Osebno s Henrikom Brunom: Novinar, ki je dezertiral med pisatelje

Roman Danska zanka je klasični whodunit (Kdo je to storil?), ki se začne s truplom, o katerem se kaj hitro pokaže, da ni posledica samomora, in konča z razkrinkanjem morilca. Po tej plati odseva strukturo klasičnega kriminalnega romana. Po drugi strani glavni junak ni pronicljivi policijski inšpektor (ki ga pri preiskovanju spremlja rahlo omejeni pomočnik), niti ne iznajdljivi zasebni detektiv, temveč kontroverzni novinar. Mednarodnopolitični kontekst, v katerega je dogajanje umeščeno – poleg Slovenije sta prizorišče dogajanja tudi nekdanji jugoslovanski republiki Hrvaška ter Bosna in Hercegovina –, in meddržavne politične silnice, ki so eno od gonil dogajanja (npr. sebično ravnanje Slovenije, ki skuša kolikor je le mogoče odložiti hrvaški vstop v Evropsko unijo in schengenski sistem nadzora meje EU, zaradi česar mora »dokazati«, da njena južna soseda ni sposobna nadzorovati lastnih meja), Dansko zanko približujeta vohunskemu ­romanu.

Vendar, kot rečeno, osrednji junak ni špijon, temveč danski novinar Ketil Brandt, ki mu pri preiskavi smrti njegovega danskega prijatelja Michaela, ki ga umorijo sredi Ljubljane, pomaga slovenska novinarka (in prava mrha) Ines. »Glavni junak je moral biti novinar, ni mogel biti policist ali zasebni detektiv,« pojasnjuje nekdanji novinar, »kajti le novinarja sem zmogel opisati s potrebno ­verodostojnostjo«.

Umori na evropski sceni

Kako torej zvrstno opredeliti Dansko zanko? Avtorjev predlog je »mednarodni triler«. Od pri evropskih bralcih tako priljubljenega nordic-noire­ romana se Danska zanka po njegovem loči v tem, da so osrednji akterji resda Danci, vendar ti ne delujejo v domačem okolju, temveč »na evropski sceni«. To mednarodno razsežnost sugerirajo že naslovi romanov, ki jih je napisal po Danski zanki: Norveški lakaj, Švedski lažnivec in Finski domoljub. Prihodnje leto naj bi izšel že peti roman, katerega osrednji junak je novinar Ketil Brandt, njegov delovni naslov pa je Poljski pustolovec.

Prav poznavanje mednarodnopolitičnega konteksta, tujih krajev in mentalitet, ki si ga je pridobil med skoraj četrt stoletja dolgo kariero zunanjepolitičnega novinarja, je, tako meni, njegova »močna plat«. Pri tem je zašel v novinarstvo bolj kot ne po naključju.

Dogodki, ki pretresajo svet

Leta 1968 v majhnem mestecu Silkeborg (šteje vsega 40.000 prebivalcev in leži na zahodu Danske) rojeni bodoči pisatelj po koncu gimnazije namreč ni vedel, kaj bi študiral ne kaj bi počel v življenju. Zato se je odločil za že takrat – danes pa še bolj – v Skandinaviji popularno daljše potovanje z nahrbtnikom po svetu. Ko ga je pot zanesla v New Delhi, je na terasi tamkajšnjega hostla naletel na danskega novinarja, ki mu je med kajenjem trave pripovedoval, da se je ravno vrnil z intervjuja z dalajlamo, ki ga je na severu Indije opravil po naročilu Politikena,­ enega največjih danskih časnikov. »Takrat se mi je utrnilo, da bi to lahko bilo zame. Rad sem opazoval in pisal domov dolga pisma, polna opisov. Sklenil sem, da bom skušal postati novinar.«

Med študijem novinarstva je opravil pripravništvo v nekem lokalnem časopisu, kjer je ugotovil, da noče poročati o lokalnem, temveč svetovnem dogajanju. Prav to sledenje »dogodkom, ki pretresajo svet«, ga je že na začetku novinarske kariere privedlo do vojnih žarišč nekdanje Jugoslavije, ki jih je prvič obiskal po koncu desetdnevne vojne. V Ljubljano, ki se mu je takoj prikupila in v njegovih očeh sčasoma postala »najlepše mesto na svetu«, se je zatem vrnil še »kakih dvajsetkrat«, nazadnje kot pisatelj, ki je razi­skoval prizorišča svojega bodočega romana Danska zanka: Ljubljano, Trebnje, Postojno, Portorož, Umag, Bihać, Veliko Kladušo itn.

