Osebno z Alenom Vidonjo: Lomilec rektorjeve desne roke

Avtor pisma, ki je vodilo v odvzem pooblastil glavnemu tajniku mariborske univerze.

ned, 13.03.2016, 21:00

Njegovo pismo o spornem vedenju glavnega tajnika mariborske univerze je sprožilo val dogodkov, ki so pripeljali do odvzema pooblastil tajniku. Sam pravi, da se s tem zanj ni nič spremenilo. Zaradi dogajanja v službi je še naprej na bolniškem dopustu.

Kako je pismo, ki ga je poslal rektorju Igorju Tičarju, profesorju Branku Lobnikarju in sindikatom, prišlo v javnost, ne ve. Ko so ga za komentiranje vsebine začeli klicati novinarji, je bil presenečen. O nakopičenih težavah je z rektorjem večkrat govoril, s pismom je hotel doseči le, da postanejo uradne in se začnejo urejati. A ne na način, ki bi krnil ugled univerze, in vsem na očeh, temveč mirno, s temeljitimi notranjimi pogovori in ukrepi. Žal mu je, da je prišlo tako daleč, da zdaj o problematiki razpravlja širša javnost in se zgraža.

Pismo je nastajalo dlje časa. »Že dolgo sem si želel rektorju nekaj napisati. Ni mi bilo všeč, v katero smer se stvari razvijajo,« pripoveduje. Ko je napisal prvo pismo, je moral napisano prespati. Pred usodnim ukazom 'pošlji' je prespal še nekajkrat. Na računalniku nam pokaže več osnutkov pisanja. Odločitev, da pismo odpošlje, je dozorela, ko je rektor javno izjavil, da o spornem vedenju glavnega tajnika Teodorja Lorenčiča nič ne ve, da uradno ni bilo nobenih postopkov, da je od zaposlene (Petre Ujčič, op. p.) prejel zgolj eno pismo, ki je bilo nato umaknjeno, in da upa, da so nekateri zaposleni, ki so na bolniški, res bolni. Slednje je sodu izbilo dno. S pogledom na mapi z zdravstvenimi izvidi, ki nam jo pokaže in jo v branje ponuja tudi rektorju, je brez omahovanja kliknil 'pošlji'.

Etika na preizkušnji

V prijetnem stanovanju, ki si ga je v rojstni hiši na Pragerskem uredil z ženo, nam med kuhanjem kave in prasketanjem ognja v kaminu pripoveduje, da se je kot pravnik s primeri mobinga že srečeval, vendar stiske žrtev poglobljeno razume šele zdaj. »Nikoli si ne bi mislil, da bom med njimi nekoč sam. Da bom tako psihično zlomljen,« pove umirjeno. Odločno doda, da je kljub posledicam, ki jih je doživel, moral ukrepati. Danes bi ravnal enako. »Ne bi se dobro počutil, če ne bi nič ukrenil. Ljudje so se mi zaupali in pričakovali pomoč. Naj bi se naredil neumnega? Vedel sem, da če se bo enkrat popustilo in bodo nekatere stvari dopuščene, potem bodo začrtane nove meje. Nekaj v meni je reklo: ne, konec.«

Do zadnjega je upal, da bo rektor ravnal modro in svojemu najtesnejšemu sodelavcu dal jasno vedeti, da je njegovo vulgarno vedenje, povezano s šikaniranjem in žalitvami, neprimerno. Čakal je na ukrepe, medtem pa so se pritiski stopnjevali. Vzel je dopust. Ta se je spremenil v bolniško, saj mu je stres, kot pravi, načel zdravje. »Raje mirno spim in jih dobim po glavi, kot pa da bi vedel, da nekaj ni v redu, pa bi bil brezbrižen. Ko smo na univerzi začeli pisati etične kodekse, sem si mislil, da je žalostno, da jih moramo napisati na papir. Če nimaš načel ponotranjenih, ti na papirju ne bodo pomagala.«

Mladost za univerzo

Na pismo, za katero mu je zdaj žal, da ga ni oddal prej, mu je rektor odgovoril, da bo za namen preverjanja informacij ustanovljena posebna komisija. Istega dne je od kolegov izvedel, da so se začeli postopki za ukinitev njegovega delovnega mesta. »Nihče od nas ni vedel, da se na rektoratu pripravlja ukinitev dveh centralnih oddelkov, pa sem imel dostop do vseh dokumentov. V načrtu ni bilo nobene reorganizacije. Kot bi živeli v dveh svetovih.«

Tičarja je koval v zvezde in o njem, če odmisli zadnje dogodke, nima povedati žal besede: »Vesel in ponosen sem bil, da sem lahko sodeloval z njim. Pravi, da ga rušim. Nesmisel! Glede na to, da me je povabil k sodelovanju, mi omogočil vodenje oddelka, nimam razloga za njegovo rušenje. Lahko sem samo hvaležen, da sem dobil priložnost.«

