Osebno s Tamaro Vonta: Znova na delu z mediji, a z druge strani

V začetku meseca je postala generalna direktorica direktorata za medije na ministrstvu za kulturo. Šestinštiridesetletna Posavka se tako nekako vrača na področje, kjer je začela poklicno pot, le da tokrat z druge strani – s tiste, kjer naj bi poskušali pripravljati pravila in postaviti zakonske okvire. Izzivov je torej na pretek, za zdaj pa nekdanja političarka še ne razkriva, kako se jih bo lotila.

Direktorat za medije je bil skoraj devet mesecev brez generalnega direktorja oziroma direktorice, potem ko je vlada septembra lani razrešila Klemna Kraigherja Mišiča s položaja vršilca dolžnosti. Direktorat je vmes po pooblastilu vodila državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Poznavalci področja lahko kar precej na dolgo naštevajo, kaj vse ni urejeno tako, kot bi moralo biti. Med drugim vladi v treh letih še ni uspelo sestaviti in sprejeti medijske strategije, ki bi bila podlaga novima zakonoma o medijih in RTV. Ali bo to med prioritetnimi nalogami nove generalne direktorice Tamare Vonte, še ne vemo. Kaj in kako naprej, bo pripravljena povedati po prvem mesecu na tem, kot se tudi sama strinja, občutljivem položaju.

Res pisana in raznovrstna karierna pot diplomirane novinarke je že več kot dve desetletji iz takšnih ali drugačnih razlogov bolj ali manj na očeh javnosti. Prepoznavna je postala kot voditeljica osrednje informativne oddaje na POP TV 24 ur, v paru z legendarnim Matjažem Tankom. Že prej je delala kot novinarka, med drugim kot dopisnica iz rodnega Posavja, že vmes in kasneje pa je bila dnevna urednica in soavtorica informativnih oddaj.

Pesmi in petje

Svoje izkušnje iz medijev je, kot lahko preberemo v življenjepisu, kot predavateljica prenašala tudi na mlajše generacije na srednjih, višjih in visokih šolah. Ves ta čas je očitno razvijala tudi umetniško žilico – leta 1996 je izdala pesniško zbirko Sončni mrk gospod, kar nekajkrat pa je zapela pred občinstvom, in to najraje pesmi iz muzikalov. Nekoč se je prijavila na razpis za direktorico Kulturnega doma Krško, ker jo je, kot se je tedaj izrazila, od nekdaj zanimala kultura in se ji je zdelo, da bi lahko naredila nekaj, kar bi ji pomenilo zelo veliko.

Skok v politiko, državno in lokalno

Najbrž je bilo za marsikoga presenečenje, ko se je Tamara Vonta, kot eden od znanih obrazov, pojavila na kandidatni listi Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića na predčasnih državnozborskih volitvah leta 2011. Bila je tudi izvoljena v parlament, kjer je med drugim vodila komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Prav na tej funkciji je kot opozicijska poslanska marsikdaj prišla navzkriž s predstavniki takrat vladne SDS. Zlasti z ministrom za notranje zadeve Vinkom Gorenakom sta bila večkrat javno na različnih valovnih dolžinah. Pri obravnavi odločbe evropskega sodišča o izbrisanih sta, na primer, imela takšen besedni dvoboj, da je Vonta prekinila sejo, ki jo je vodila, izjave Gorenaka pa označila za skrajno nedopustne in neprimerne.

Marsikdo s prepričanji, ki veljajo za bolj desne od sredine političnega pola, ji je in ji še danes očita nestrpnost do drugače mislečih. Ob sedanjem imenovanju na položaj generalne direktorice direktorata za medije so se, denimo, na nekaterih spletnih portalih pojavili posnetki, kjer kot zagovornica svobode odločitve in izbire v parlamentarni dvorani jemlje besedo eni od predstavnic društev, ki zagovarjajo pravice nerojenih otrok.

Kam svetovnonazorsko se uvršča, najbrž kaže tudi to, da je bila med 14 poslanci PS in SD, ki so leta 2012 v zakonodajni postopek vložili novelo zakona o verski svobodi, s katero so med drugim predlagali odpravo državnega sofinanciranja prispevkov za socialno varnost duhovnikov. Predlog ni dobil zadostne podpore, da bi postal zakon.

Po zamenjavi vlade, ko je premierka postala Alenka Bratušek, se je Tamara Vonta preselila iz Šubičeve v vladno palačo kot državna sekretarka, odgovorna za dialog s civilno družbo in koordinacijo državljanskih pobud v kabinetu predsednice vlade. Kasneje jo je Bratuškova pooblastila še za vodenje urada za narodnosti.

Vonta je bila potem med prvimi, ki so zapustili Pozitivno Slovenijo, potem ko je Alenka Bratušek na kongresu stranke izgubila boj proti Zoranu Jankoviću. »Težko je vztrajati v samouničujočem okolju, ki je postalo polje epskih junakov, v nerazumevanju dejstva, da teorija mogočega včasih prekriža račune teoriji pravičnosti in da morebitna krivica, ki se komu zgodi, ni opravičilo za obračun in uničevanje vsega, za kar je nekdo leto dni trdo delal. In delal tudi napake. Vedno za ženske,« je aprila 2014 za Delo pojasnila svoj odhod in dodala, da je prihodnost vedno na strani pogumnih.

Nedolgo zatem se je podala v nov političen boj, le da na lokalni ravni. Potegovala se je za županski položaj v krški občini, s podporo SD, Desusa in SMC. Pridobila je zaupanje dobrih 16 odstotkov volivcev, v prvem krogu jo je premagal Miran Stanko. Je pa kljub vsemu postala občinska svetnica na listi SD.

Romska problematika v politiki in življenju

Kot državna sekretarka in vodja urada za narodnost je bila tudi predsednica komisije vlade za vprašanja romske skupnosti. Tedaj je pripravila predlog zakona, ki bo po njenem mnenju bolje od obstoječega naslavljal vprašanja, povezana z romsko skupnostjo, a je kljub načelni podpori vseh vpletenih ostal zgolj na papirju. Interesa, da bi zaživel, ni bilo na nobeni strani, ne na državni ne na romski, nam je pred kratkim dejala v intervjuju.

Po tem, ko je zapustila politiko, je položaj in življenje romske skupnosti spoznala še bolj od blizu. Do odhoda na direktorat za medije 1. julija je bila zaposlena v večnamenskem centru v Kerinovem Grmu, največjem romskem naselju v občini Krško. V okviru evropskega projekta Skupaj za znanje – izvajanje aktivnosti podpornih mehanizmov pridobivanja znanja za pripadnike romske skupnosti, ki ga izvaja Center šolskih in obšolskih dejavnosti, je bila samostojna strokovna sodelavka. Ukvarjala se je s programom obšolskih dejavnosti in učne pomoči za romske otroke, med drugim je otrokom pomagala konkretno pri domačih nalogah. »Vsako romsko naselje je svoja zgodba. Ne moreš poenostaviti in poenotiti, kakšna rešitev bo dobra za vse, ker si s tem zgrešil cilj. Prekmurje in Dolenjska sta si zelo narazen. Zakonodaja in strategije, ki se sprejemajo v Ljubljani, so neprilagojene konkretnim razmeram,« je dejala v pogovoru pred štirimi meseci. Zdaj pa je ona tista, od katere se pričakuje oblikovanje zakonodaje in strategij, ki bodo čim bolj prilagojene konkretnim razmeram v prav tako zelo raznovrstni medijski krajini.