Osebno s Stankom Rojkom: »Domoljubnost sem pokazal leta 1991...«

»...ko sem s puško v roki branil suverenost Slovenije in Gornje Radgone pred nekom, ki nas je hotel okupirati. To je domoljubje, ne pa batinanje tistega, ki te prosi za kos kruha,« sporoča župan Gornje Radgone.

pon, 29.02.2016, 06:00

Z županom Gornje Radgone smo se srečali šele proti večeru, kajti službene dolžnosti so ga zadržale v Ljubljani, na hitro se je ustavil pri hčerki v Mariboru, nato so ga čakale obveznosti doma, po našem pogovoru pa še delo v radgonskem Gozdarstvu, katerega prvi mož je. Doma so ga dočakali pozno zvečer.

Vedno sicer ni tako, toda neredko je dan nepoklicnega župana in poklicnega gozdarja tako dolg, kot je bil ta, priznava. In zatrjuje, da je še vedno z dušo in srcem predvsem gozdar. A to ga očitno ne ovira, da ne bi bil tudi župan s prav tako občutljivo dušo in čutečim srcem. Njegovo poudarjanje humanosti in strpnosti v odnosu do skoraj petdeset tisoč beguncev, kolikor jih je šlo skozi Gornjo Radgono do zaprtja prehodnega centra na tamkajšnjem sejmišču, vzbuja pozornost zlasti v zadnjem času, ko nekateri župani in desni politiki sejejo strah in sovraštvo do vseh teh prehodnih gostov in ko se upor dvigne povsod, kjer hoče država na novo urediti prehodne ali nastanitvene centre.

V politiki po naključju

Je to morda posledica dejstva, da je v politiko zajadral zelo pozno, pred šestimi leti, in se še ni pokvaril? »Vse prej sem kot politik. Še posebno zdaj, ko je politika dobila toliko negativnih konotacij. Po duši sem in ostajam gozdar, v politiki sem le po naključju,« pravi. Da, po naključju so ga v politiko zvabili naravnost od bora v gozdu. Pred slabimi šestimi leti, ko je v revirju odkazoval drevje za posek, mu je namreč zazvonil mobilni telefon, ravno ko je hotel označiti lep, debel bor. Klic je prihajal iz domače Negove, bilo je pred lokalnimi volitvami in vabili so ga med kandidate za občinske svetnike. Po kratkem razmisleku je odgovoril, da če že, bo kandidiral kar za župana. V prvo mu sicer ni uspelo in je bil štiri leta vendarle samo občinski svetnik, na naslednjih volitvah, jeseni 2014, pa je postal župan, vendar nestrankarski in nepoklicni. Tako kratka je njegova dosedanja politična kariera, v primerjavi s petintridesetletno gozdarsko skoraj zanemarljiva. In v tem času se morda res ni mogel navzeti dvoličnosti naših politikov. Morda pa tega tudi ni hotel.

Takrat smo na vrsti ljudje

O migrantski oziroma begunski krizi ima trdno izoblikovano stališče. Ločiti moramo dvoje, pravi. Eno je država in njena obramba suverenosti na meji. Strinja se, da so organi, ki skrbijo za suverenost na meji, prešibki in nezaslišano se mu zdi, da se zdaj prepričujemo o tem, ali vojski dati dodatna pooblastila ali ne. Pooblastila so v tem položaju potrebna, ugotavlja, saj moramo na meji poskrbeti za red in za selekcijo. Če bodo mejo pripirali Avstrijci, jo bomo morali tudi mi. »Ko pa nesrečniki prestopijo mejo in ko imamo na lokalni ravni na pragu lačnega, žejnega, bosega in nesrečnega človeka, takrat smo na vrsti ljudje. Takrat moramo poskrbeti, da gre ta reka gorja čez našo državo dostojno, s spoštovanjem, v miru.«

Lahko si sicer tudi zatiskamo oči, širimo strah, govorimo o posiljevalcih in teroristih, a ti ljudje to niso, vsaj večina ne, ampak so se znašli na našem pragu, potrebni pomoči. Zato je vedno umirjal razgrete glave, ki so bile tudi v njegovem okolju. Nesrečnikom nikoli niso rekli ne, so pa postavili pogoje. Skupaj z avstrijskimi sosedi so ocenili, koliko ljudi lahko dostojno in brez pretresov oskrbijo in spravijo čez mejo, in potem so državi rekli – toliko in nič več! Zahtevali so še, da prehodni center vsaj neformalno vodi njihov človek, kar se je tudi zgodilo. Bogdan Šajnovič iz civilne zaščite je odigral odločilno vlogo, zato ga bo občina predlagala za priznanje oziroma odlikovanje.

