Tiskane izdaje
V Sloveniji meja izbrisana
Profesor opozarja, da slovenski srednješolci glede tega niso nič drugačni od svojih vrstnikov drugod po svetu. Dijaki tako ali drugače goljufajo povsod. Vendar obstaja razlika. V Sloveniji je meja med sprejemljivim in nesprejemljivim zabrisana. Goljufanje je bolj ali manj sprejemljiva praksa tudi za starše in celo učitelje. Čeprav je pomoč domačih pri otrokovem učenju zaželena, pa reševanje domače naloge ali pisanje seminarja namesto otroka sodi v kategorijo goljufanja, česar se starši in drugi sorodniki ne zavedajo.
»Ugotavljamo, da se je v šolah med dijaki, starši in učitelji razvila kultura, ki celo podpira goljufanje. Ravnanje opravičujejo s ciljem pomagati dijakom, da bi se lažje vzpenjali po lestvici uspeha,« v povzetku ugotavljajo avtorji študije, poleg prof. Šorga so to še Marija Vavdi, Urška Cigler in Marko Kralj.
Zavezništvo družina-dijak
»Obstaja prava aliansa, zavezništvo med dijaki in njihovo družino z namenom pridobiti čim boljše ocene«. V slovenskih šolah so namreč ocene, na žalost, glavni cilj učencev in njihovih staršev, čeprav bi to moralo biti znanje, opozarja profesor, ki ima po 23 letih poučevanja v eni najboljših mariborskih gimnazij odlično predstavo o tem, kaj se dogaja v srednješolskih učilnicah, po čemer se gotovo razlikuje od drugih fakultetnih profesorjev.
Kaj pa profesorji, ki včasih vsaj potiho dopuščajo goljufanje? Profesorji so predvsem pragmatični, pravi naš sogovornik. Odgovorni so za veliko število dijakov, ki jih ne morejo dosledno nadzirati. Tudi sankcioniranje ujetih goljufov je zanje težavno. Če jim dajo nezadostno oceno, to ni najbolj vzgojna kazen. Profesor pravzaprav ne ve, koliko tisti dijak zna, zato bo nezadostna ocena kot kazalec znanja verjetno krivična. Veliko bolj ustrezno bi bilo, da za kazen na primer dva tedna ne bi smel k pouku. Toda ker bi si dijaki glede na svoje razumevanje šole to razlagali kot dobrodošlo nagrado, je takšna kazen pri nas neučinkovita. Pri kaznovanju dijakov profesorji povrhu tvegajo še srd zaščitniških staršev in celo nadrejenih, ki jih skrbi za ugled šole.
Akademsko goljufanje je po definiciji blizu korupciji. V obeh primerih si nekdo z nedovoljenimi dejanji pridobi dejansko ali navidezno korist. V primeru srednješolcev je to boljša ocena, pri običajni korupciji ponavadi denar. Ugotovitev raziskave Priložnost dela goljufa: srednješolci in akademske nečednosti, ki je zajela 322 nekdanjih dijakov, sogovornik sicer ne želi uporabljati za pojasnjevanje širših težav akademske sfere: plagiatorstva za pridobivanje magistrskih in drugih akademskih nazivov, nezakonitega izplačevanja honorarjev profesorjem in tem povezanega padca ugleda in avtoritete akademikov, čeprav se zaradi aktualnih dogodkov vzporednice zdijo očitne. Pri raziskavi so nekdanjim dijakom zgolj postavili nekaj vprašanj in proučili odgovore.
»Analogno« goljufanje
Metode goljufanja v srednji šoli se z leti sicer niso bistveno spremenile, še vedno prevladujejo »analogne« tehnologije, s to spremembo, da so tiskalniki in fotokopirni stroji dijakom olajšali delo, saj jim ni treba več na drobno na listke prepisovati vsebine zvezkov in učbenikov, ampak si besedilo lahko pomanjšajo in natisnejo. Skrivanje pripomočkov pod obleko, na kožo, v pisala in podobno so že desetletja znane metode. Uporaba mobilnih telefonov in drugih elektronskih pripomočkov pa vsaj v srednjih šolah – za zdaj – še ni zelo razširjena.
Čeprav ga je delo z dijaki v vlogi srednješolskega profesorja vedno veselilo, je Andrej Šorgo na fakulteto prišel po nove izzive. Za abrahama si je podaril doktorat, pojasni med sproščenim pogovorom v svojem kabinetu na fakulteti za matematiko in naravoslovje, delu nekdanje pedagoške fakultete. Kmalu po doktoratu se je odprlo prosto mesto na fakulteti, kjer je zdaj predstojnik katedre za didaktiko biologije. Tam na študente prenaša svoje bogato znanje iz praktičnega poučevanja biologije. Že kot srednješolski profesor je bil znan po uvajanju novih metod poučevanja, med drugim računalnikov v laboratorijsko delo, s čimer je postalo praviloma dolgočasno merjenje parametrov v eksperimentih veliko bolj razburljivo. Več let je tudi sodeloval pri pripravah dijakov, državnih zmagovalcev iz znanja biologije, za nastop na svetovni biološki olimpijadi. Raziskovalno delo dopolnjuje na inštitutu za informatiko pri mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko.
Srednja šola po njegovem mnenju ni preveč zahtevna za dijake, kot velja splošno prepričanje, ampak premalo. Vendar je treba njegovo stališče pojasniti. Ne v smislu dodajanja novih in novih podatkov v učni načrt, temveč premalo zahtevna v smislu problemskega pristopa k učenju, aktivnega reševanja konkretnih nalog, skozi katere pa mora profesor dijake seveda voditi. Zanesljivo je pet- ali šesturno pasivno spremljanje pouka za dijaka zahtevno, toda predvsem zato, ker je dolgočasno, meni ponosni lastnik plakete »inovativen učitelj leta 2004/05«.
Profesor naj bo
Iz obsežne osebne bibliografije objavljenih člankov in drugih publikacij je mogoče razbrati širok krog tem, s katerimi se ukvarja prof. Šorgo. »Ali lahko pričakujemo bodoče inženirje med študenti, ki niso nikoli popravili igrače« je naslov zadnjega izvirnega članka, ki ga je s sodelavci objavil v reviji Eurasia. Med drugim je sodeloval pri opisu nove vrste bakterije. V preteklosti je veliko objavljal s področja ornitologije. Je avtor in soavtor številnih učbenikov, predvsem naravoslovnih, pa tudi laboratorijskega dela in uporabe računalnikov pri pouku ter strokovnih člankov o didaktiki. V prostem času zlasti veliko bere, lovi ribe, opazuje ptice. Navdušuje se nad aktivnostmi v naravi, medtem ko ga v dvoranah za fitnes in zaprtih telovadnicah ne boste srečali.
