Osebno z Borutom Selanom: Vodja Interpola, ki se mu je uresničila otroška želja

Že kot otrok je hotel postati policist in preganjati kriminalce, postal pa je šef Interpola, Europola in Siren, ki so v Sloveniji združeni v uradu za mednarodno policijsko sodelovanje.

»Otroška želja se mi je več kot uresničila,« pravi. Na oddelku je že štirinajst let, zato nas je zanimalo, kakšne so bile razmere leta 2007, ko se je izgubila diplomatska depeša avstrijskega Interpola z oznako nujno, v kateri je bil omenjen sum kaznivega dejanja pranja denarja poslovneža Walterja Wolfa in Hansa Wolfganga Riedla. »Pripravljali smo se na predsedovanje Evropski uniji in veliko ljudi na oddelku je bilo vključenih v to. Kljub temu ni opravičila. Razmere niso bile urejene, zato se je to zgodilo. Zdaj natančno spremljamo obravnavo­ zaprosil in se držimo rokov za ­odgovore. Po mojem mnenju smo precej zmanjšali možnosti, da bi se kaj podobnega ponovilo.«

Primer Roberta Časarja

Pred kratkim smo bili tudi sami v podobni situaciji kot Avstrijci. Interpol Dominikanske republike se skoraj eno leto ni odzival na prošnje slovenskih kolegov po preverbi domnevne lokacije Roberta Časarja.­ Zakaj se je to zgodilo? »Tega ne vemo natančno, a dejstvo je, da so države različno urejene. Nekatere nimajo elektronskih evidenc ­osebnih podatkov.«

Zakaj niste takoj urgirali prek generalnega sekretariata Interpola? »Kako bi bilo, če bi v Lyonu vsaka država prek njih preverjala vsak namig? Samo zaradi Časarja smo kontaktirali 30 držav in poslali­ 260 elektronskih sporočil, v katerih smo preverjali namige, ali je na primer potoval prek določene države. Vedno poskušamo najprej vzpostaviti komunikacijo neposredno z državo, če se ne obnese, kot v tem primeru, prosimo za pomoč generalni sekretariat.«

Države suverene pri posredovanju informacij

Ali letalske družbe nimajo sistema, ki bi avtomatično preverjal, ali je potnik na Interpolovem seznamu iskanih ljudi? »Ne, to je zdaj v fazi snovanja in dogovarjanja, a le z določenimi zasebnimi družbami. Preverjeni bodo tudi dokumenti, s katerimi se potniki prijavijo na let, saj veliko kriminalcev potuje z lažnimi. Zbirka izgubljenih in ukradenih je že pripravljena, v njej je kar 47 milijonov dokumentov.«

Marsikdo misli, da ima Interpol vsemogočne pristojnosti, a to je daleč od realnosti. Mednarodno policijsko sodelovanje v Evropi je po Selanovih besedah zgledno, a vseeno je treba upoštevati, da gre za skupek suverenih držav, ki sprejemajo lastne odločitve, »pa če nam je to všeč ali ne«. Velika Britanija na primer o spletnih goljufijah ne daje informacij, če oškodovanje ni višje od 5000 evrov. Torej, če vam nekdo ukrade kartico in z njo pošlje blago v Veliko Britanijo, policija od Velike Britanije ne bo pridobila podatkov, kdo živi na naslovu, kamor so bile poslane dobrine.

Vse države ne zaslišujejo

Države imajo tudi različna pravila o zasliševanju. »Na podlagi zaprosila Interpola Slovenija na primer policija Hrvaške, Nemčije in Francije ne bo zaslišala osebe v njihovi državi. To lahko dosežemo le z mednarodnim zaprosilom za mednarodno pravno pomoč, a je zelo redko odobreno. V Avstriji bodo opravili zaslišanje le na podlagi našega zaprosila, ker imamo z njimi sklenjen bilateralni sporazum. Na ravni Evropske unije obstaja standard, da so Interpol, Europol in Sirene pod pristojnostjo enega ministrstva, a tudi tega vse države ne upoštevajo. »Kaj šele na ravni 190 članic ­Interpola.«

Še veliko drugih razlik je, pravi. Med letoma 2011 in 2013 je predsedoval evropskemu komiteju Interpola in v tem času zasnoval in uvedel zbirko pogosto zastavljenih vprašanj. Po njegovi zaslugi lahko zdaj vsak policist še pred začetkom postopka v informacijskem Interpolovem sistemu vidi, ali bo določena država na prošnjo preverila nadzorne kamere na bencinskih servisih, naročnika telefonske številke, opravila zaslišanje …

Slovenskemu Interpolu v primeru Zavašnika ni uspelo, saj se je na Hrvaškem uspešno skrival pet let. Po njegovih besedah krivda ni naša, saj je urad storil vse, da bi locirali osebo, a tega hrvaški informacijski organi »niso mogli potrditi«, zaradi česar niso mogli sprožiti zahteve za aretacijo. Poudarja, da ker je bil Zavašnik že obsojen in torej ne več v kazenskem postopku ter ni ogrožal nacionalne varnosti, niso smeli preverjati njegove elektronske pošte in bančnih računov.

Gladiator

Z nekdanjim direktorjem slovenske obveščevalne agencije Sebastjanom Selanom ni v sorodu, prav tako za zdaj še ne z nikomer od treh Selanov, ki so kot on zaposleni na uradu za mednarodno policijsko sodelovanje. Ob prostih dnevih, torej kakšen vikend v mesecu, najraje hodi v hribe. Do konca razširjene slovenske planinske poti mu preostane še okoli dvajset vrhov, največ dvatisočakov, med njimi tudi Jalovec. Od filmov ima najraje zgodovinske, kot je Gladiator,­ počitnikuje pa najraje v Dalmaciji.

Po končani fakulteti za družbene vede, na kateri je diplomiral s področja mednarodnega policijskega sodelovanja, je služil vojsko v nekdanji vojašnici Franca Rozmana - Staneta. Že med študijem je opravljal prakso na Interpolu, a ga po koncu študija niso zaposlili. Prvo službo je dobil v uradu direktorja kranjske policije.

»Moj tedanji šef je srečal šefa takratnega Interpola, ki mu je omenil možnost delovnega mesta pri njih. Bil sem v dilemi, ali ostati in prevzeti področje gospodarske kriminalitete ali oditi na Interpol. Nisem dolgo okleval, vedno so me zanimali sodelovanje s tujimi varnostnimi organi, uporaba tujih jezikov in širjenje obzorja. Verjamem v to organizacijo, ne le zato, ker je najstarejša policijska organizacija na svetu, ampak predvsem zaradi pomembnosti njenih nalog,« pripoveduje z žarom v očeh, kar kaže, da resnično rad opravlja svoje delo. Ni poročen in je brez otrok, doma iz Bohinja. Njegov facebook profil kaže, da se v narodni noši udeležuje tudi kravjega bala, tradicionalne prireditve v domačem kraju.