Osebno s Tenzinom Jamgönom: Menih, ki ne sme ubiti muhe

V začetku marca je od dalajlame prejel meniško posvečenje.

Objavljeno
10. julij 2015 15.17
Matija Grah, Ozadja
Matija Grah, Ozadja
V začetku marca je prejel meniško posvečenje iz rok njegove svetosti dalajlame, tibetanskega verskega voditelja, ki je pred dnevi praznoval osemdeset let in vznemiril javnost z izjavo, da je morda poslednji dalajlama.

Njegovo civilno ime je Jon Jamnikar. Rodil se je leta 1979 v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo, zatem šentviško gimnazijo in nazadnje pravno fakulteto. Njegova mama Katarina, ki je že pokojna, je bila zdravnica homeopatinja, oče Peter je sociolog, ki je bil v devetdesetih med ustanovitelji Zelenih, katerih del se je kasneje pridružil Drnovškovi Liberalno-demokratski stranki, v kateri je, med drugim, opravljal funkcijo generalnega­ ­sekretarja.

V šolskih letih ni obiskoval katoliškega verouka, ni bil deležen verske vzgoje, ga je pa, dodaja, od nekdaj privlačila duhovnost. »Blizu mi je bil vzhodnjaški pristop. Veliko sem bral Krishnamurtija,« pripoveduje. Njegov prvi stik z budizmom je bila udeležba na predavanju, ki ga je imel dalajlama med obiskom Slovenije leta 2002 v ljubljanski dvorani Tivoli. »Govoril je o moči sočutja ali o nečem podobnem, ne spominjam se več natanko.« In kako se mu je zdelo, ga pobaramo. S kančkom zadrege odgovori: ­»Iskreno moram povedati, da mi ni bilo všeč. Dobil sem občutek, da to ni zame.« Povsem drugače je bilo čez dve leti, ko se je udeležil meditacije, na kateri je lama Shenpen rinpoče podal razlago sočutja. »Kar je povedal, se mi je zdelo tako izjemno čisto in plemenito, da me je popolnoma prevzelo.«

Obred zatočišča

Podobno kot kristjani tudi budisti poznajo neke vrste krst, le da se pri njih imenuje obred zatočišča. »Ponavadi potrebujete lamo, ki vam pomaga vzeti zatočišče v tri dragulje: v Budo, ki je učitelj, v darmo, ki je njegov nauk, in v sango, ki je skupnost praktikov, ki so sledili Budovi poti in dosegli globoka spoznanja. Med obredom pred lamo trikrat ponovite kratko molitev in s tem formalno postanete budist,« razlaga.

Z obredom zatočišča se budistu odprejo vrata za sprejetje različnih zaobljub, iniciacij ali opolnomočenj. Laičnih zaobljub – ki jih novopečeni budist lahko naredi ali ne, odločitev je njegova – je pet, pojasni: »Da ne boste ubijali, lagali, kradli, se omamljali in se neprimerno spolno vedli.« Nekdo, ki si želi postati budistični menih, mora vsaj tri leta živeti skladno z laičnimi zaobljubami, kar pa, dodaja, ni težko, saj te niso tako zahtevne. Vendar prepoved ubijanja ne zadeva samo človeka.

»Če ubijete človeka, vsekakor prelomite zaobljubo, ob uboju majhne živali pa jo zgolj poškodujete.« Zato budist ne sme ubiti muhe, ki ga nadleguje med kosilom in mu seda na krožnik, kakor tudi komarja ne. »Jih pač morate prenašati ali pa se namazati z autanom. Proti mravljam posujete cimet. Včasih pomaga, včasih ne.« Biokilla ne sme uporabiti? »Ne!«

Ime, ki si ga je treba prislužiti

V začetku marca je v Dharamsali na severu Indije iz rok dalajlame prejel posvečenje v meniha novinca, ob čemer je moral sprejeti 36 zaobljub. Njihove vsebine predhodno ni poznal. »Za zaobljube meniha ali nune izveste šele, ko se zaobljubite. V resnici niti ne vem, ali o njih sploh smem govoriti.« Se pa, dodaja, navezujejo na laične zaobljube. Tako se na primer prepoved neprimernega spolnega vedenja pri menihih (in nunah) spremeni v zapoved celibata.

Med obredom posvetitve mu je dalajlama – glede na potencial, ki ga je ugledal v njem – vzdel meniško ime Tenzin Jamgön. »Tenzin je nekdo, ki ohranja nauk Bude, jam pomeni ljubeča prijaznost, gön je zaščitnik. Vprašanje zdaj je, kako to povezati skupaj: ali kot prijazen ljubeč zaščitnik ali kot zaščitnik ljubeče prijaznosti. Kakorkoli, vsekakor mislim, da si moram to ime šele prislužiti,« skromno sklene.

