Tiskane izdaje
A najprej odgovor na v uvodu zastavljeno vprašanje: Stanislav Kocutar se je z vinarstvom okužil na srednji kmetijski šoli, ko je z raziskovalno nalogo o fiziologiji sadik trte zmagal na tekmovanju mladih raziskovalcev za napredek Maribora, in to celo na zahtevnem področju biologije. Njegov mentor je bil nihče drug kot prejšnji mestni viničar, zdaj že pokojni legendarni Tone Zafošnik, s katerim sta od takrat ohranila stike. Od njega je pred petimi leti kot mestni viničar prevzel skrb za staro trto, ki jo je njegov predhodnik pred 25 leti rešil propada.
Preštete ima vse
A očitno ni šlo niti brez vina. Zdaj kar na poti v službo vsak dan izbere pot čez Lent, da preveri, kako se drži njegova varovanka. Za hišo stare trte ima spravljeno lestev, da lahko tudi mimogrede kaj postori na trti žametne črnine. Računa, da za njeno oskrbo na leto porabi kakšnih 40 ur dela. Letošnja trgatev bo prvo nedeljo v oktobru, grozdje je že zdaj veliko in žametno modro. Grozde ima preštete do zadnjega; tokrat jih je 95. Približno toliko jih je viničar že prej odstranil, ko je ocenil, koliko bremena sme naložiti trti. »Zdaj stopa v zrelost,« pravi slab mesec pred trgatvijo, ki bo uvod in hkrati vrhunec prireditev ob dnevih stare trte. Dragocenega vina bo dobrih 50 litrov.
V vlogi zgodovinarja
»Trte tukaj sploh ne bi smelo več biti,« ugotavlja Kocutar, tokrat v vlogi zgodovinarja – po prvi stopnji študija agronomije je namreč končal še študij zgodovine in geografije. Konec 19. stoletja je vinska uš, uvožena iz ZDA, namreč dodobra zdesetkala evropske vinograde, takšna usoda pa bi, če ne bi bilo zanimivega spleta okoliščin, morala doleteti tudi žametno črnino na Lentu. Sogovornik meni, da pozna odgovor, zakaj se je rešila. Bližina Drave je namreč poskrbela, da je korenine vsaj dvakrat na leto, ob pomladanskih in jesenskih poplavah, za nekaj dni zalila voda, ta pa uničuje ali vsaj slabi vinsko uš. Poleg tega trte v preteklosti dolga leta sploh niso izkoriščali za pridelavo grozdja, zaradi česar je lažje preživela okužbo z listno ušjo.
Najbolj kritičen dan v zgodovini trte je bil po njegovem mnenju 18. oktober 1866, ko so razmišljali o rušitvi druge vrste hiš na Lentu, med katerimi je bila tudi hiša, ob kateri raste stara trta. Tik pred zdajci so načrte ustavili, na srečo je nato še zmanjkalo denarja.
Stara trta šteje okrog 440 let, leta 2004 so jo vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejšo med vsemi vinskimi trtami na svetu. »Do zdaj se ni javil še nihče, ki bi trdil, da pozna starejšo!« pravi Kocutar, prepričan, da starejše rastline žlahtne sorte, ki bi poleg tega rasla v mestnem okolju, na svetu ni. Sorta modra kavčina ali žametna črnina je ena najstarejših domačih sort vinske trte na Slovenskem.
Pomagal rešiti
»Bilo je leta 2012, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture,« se spominja mestni viničar. Ekipa ruske televizije je posnela kadre pred hišo stare trte, nato pa so si zaželeli posneti še kak vinograd in panoramo mesta. Kocutar jih je seveda peljal na Piramido. Tam pa sramota, trava v zaraslem vinogradu je segala čez pas, novinarka v mini krilu se je morala prebijati skozi koprive. Vinag, ki je bil takrat že na robu propada, je povsem zanemaril vzdrževanje vinogradov.
Mimogrede na lestev
Zato so se Kocutar in druščina organizirali, ustanovili zadrugo Vino Piramida Maribor ter s skladom kmetijskih zemljišč in gozdov letos podpisali pogodbo za desetletni zakup zemljišč z vinogradom na Piramidi za ceno nekaj več kot 800 evrov na leto. Člani zadruge, gre za okoliške vinarje, so se zavezali, da bodo na razpolago dali svojo mehanizacijo, vsak bo prispeval tudi petdeset ur dela. Ko bo vinograd urejen in dosajeni dodatni trsi, bodo na njem pridelali približno 12 tisoč litrov vina. Načrtujejo tri polnitve, penino, običajno belo vino in predikat, če bodo razmere dopuščale.
Sedež kletarskega mojstra deželnega vladarja
Izkoriščanje vinarske in vinogradniške dediščine kot izvrstne turistične zanimivosti se mestu ponuja kot na dlani, pravi Kocutar. Maribor je imel v času skupne habsburške države glavno vlogo v vinogradništvu – v 16. stoletju je bil sedež kletarskega mojstra deželnega vladarja, danes bi bil to minister za vinogradništvo v deželni vladi – in do sedanje generacije je tako rekoč pri vsaki hiši kdo znal delati s trto in vinom, zdaj pa se to znanje počasi izgublja. Vsekakor je pridelava vina z Mariborom globoko povezana, zato očitki, da gre za nekaj neurbanega, kmečkega, kar ne sodi v sodobno mestno okolje, niso pravilni.
Tudi odnos meščanov do trte se je z leti zelo izboljšal. Vandalizma ni več. Včasih so morali trto v času zorenja odeti v mrežo, zdaj jo lahko pustijo brez zaščite, da je z grozdjem na voljo za fotografiranje. Zgodilo se je celo, da so mimoidoči klicali policijo, ko se je mestni viničar spravil na lestev in začel obrezovati trto.
