Tiskane izdaje
»Častno je, da ti zaupajo tako odgovorno funkcijo. Vendar je tudi zelo naporno, odrekati se mora vsa družina. Žena je jezna, za triletnega otroka ne vem, kako bo reagiral. Doma sem bil zelo malo. Pogrešam družino, zjutraj kavico, če bi bil seveda prost dela.« Krški reševalec je doma doživel begunsko žarišče, kakršna je do zdaj videl le na televiziji.
Med drugim begunskim valom sva se prvič srečala v času dvanajstih ur po tistem, ko je 1300 beguncev in migrantov 19. oktobra s prvega nenapovedanega vlaka iz Slavonije peš prestopilo zeleno mejo v bližini Rigonc. Ura je bila okoli poldruge zjutraj, množica iz drugega vlaka je sredi Rigonc na osemkilometrski poti do zbirnega centra v Brežicah, kamor je pešačila, obstala zaradi potrebe po medicinski pomoči.
»Ja, ni problema, naj gredo družinski člani z nami do bolnišnice. Zadaj naj vstopijo v vozilo,« je Sebastjan Komočar iz krške enote nujne medicinske pomoči s prevozniško ponudbo kar malce presenetil policiste. Dve nosečnici in dve družini v dveh kombijih, reševalnem in policijskem, so se hip zatem oddaljili v noč.
Brežiški sprejemni center, ki naj bi po željah državnih načrtovalcev sprejel 450 oseb, je kmalu po tisti prvi pretresljivi noči pokal po šivih. Zasedenost je bila občasno desetkrat večja od predvidene, na šestih lokacijah s prebežniki v brežiški občini je bilo vse do prihodov hrvaških vlakov v Dobovo 27. oktobra tudi več kot 11 tisoč ljudi.
V regiji običajno delujeta dve reševalni ekipi, izvemo od sogovornika, zdaj pa jim je, kot pravi, v nekaj dneh za delo zgolj z begunci, ne da bi pri tem kakorkoli trpela oskrba domačega prebivalstva, uspelo sestaviti moštvo, ki bi ob običajnem zdravstvenem stanju ljudi lahko brez težav oskrbovalo mesto, veliko kot Maribor.
Častna funkcija
Glavni koordinator dela ob brežiški policijski postaji urejene ambulante slovenskih reševalcev (z dvema deloviščema za preglede, posteljo za opazovanje, čakalnico, dispečerskim centrom in vsaj eno mobilno reševalno ekipo), dveh vojaških sanitetnih vozil, treh reševalnih vozil Pacienta Ljubljana, slovaškega reanimobila, Zdravnikov brez meja, šotora s štirimi zdravniki madžarskega Karitasa ob centru pri dobovski livarni, ekip Rdečega križa, študentov štirih medicinskih fakultet in mnogo prostovoljcev je postal ravno on. »Za vse nas je to posebna izkušnja, doživljamo nekaj, kar sicer vidimo le na televiziji, ko mednarodne organizacije delujejo na žariščih recimo v Afriki.« Brez pomoči vseh omenjenih bi se tu zgodba lahko obrnila povsem drugače, poudarja.
»Častno je, da ti zaupajo tako odgovorno funkcijo. Vendar je tudi zelo naporno, odrekati se mora vsa družina. Žena je jezna, za triletnega otroka ne vem, kako bo odreagiral. Doma sem bil zelo malo. Pogrešam družino, zjutraj kavico, če bi bil seveda prost dela. Zdaj niti ne vem, ali sem uradno prost ali ne,« meri na podatek, da so ga na njegov poziv iz rednega dela krške enote nujne medicinske pomoči uradno izvzeli šele to sredo, ko je bila ustanovljena profesionalna sedemčlanska koordinacijska skupina za delo s prebežniki v brežiški občini. »Dokler se zadeva s kadri in resursi ne uredi, bom verjetno še vsak dan tukaj. Ni videti konca.«
Selfi s Sirijcem
Tako so mu zadnje dni bližje kot domači ljudje z Bližnjega vzhoda. »Imeli smo veliko težav in tudi veliko lepih zgodb. Sirijec, ki nam je dvajset ur pomagal prevajati, je imel s sabo veliko družino: mamo, štiri sestre, bratrance, sestrično. Res je odlično govoril angleško. Mi smo njemu pomagali družino namestiti na malce boljši prostor za bivanje. Nisem te vrste človek, da bi takšne dogodke s telefonom dokumentiral za osebno propagando. Ampak z njim sva naredila en selfi. Sliko ima on, sem že pozabil njegovo ime, vendar sva ostala prijatelja na facebooku. Skupaj smo se imeli lepo, se veliko nasmejali.«