Pri dalajlami sta mu posebej všeč zlasti dve stvari: njegovo vztrajanje v premoči znanosti in poudarjanje sekularne etike. »V budizmu je zelo pomembno, da se znanstvena odkritja ujemajo z naukom. Dalajlama pravi, da ko znanost odkrije nekaj, kar ni skladno z budizmom, se moramo predati in sprejeti, kar trdi znanost. Pri sekularni etiki je podobno: ni pomembno, ali je človek veren, budist, kristjan ali kaj tretjega, pomembno je, da smo dobri drug do drugega. Budist ne postanete zato, da boste sveti, ampak da boste boljši človek.«

Čas po smrti dalajlame

Budizem je neteistična religija. Med petimi največjimi svetovnimi verstvi edino to ne pozna Boga. »Ker v budizmu ni Boga Stvarnika, odgovornosti za to, kar se vam je zgodilo, ne morete prevaliti na nekoga drugega. Ni bila božja volja, da se je zgodilo, kar se je, ampak ste vi sami s svojimi ravnanji – bodisi v tem ali v prejšnjih življenjih – ustvarili vzroke za to. Nosite polno odgovornost za to, kar se vam je zgodilo in kar se vam še bo, in to, kar izkušate, so posledice vaših ravnanj. Stvarnik vaše realnosti ste vi sami,« pojasni.

V indijskem eksilu živeči Tenzin Gyatso, tibetanski verski in duhovni voditelj, je pred dnevi praznoval osemdeset let. Je že štirinajsti dalajlama po vrsti. Nedavno je presenetil javnost z izjavo, da bo z njegovo smrtjo morda konec štiri stoletja stare institucije dalajlame. Naš sogovornik meni, da bo dalajlama to vprašanje »prepustil tibetanskemu narodu. Če bo ta imel interes, se bo ponovna reinkarnacija zgodila. Osebno o njej ne dvomim.«

A tudi če bodo tibetanski menihi po smrti Tenzina Gyatsa našli dojenčka, ki bo predstavljal petnajsto zemeljsko utelešenje Avalokitešvare, Bude sočutja, bo ta lahko prevzel dolžnosti dalajlame šele ob duhovni zrelosti, torej po daljšem obdobju brezvladja, ki bo sledilo smrti sedanjega dalajlame. Kako prebroditi vmesni čas ­interregnuma?

»Govori se, da naj bi njegova svetost imenovala nekoga, ki bi do takrat, ko bi novi dalajlama lahko začel opravljati to funkcijo, deloval kot nekakšen regent.« Opozori, da se je pred nekaj leti v tibetanskem političnem sistemu zgodila tektonska sprememba, razgradnja teokracije, po kateri so uvedli demokratični sistem in prvič izvolili predsednika vlade. Do takrat je namreč to funkcijo opravljal dalajlama, ki je bil hkrati verski in posvetni voditelj Tibeta. »Ni mi jasno, kako bo v prihodnosti urejen položaj dalajlame, slišim pa različne stvari,« sklene sogovornik.

Meniški vsakdan

Na pogovor ne pride v civilni obleki, temveč v bordo oblačilu meniha novinca, razoglav in z rokami, ki so gole do ramen. Dogajanje doma in po svetu spremlja prek interneta, radia ne posluša, tudi televizije ne gleda. »Pred časom sem opazil, da veliko lažje meditiram, če ne gledam televizije,« pojasni. A medijska vzdržnost še zdaleč ne pomeni, da je tehnološko nepismen. Ima pametni telefon in vozniški izpit, s katerim vozi petnajst let starega renaulta megana, ki ga je pred petimi leti dobil v dar.

Je pripadnik budistične kongregacije Dharmaling, ene od približno ducat budističnih društev, združenj, skupnosti in skupin, ki delujejo v Sloveniji. Odkar je njen vodja in ustanovitelj lama Shenpen rinpoče, sicer Francoz Ronan Chatellier, pred tremi leti v nikoli do konca pojasnjenih okoliščinah zapustil Slovenijo in se umaknil v rodno Francijo, je postal eden od nosilnih stebrov omenjene kongregacije. Vodi meditacije, očiščevalne in druge prakse, hkrati je direktor zavoda Mir, dviguje telefone, odgovarja na e-pošto, je torej obenem nekakšna tajnica, hkrati je zadolžen za versko oskrbo budistov v bolnišnicah, skratka, je nekakšna deklica za vse.

Čez tri leta si želi sprejeti popolno meniško posvečenje. Takrat bo moral dati kar 253 meniških zaobljub. Katerih, ne ve.