Tiskane izdaje
V osilniški občini, kjer še zmeraj vztraja nekaj čez 360 duš, so prebivalci dosegli pomembno zmago. Vlada je namreč prižgala zeleno luč za vnovično odprtje šole v Zgornjekolpski dolini, ki ji je z začetkom tega šolskega leta na veliko razočaranje ljudi odrekla financiranje. Pri tem se je sklicevala na pravilnik o pogojih za ustanavljanje javnih osnovnih šol, ki določa, da se postopek za spremembo statusa šole (ukinitev) začne, ko je na območju s specifično poselitvijo in razvojnimi posebnostmi manj kot pet učencev. Ker sta bila vpisana le dva učenca tretjega razreda, so ju začeli voziti v 25 kilometrov oddaljeno matično šolo pri Fari v sosednji kostelski občini.
Dvojno branje pravilnika
In začeli so se protesti, pri katerih je vidno vlogo odigrala prav naša sogovornica. V istem pravilniku, po katerem so šolo zaprli, le nekaj členov više piše, da v primeru, ko gre za edino šolo v lokalni skupnosti, ki leži na obmejnem območju oziroma gorsko višinskem območju, in je njeno delovanje potrebno tudi zaradi ohranitve poseljenosti ozemlja in slovenskega jezika, lahko vlada na predlog ustanovitelja odloči, da se status šole ne spremeni. Tako občina Kostel, v kateri deluje matična osnovna šola Fara, kot občina Osilnica sta odgovorne že zdavnaj zaprosili, naj upoštevajo ta predpis, a je vlada do prejšnjega tedna neomajno vztrajala pri svoji odločitvi.
Največjo zaslugo za to, da je država le prepoznala pomen osilniške podružnične šole, sogovornica pripisuje medijem, ki so javnosti korektno predstavili vse razsežnosti zaprtja šole v demografsko ogroženem in obmejnem prostoru ter opozarjali na posledice takega nespametnega početja za poseljenost teh krajev in obstoj slovenstva v Zgornjekolpski dolini. Najlaže je bilo odgovornim državnim uradnikom napisati poročilo s kratko vsebino, s katerim so jih hoteli pravzaprav prepričati, da šola tu ni potrebna, ker je otrok za njen obstoj premalo.
Sin pa na Hrvaško?
Precej drugače pa so se na pristojnem ministrstvu začeli vesti, ko se je razvedelo za njihov glas in boj za obstoj slovenske besede in maloštevilni prebivalci niso bili več prepuščeni samim sebi. Javnosti se je Alenka Čebulj Kovač vtisnila v spomin, ko je, kakor pravi sama, povsem obupana zagrozila, da bo petletnega sina prihodnje šolsko leto protestno vpisala v osnovno šolo v Plešcah na hrvaški strani, ki so od Osilnice oddaljene vsega dva kilometra.
»Ne, ne, toliko ponosa gotovo imam, da česa takega nikoli ne bi storila. Tu živimo Slovenci, podpirati moramo svoj materni jezik. Grožnja je bila uperjena predvsem zoper tiste, ki so nam šolo zaprli, da se malo zbudijo in razmislijo, kako skrbijo za svoje državljane na obrobju,« pravi 37-letna mati treh otrok, ki jo je njena ljubezen pred sedemnajstimi leti iz Mojstrane pripeljala v deželo Petra Klepca, pravljičnega junaka v boju proti Turkom, ki bi danes lahko bil borec za ohranitev šole.
Po banki, šivalnici
Prepričana je, da bi se morali današnji oblastniki zgledovati po cesarju Frideriku lll, ki je uvedel krošnjarski patent, torej trgovanje brez davkov. Od česa ljudje tu sploh živijo? Veliko se jih vozi v službo na hrvaško stran, marsikdo pa tudi v 45 kilometrov oddaljena Kočevje in Ribnico. Da se bo šola po novem letu vendarle odprla, so pomembno vlogo odigrali obe občini, vsi prebivalci, kar okoli šeststo podpisnikov spletne peticije in še Jože Ožura, predstavnik društva Osilniška dolina. Jezijo jo komentarji na družabnem omrežju, češ zakaj je treba trošiti davkoplačevalski denar za dva otroka in zgolj za njiju ogrevati celoten objekt. Ljudje ne vedo, da je šola pravzaprav samo en razred v objektu, v katerem so še pošta, trgovina, fitnes, stanovanja in občinski prostori. In ta šola nima svojega hišnika, psihologa, ravnatelja. Imajo pa gospo, ki opravlja delo snažilke in kuharice in je za polovični delovni čas zaposlena prek javnih del, medtem ko drugo polovico plača šola, ter učiteljico, ki bo do konca tega šolskega leta učila dva učenca tretjega razreda, prihodnje leto pa tri prvošolčke in dva četrtošolca.
Borka za šolo in jezik
Selitev iz Mojstrane v Osilnico leta 1999 za sogovornico ni pomenila kakih posebnih težav, le nikoli si ni mislila, da bo del zgodbe za ohranitev šole in jezika ob Kolpi. Domačinke so ji prisluhnile in ji nato pomagale pri organizaciji raznih športnih dejavnosti, med njimi aerobike, in vse je tako kot v večjih krajih, le v manjšem okolju se vse skupaj dogaja. Poleg hotela Kovač z dolgoletno tradicijo imajo v kraju še zasebni center šolskih in obšolskih dejavnosti, kjer Alenka animira otroke na različnih športnih in naravoslovnih delavnicah, poleg tega je turistična vodička, kar je tudi njen poklic. Kadar je treba, poprime še v strežbi ali na recepciji, delo je pestro in razgibano, kar ji je všeč.
Prav tako ji ugaja, da so ljudje z obeh strani meje prijatelji ter da ni komunikacijskih šumov, saj oboji govorijo v gebarskem narečju, mešanici slovenskega in hrvaškega jezika. Ker vrtca v Osilnici ni in ga verjetno nikoli ne bo, njen sin obiskuje predšolsko vzgojo na drugi strani Kolpe, v Plešcah, kjer malčki, ne glede na narodnost, govorijo isti jezik, torej gebarščino. Ko se je njena prijateljica preselila na hrvaško stran, jo je ob neki priložnosti vprašala, ali bo svojega otroka vendarle vpisala v osilniško šolo. Slišala jo je hrvaška učiteljica in ji bolj v šali kakor zares zabrusila, naj ji vendar ne krade otrok, ker jih tudi v Plešcah ni veliko.
Še tistih nekaj prostih trenutkov, ki jih po celodnevnem delu ostane, je zadnje mesece posvetila vnovični oživitvi šole. Prizadele so jo besede neke poslanke, ki je izjavila, da svojega otroka nikakor ne bi vpisala v tako majhno šolo, ker se ne bi socialno razvil. »Jaz pa pravim, da je pri nas veliko otrok v socialno zelo razvitih okoljih in ravno ti otroci gledajo vsak v svoj računalnik in mobitel in se niti ne pogovarjajo med seboj. Na podružničnih šolah pa je veliko individualnega dela, učiteljica vsakemu učencu posebej daje učno pomoč, in kar je zelo pomembno, otroci so lepo vzgojeni in se med odmorom igrajo.«