Kaj bo prinesla prihodnost, ne ve: »Imel sem redno službo, zdaj pa ne vem, kaj bo jutri. Vem le, da moram odplačati kredit.« Trenutno se na univerzi ne vidi, pa čeprav je bila ta zanj več kot delodajalec. »Tega marsikdo ne razume. Vso mladost sem vložil vanjo, vsa študentska leta. Poznam jo v drobovje.« Na pravni fakulteti je bil aktiven v študentskem svetu, bil je v društvu študentov, v lokalnem okolju je ustanovil mladinski klub, prav tako dobrodelni klub Leo. »Dvajseta leta sem preživel med ukvarjanjem z društvenimi aktivnostmi.« V času rektorja Ivana Rozmana je postal prorektor za študentska vprašanja. Takrat je še nosil uhan, ki ga zdaj ne opazimo. Obiskoval je rockovske koncerte, jih tudi organiziral, danes pa poročne slike na stenah pričajo, da je čas študentskih zabav dokončno minil.

Bodoči odvetnik ali politik?

Z namenom iskanja nove službe je že uredil življenjepis. Za delo se sicer še ne počuti dovolj močnega, bi pa najraje delal v odvetništvu. To si je od nekdaj goreče želel, čeprav ni iz odvetniške družine, njegova mati je vzgojiteljica, oče pa upokojeni železničar. Že po opravljenem pravniškem državnem izpitu je službo iskal v pravosodju. »Toda ravno v tistem obdobju so ukinili program Lukenda, na trg dela je prišlo ogromno pravnikov in vsak je imel več delovnih izkušenj od mene.« Zaposlitev so mu ponudili na univerzi, kjer je bil dopolnilno zaposlen še v času, ko je na višjem sodišču v Mariboru opravljal pripravništvo. Vmes je dobil ponudbe, da bi prestopil v odvetništvo, a je vse zavrnil. Zadnjo maja lani: »Vedno je prevladala pripadnost univerzi, ponos, da lahko delam zanjo. Poleg tega je Tičar postal rektor in sem vedel, da me bo potreboval.«

Politično ni več aktiven, v preteklosti pa je bil član Zaresa in stranke Verjamem. Kalil se je kot občinski svetnik, član krajevne skupnosti in podžupan Slovenske Bistrice. Po izkušnji s stranko Verjamem je z Igorjem Šoltesom ohranil dobre odnose in se poslovil od politike. Ne upa pa trditi, da za zmeraj, saj je že spoznal, da se nikoli ne reče nikoli in da se zarečenega kruha največ pove.

Preklic pooblastil

Njegovo pismo in pismo Ujčičeve je opogumilo še druge. Na sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture se je po pomoč obrnila četica 41 ljudi, nezadovoljnih z Lorenčičevim ravnanjem. Temu je rektor prejšnji teden preklical vsa pooblastila. Nekdanji glavni tajnik je tistim, ki so pisali zoper njega, vrnil udarec. »To so osebe, ki so se javno izpostavile glede mobinga in spolnega nadlegovanja, kar je popolnoma izmišljeno in izrabljeno, za potrebe moje osebne diskreditacije in obračuna z menoj. Do danes nihče ni predložil nobenega relevantnega argumenta, dokumenta ali fotografije, zastrašujoče pri tem pa je dejstvo, da mediji brez kakršnihkoli dokazov njihova izmišljena pisanja objavljajo,« je napisal.

Vidonji očita nekatere nepravilnosti, med drugim, da je za svojo ženo, zaposleno na rektoratu, izdal sklep o povečanem obsegu dela brez ustrezne zakonske podlage in da si je novembra lani izplačal 20-odstoten povečan obseg dela in dvajset nadur, od tega deset nedeljskih, pri čemer je imel v istem mesecu 37 ur minusa pri redni delovni obveznosti. V svojem odpoklicu vidi politično sprego in povezavo močnih posameznikov na univerzi, za katere zatrjuje, da so s tem korakom onemogočili preiskovanje nekaterih zadev. Vidonja pravi, da je Lorenčičevo pismo polno neresnic in zavajanja: »Njegove očitke odločno zanikam. Vsekakor pa je tudi njegovo pismo odraz njegovega delovanja, pri katerem z insinuacijami skuša manipulirati z drugimi.« Pove, da je bil po cele dneve v službi: »Delali smo pod pritiskom, moji sodelavci so marljivi deloholiki, osemurnega delovnika ni bilo. Prostega časa sem imel zelo malo. Konec tedna.« Če mu bolniške ne bodo podaljšali, ne ve, kaj bo. Če bi se moral vrniti v delovno okolje, si ne želi stika z ljudmi, s katerimi je imel konflikte. Ti pa bodo neizogibni, saj Lorenčič ostaja na rektoratu.

Prijavi sovražni govor