Toda kljub lepim trenutkom »te ob delu s prebežniki ves čas stiska. Razen lepih trenutkov pomoči ne gledaš nič lepega. Tudi naša ministrica je malo zajokala, kajti te zgodbe so skoraj nepojmljive. Sam sem kot koordinator poskušal ostati zbran, morda bodo emocije prišle za mano. Najbolj hudo mi je bilo, ko smo jih mi imeli tu že tri dni in sem doma gledal prispevek v Epilogu. Zvečer na televiziji vidiš realen, krut novinarski prispevek, da jim tudi drugje ni lepo. V blatu preživeti cele noči, otroci … Kruto jih je hkrati gledati od zunaj, nato pa biti z njimi skupaj v centru. Takrat sem se tudi sam zlomil.«
Človeške so tudi zgodbe iznajdljivih prebežnikov. Verjetno se v vsaki državi malce drugače obnašajo, pravi, domislijo se, kako priti iz gneče. »Začnejo hiperventilirati, se onesvestijo. Potegnemo jih iz gneče, ko pridejo k sebi, hočejo k sebi še družino. Potem naročimo, naj spustijo skozi še družino. Kaj bi drugega? Poskušaš pomagati.«
Rešimo življenja
Če bi bil odziv Slovenije malo bolje pripravljen, bi bilo za vse na terenu lažje, je prepričan. »Imeli smo približno mesec dni časa, da bi se pripravili na malo večji val. S tem nočem očrniti dela katerekoli državne službe iz strukture zaščite in reševanja, saj so na terenu vsi dali vse od sebe.«
Večina odločevalcev v Ljubljani se pravzaprav niti ne zaveda, da so pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe na najbolj kritični lokaciji v državi v Komočarju imeli veliko srečo. Njegov posavski projekt Rešimo življenja, s katerim od leta 2011 izboljšuje znanje profesionalcev in laikov ter organizira mednarodne vaje (septembrska je združila dvesto strokovnjakov), ga je na koordiniranje begunskega izziva pripravil mnogo bolje kot kakršnokoli sistemsko izobraževanje.
»Kot mlajši sem precej hodil po festivalih in velikih zabavah. To me je pritegnilo, tako sem se organizacije dogodkov in projekta Rešimo življenja lotil tudi sam,« pripoveduje. »Poklicno sem reševalec z nacionalno kvalifikacijo in nekaterimi dodatnimi certifikati, nič posebnega. Pri projektu pa sem se naučil koordinirati veliko število ljudi, tako prostovoljce kot profesionalni kader. Pri vajah moramo vedeti, kako delujejo policija, gasilci in druge organizacije. Zaradi zakonskih podlag ne moreš ljudi kar po domače poklicati: 'Halo, pridi prosim pomagat.'«
Prilegel bi se teden dopusta
Med vsemi posredovanji na uniformi nosi tudi dve znački Rešimo življenja: »Zdaj bom dodal še eno begunsko.«
Obraz se mu znova zresni ob besedah, da je država vse prošnje za sofinanciranje posavskega razvojno-izobraževalnega projekta zavrnila: »Razvijamo rešitve na regijskih nivojih, kar pomeni, da bi lahko veliko kadra usposabljali z bistveno manj denarja, kot se to dogaja danes oziroma se marsikje niti ne dogaja, kar je še bolj žalostno. Trudimo se. Nimam vpogleda, ali država ima denar za te namene. Nam ostane le, da na vse možne načine opozarjamo, da ustaljena praksa vedno ne daje želenih rezultatov.«
Med polurnim pogovorom so naju ves čas motili telefonski klici strokovnih služb. Nanj so se spomnili tudi v krškem nogometnem klubu, kjer v prostem času – spet v službeni uniformi – veliko ur presedi na rezervni klopi. Pravzaprav mu časa za kaj drugega, kot razmišljati o pomoči drugim, že dolgo primanjkuje: »Projekt Rešimo življenja je postal tako obsežen, da sem se zadnjega pol leta ob službi ukvarjal predvsem s tem.«
Kaj sledi po normalizaciji begunske situacije? »Ne vem, verjetno me bodo dali nazaj v turnus,« se zasmeje. In tako do konca najinega pogovora. Prizna pa, da bi se prilegel teden dni dopusta, oddih kje na lepšem z družino in v miru. »Bomo videli, ali bo žena šla zraven.«
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