Kot preiskovalni novinar je leta 2002 prejel nagrado evropske komisije Lorenzo Natali za novinarstvo o človekovih pravicah, demokraciji in razvoju, leto poprej pa je bil nominiran za Cavlingovo nagrado, ki je, pojasni, »danski ekvivalent ameriški Pulitzerjevi nagradi«. V obeh primerih je šlo za serijo člankov o trgovini z belim blagom, natančneje, z vzhodnjakinjami, ki so jih – v prvem primeru na Danskem, v drugem na Kosovu – prisilili v prostitucijo.

Slovo z okusom razočaranja

Njegov romaneskni junak Ketil Brandt je kontroverzni novinar, ki meni, da mora poročevalec kdaj pa kdaj tudi ukrepati in sam poseči v situacijo, o kateri poroča; da torej golo poročanje ne zadošča. Ko na primer v vojnem metežu naleti na begunko z dvema otrokoma, ki ga prosi za pomoč, se ne vrne v hotel, da bi do zapovedanega roka oddal naročeno reportažo, ampak z avtom raje prepelje begunko na varno; in ko naleti na pokvarjenega visokega državnega uradnika, ki novinarjem off the record trosi laži, ne okleva, ampak ga trešči po gobcu.

»Ketilov aktivizem nikoli ni bil moje novinarsko vodilo,« odgovarja sogovornik. »Verjamem v kolikor je mogoče globoko preiskavo in njeno predstavitev, ukrepata pa naj politika in javnost. Bil sem v situacijah, podobnih tisti, ko Ketil sreča begunko z otrokoma. On se odloči pomagati, sam pa sem se odločil vrniti v hotel, čeprav sem čutil potrebo, da bi pomagal. Ni torej nerealistično predpostaviti, da se pri Ketilu rojevajo takšni vzgibi, nerealistično je, da ravna, kot ravna. Po drugi strani takšno ravnanje prispeva h koloritu literarnega lika.«

Novinarstvu je dal slovo šele decembra lani, ko je prenehal biti zunanjepolitični urednik časnika Kristeligt Dagblad (Krščanski dnevnik), kar je bil celo desetletje. Slovo je bilo začinjeno z razočaranjem nad smerjo, v katero gre novinarstvo. »Vse mora potekati hitreje in hitreje, prispevki morajo biti krajši in krajši. Konkurenca med mediji se je povečala. Novinarji imajo čedalje manj časa za razmišljanje in kvaliteto. Na vseh ravneh jih soočajo s kleščenjem stroškov.« Upadel je tudi družbeni ugled novinarskega poklica. »Vsaj na Danskem novinar ni zaščiten poklic. Vsak se lahko okliče za novinarja. In to tudi počno.«

V posebno težavnem položaju so novinarji, ki so prisiljeni delati v prekarnih delovnih razmerjih. »Poznam primer danskega časopisa, v katerem so ukinili nekaj delovnih mest, naslednji dan pa so za to delo najeli svobodnjake. To ni dobro za svobodo novinarstva. Ne samo za svobodnjake, tudi za redno zaposlene ne, ki se bojijo, da bodo prišli v enak položaj. Ker se morajo boriti za preživetje, skušajo ugoditi uredniku in šefu. To ni dobro in utegne postati problem tudi za demokracijo. Že zdaj tisk ni več sposoben v celoti opravljati vloge psa čuvaja.«

Rezanje salame

Kleščenje novinarskih delovnih mest po njegovem spremlja eksplozija zaposlitev na področju stikov z javnostmi. »Predstavniki stikov z javnostmi zgodbo čedalje pogosteje razrežejo kot salamo. Izbranemu novinarju dajo prvi košček, obljubijo, da bo dobil tudi naslednje koščke, vendar pod pogojem, da bo pisal natanko tako, kakor si bodo želeli oni. Ker tekmovalnost med mediji narašča, ker med seboj tekmujejo tudi novinarji in se vse vrti samo še okoli tega, kdo bo prvi, kritičnost novinarjev usiha.«

Čeravno skuša živeti od pisateljevanja (»Sem na robu tega, da mi uspe. Za zdaj dobro kaže.«) in prav zdaj potekajo pogajanja z dansko producentsko hišo Nordic film, ki si želi po romanu Danska zanka posneti televizijsko serijo (»To bi mojo kariero izstrelilo v orbito,« v smehu doda.), je zasvojen z novinarstvom. Ne samo da dnevno bere štiri do pet dnevnikov (»Ne morem živeti brez njih. Fizično rabim izvod časopisa ob jutranji kavi.«), tudi poročen je z novinarko.