa s somalijskim. Minuli četrtek je bil park skoraj poln. Sirski begunci so v bližnji piceriji, ki doživlja svoje najboljše (poslovne) dni, polnili mobilne telefone, kadili in čakali na znak za skupinski odhod proti madžarski meji. Nekateri so se najprej nameravali z lokalno avtobusno linijo, ki je svoje storitve v celoti podredila begunskemu (na)valu, odpeljati do Horgoša, ki leži povsem na madžarski meji in kjer je mejo tudi ilegalno najlažje prestopiti. Drugi so polnili nahrbtnike in plastenke z vodo ter se pripravljali na dolg pohod proti meji, na kateri madžarske oblasti že tri tedne gradijo zid, da bi z njim ustavile begunski in priseljenski eksodus po tako imenovani balkanski poti.
Ženske in otroci so počivali v parku. Nekaj jih je s praznimi plastenkami vode igralo nogomet. Domači slaščičar, ki verjetno še nikoli ni imel toliko dela, je vseeno – ali pa prav zato – glasno preklinjal tuje goste, ki jih je v njegovo pred kratkim še na zemljevidu komaj opazno, zaspano mesto ob reki Tisi pripeljal preplet vojne, revščine, obupa in geostrateških potresnih sunkov.
Med večinoma sirskimi in afganistanskimi begunci, ki so čakali na avtobus proti Horgošu in nanj kasneje s pomočjo srbskih policistov vstopili s številkami, zapisanimi na zapestja, so se nasmejane sprehajale štiri mladenke iz Eritreje. Pritegovale so pozornost tako preostalih beguncev kot domačinov. Na balkanski migracijski poti, ki je v zadnjih treh mesecih postala vodilna pot, ki z Bližnjega vzhoda in iz Osrednje Azije vodi proti Evropski uniji, je namreč le redko mogoče naleteti na afriške begunce in – begunke.
Preplet vojn, revščine, obupa in geostrateških potresov
»Za seboj imam res čudno pot. Za vse nas štiri velja isto. Tu smo se znašli zaradi spleta okoliščin. Zaradi usode,« je nasmejano dejala Frie Zewdie, ki je med državljansko vojno v Etiopiji skupaj z družino ostala ujeta na eritrejski strani. Njen oče je umrl. Družina je živela v hudi revščini. Nekaj let po koncu vojne so se vrnili v Adis Abebo. Oblasti so jim, beguncem, obljubile pomoč. A te ni bilo. Ko je Frie dopolnila šestnajst let, se je prek vladne agencije prijavila za delo v tujini. Poslali so jo v Libanon. V Bejrutu je pri bogati arabski družini tri leta delala kot hišna pomočnica in varuška. Plačevali so jo vsakih šest ali osem mesecev. Včasih sploh ne. »Bila sem sama. Zelo sem trpela. Moje uradno mesečno plačilo je bilo 350 dolarjev. Od tega sem jim morala sto odšteti za nastanitev. Vsak mesec sem jih sto poslala domov v Etiopijo. Seveda, če so mi sploh plačali. Večkrat sem ostala brez denarja. Hudo je bilo,« se spominja mlada Afričanka sijočih in globokih črnih oči, v katerih utripa nezlomljiva ljubezen – in volja – do življenja.
V Libanonu je skupaj preživela štiri leta. Zadnje leto je kot čistilka delala v predstavništvu francoskega podjetja. Tudi tam je niso redno plačevali. Odločila se je, da se odpravi proti Evropski uniji. To je bilo leta 2011, ko je bila stara dvajset let. Čez Sirijo, kjer še ni divjala vojna, se je odpravila v Turčijo in od tam, ilegalno, v Grčijo. V Atene je prišla na vrhuncu uličnega divjanja neonacistov iz vrst Zlate zore in vseprisotnega policijskega nasilja. Na vsakem koraku se je srečevala z rasizmom in poniževanjem. Zaprosila je za azil. Neuspešno.
Eritreja, Libanon, Grčija, Srbija. Kam zdaj?
»Dovoljenje za začasno bivanje sem morala podaljševati vsake tri mesece. Bila sem ujeta v grškem peklu. Šlo je samo še navzdol. Nobenega dela ni bilo, ves čas so nas preganjali. To je bil moj prvi stik z Evropo in Evropsko unijo. Zelo hitro sem spoznala, da v Grčiji ne bom mogla ostati. Domov nisem mogla. Morala sem naprej. Toda meje so bile zaprte, denarja pa nisem imela. V zadnjih mesecih se je vse spremenilo. V Grčiji vlada kaos. Z begunci in priseljenci se nihče več ne ukvarja. V Atene vsak dan pride več sto ljudi. Oblasti so odprle meje. Odpravila sem se naprej, v resnično Evropo,« je, medtem ko so se Sirci na glavnem mestnem trgu v Kanjiži vkrcavali še na drugi avtobus v dvajsetih minutah, svojo pripoved nadaljevala Etiopijka Frie Zewdie.
Resnično Evropo?
Prvi cilj utrujene Etiopijke je prestop madžarske meje. Potem pa Nemčija. Morda Belgija. Ali Skandinavija.
»Rada bi šla že nocoj. Čakam, da se zbere večja skupina. Sirci so nas povabili, da se jim pridružimo. Hodili bomo. Nimam veliko s seboj. Brez imetja sem. In tudi brez potnega lista. Tega mi je vzel delodajalec v Libanonu, nisem ga dobila nazaj. Zaradi tega sem imela kup težav. Na Madžarskem nas ne sme ujeti policija. Grozno bi bilo, če bi nas poslali nazaj. Za ženske je še posebej težko. Upam, da mi bo bog stal ob strani. Do zdaj mi je … Toliko vsega sem doživela,« se je še naprej radostno hahljala Frie.
Ponosna Etiopijka bi končno rada našla mir in plačano delo. V svobodi, v urejeni državi in družbi. Po otroštvu, preživetem v vojni in begunstvu, se pri šestnajstih ni zastonj odpravila v tujino. Na pohod proti svobodi in dostojanstvu, ki še vedno traja.
Frie je obljubila, da se bo, ko bo na varnem, torej že zunaj Madžarske, vsekakor oglasila.
Še vedno čakam na njeno sporočilo.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