Kaj je domoljubje?

O očitkih, da je nedomoljubno zagovarjati prebežnike, da je protislovensko biti human in pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč, čeprav so druge narodnosti in vere, pove le eno: humanost z domoljubjem nima nobene zveze. »Domoljubnost sem sam pokazal leta 1991, ko sem s puško v roki branil suverenost Slovenije in Gornje Radgone pred nekom, ki nas je hotel okupirati. Za to sem dobil tudi odlikovanje. To je zame domoljubje, ne pa batinanje tistega, ki te prosi za kos kruha,« pribije.

Širiti strah ni težko, toda zanj je nedopustno zlorabljati te nesrečnike za nabiranje političnih točk. Pred kratkim mu je na nekem soočenju politik rekel, da naj le dovoli nastanitev nekaj tisoč teh tujcev v svoji občini, če si na naslednjih volitvah ne želi več biti izvoljen za župana. Toda v okolju, ki bi ga tako kaznovalo zaradi njegove človečnosti, sploh ne bi hotel kandidirati: »Če ne morem biti župan zato, ker sem human, pač ne bom več župan!«

Županstvo na kocki

Ne samo zaradi beguncev, tudi zaradi domačih nezaželenih ljudi z obrobja je že tvegal nadaljnjo župansko kariero. Ko je radgonska občina družini z devetimi otroki dala v uporabo stanovanjsko hišo v Noričkem Vrhu, se je del vaščanov uprl in ustanovil celo civilno iniciativo, ki je zbirala podpise proti prihodu po njihovem problematične družine s problematičnimi otroki. Pa se je župan postavil na stran preganjane družine in vztrajal pri njihovi preselitvi. Kaj bi drugega, se vpraša in doda, da v nekaj mesecih ne more spremeniti svojega stališča. Ljudem, potrebnim pomoči, je pač pomagal. Prepričan je, da večina naših ljudi na takšne probleme še vedno gleda podobno kot on.

Po napovedih desno usmerjenih politikov torej s svojo empatijo do tujcev in domačih obrobnežev tvega ponovno izvolitev na župansko funkcijo. Lahko njemu, bi kdo rekel, ko pa ima zagotovljeno mesto direktorja Gozdarstva. Vendar je z ustanovitvijo državnega podjetja za gospodarjenje z državnimi gozdovi in odpravo koncesijskega sistema njegov direktorski stolček postal zelo negotov. Radgonsko Gozdarstvo s sedemnajstimi zaposlenimi je namreč eno od številnih slovenskih izvajalskih podjetij, ki so doslej koncesijsko gospodarila z državnimi gozdovi, od poletja pa bo odvisno od uspeha na razpisih novega državnega podjetja ali od boja za izvajalski kolač na trgu.

Kje je ropanje, kje je kraja?

Z okrog 2000 hektarji državnih gozdov so gospodarili do zdaj; letno so posekali in prodali kakšnih 12 tisoč kubičnih metrov lesa, a nikoli čez mejo. Veliko so ga razžagali na lastni žagi in polizdelke prodajali domačim obrtnikom in drugim kupcem. »Mi nismo bili krivci za odliv kakovostnega slovenskega lesa v tujino. Tudi izropali nismo državnega gozda, saj se je lesna zaloga v Pomurju s kakšnih stotih kubičnih metrov na hektar v zadnjih šestdesetih, sedemdesetih letih dvignila na povprečnih tristo kubičnih metrov. Kje je tu ropanje, kje kraja?« je razočaran nad takšno odločitvijo politike. Toda zaradi negotovega gozdarskega delovnega mesta tudi v prihodnje kot župan ne bo spreminjal svojih stališč.

Ob koncu sporoča javnosti: »Ostati moramo ljudje.«

Prijavi sovražni govor