Osebno z Boštjanom Gorencem Pižamo

Je avtor knjige 2016. Ne sliši se slabo, bolj za šalo kot zares začnemo pogovor. »Ne,« se nasmeji in nadaljuje: »Sliši se izjemno.«Predvsem zato, ker gre za nagrado stroke in publike hkrati. Že to, da se je kot nekdo, ki se šali in piše satiro, med izbranci strokovne žirije znašel poleg Toneta Pavčka, je bilo zanj, pravi, veliko priznanje.

Knjiga sLOLvenski klasiki 1 je tudi »najzabavnejši kandidat za kresnika«. Tako piše na njeni naslovnici. Če ni najresnejši, saj ne gre za roman, pa naj bo najzabavnejši, pojasni. Ideje za drugi del že zbira. Se bo v knjigi, ki bo izšla februarja 2018, kot srnica na selfiju v snapchatu predstavil Ivan Cankar ali Primož Trubar? Eden zagotovo.

Že kot otrok je veliko bral, za kar se lahko zahvali babici, ki ga je skupaj z dedkom vzgajala, in okolju, v katerem je živel. »Sredi industrijskega kompleksa v Kranju ni bilo prostora, kjer bi se lahko igral, zato sem padel v knjige.« In tako je, se zdi, še danes. »Branje te širi. Če prebereš veliko knjig, si težko slab človek,« je prepričan. Včasih bere tisto, kar priporočajo drugi, pogosto sledi avtorjem, ki jih je že prebral. Eden takšnih je Škot Christopher Brookmyre, pisec črnih, ciničnih kriminalk. Številne knjige prebere v angleščini, druge v prevodu, a le, če je ta odličen. Je Gorenc, ki je tudi prevajalec, sploh lahko samo bralec? Težko, prizna in nadaljuje s svojo definicijo dobrega prevoda. Dober prevod je, ko se pri določenih delih besedila ne ustavljaš, ko te ne zbodejo v oči na primer stavki, v katerih je ostala angleška skladnja ali kalk, dobesedno preveden tuj frazem. »Takšne pomanjkljivosti se zgodijo vsakemu, tudi meni so se že. Ko si v prevajalskem transu, kot to imenuje Jakob J. Kenda, jih ne opaziš.« Zato je tako pomembno, poudarja, da pri prevodu sodelujeta odličen lektor in urednik. In da se založbe zavedajo, da mora biti jezik kakovosten v prav vseh knjigah, tudi tistih, namenjenih branju na plaži. Sicer si ti bralci, ki že tako morda nimajo močnih jezikovnih kompetenc, le še kvarijo jezik, namesto da bi bili v stiku s pravilno rabo jezika in jo morda tudi ponotranjili.

Žmohtnost jezika

Je prevajanje za stand up komika zabavno? »Zabavno, samotno, naporno in tudi nagrajujoče.« Zabavno predvsem zaradi del, ki jih prevaja. Do zdaj mu je bil največji izziv knjiga Dobra znamenja Terryja Pratchetta in Neila Gaimana, v kateri je moral uporabljati mešanico sodobnega in starega jezika iz časa Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina. Zato je prebiral Biblijo, tudi časnike iz 19. stoletja. »Tako sem se zverziral, da sem bohoričico ne samo bral, temveč jo tudi tekoče pisal.« Rad ima žmohtnost v jeziku, kot pravi, zato strokovnih knjig verjetno nikoli ne bo prevajal. Za strokovne knjige »moraš imeti analitično mišljenje, vse popredalčkano, jaz pa sem veliko bolj kaotičen,« razloži nekdanji študent angleščine. Študija na ljubljanski filozofski fakulteti ni dokončal in ga niti ne namerava: »Tako imam varnostno zavoro. Brez diplome ne morem več delati v šolstvu, tudi če bi si to v trenutku slabosti in šibkosti, če se mi omrači um, želel.«

Nagrajujoče pa je, nadaljuje, ko mu uspe dober prevod. Vesel je bil, ko so ob obisku Georgea R. R. Martina, avtorja Igre prestolov, za podpis prosili tudi njega, čeprav je delo »samo prevedel v slovenščino«. Sodelovanje z Martinom je zanj največji zalogaj, zdaj prevaja že šesto knjigo izpod njegovih rok, Svet ledu in ognja. Delo bi sicer moral končati že pred meseci: »Po spoštovanju rokov sem nezakonski sin Martina in angleškega pisatelja Douglasa Adamsa.« Toda, korenček je, pravi, že nastavljen. Prejšnji konec tedna si je namreč kupil playstation 4, ki bo ostal zapakiran, dokler prevod ne bo gotov. Strogo pravilo, ki se ga bo, tako razberemo iz njegovih besed, držal. Čeprav igranje igric omeni takoj za preživljanjem časa z ženo in štiriletnim sinom, ko ga vprašamo, ali tudi sam legitimno preživlja svoj prosti čas.

Skupaj z Anžetom Tomićem namreč sodeluje pri ustvarjanju podkasta Glave, oddaje za legitimno preživljanje prostega časa. V njej z različnimi gosti razpravljajo o filmih, serijah, knjigah, televiziji. Ima vzornike? So ljudje, ki ga zelo impresionirajo, katerih delo spremlja, občuduje njihovo mojstrstvo, prezenco, kako podajajo besedilo, znajo zaviti šalo ... »V meni je malo fan boya,« prizna po razmisleku. Tako si je na primer shranil škatlo, v kateri je prispela zadnja knjiga Roberta Rankina. Britanski pisatelj ima svojo založbo, slovenski naslov pa je na karton napisal ročno. Spoznal je tudi že britanskega komika Dylana Morana, v takih trenutkih »se kar malo bojiš govoriti«. Drugače je bilo, ko se je srečal z Martinom. Oba sta bila zelo sproščena, »sta vidva v sorodu«, so ju spraševali.

Nisi špeckahla, če poveš

Med pogovorom na Trojanah, kjer smo se srečali, večkrat omeni Cankarja: »Je moj vzornik pri več stvareh, razen pri hoji po stopnicah.« Sledi glasen smeh, nato trenutek tišine. Cankar naj bi padel po stopnicah, se hudo poškodoval in nekaj mesecev kasneje umrl. Svojih začetkov v stand upu pred dvanajstimi leti se dobro spominja: »Danes si lahko na odru privoščimo veliko več«. Mu kdo kdaj reče Dej gmh!? Takšen naslov je imel njegov rap komad, ki ga je posnel leta 2000. »Niti ne.« Vprašajo pa vsake toliko časa, kdaj bo plata. »Ko bom hišo delal, če jo bom. Takrat pride plata, betonska.«

Sem in tja ga glasba še premami, a redko. »V neki točki življenja je bilo preveč stvari, moral sem se odločiti, v kaj želim dati energijo.« In odločil se je za stand up, to »izrazno sredstvo« mu je bilo bližje. »Po duši sem človek s črkami. Vse, s čimer se ukvarjam, je povezano z jezikom. Ne bi rekel, da sem jezični doktor, sem pa jezični maturant,« pove 39-letni Pižama. Ta vzdevek se ga drži že od otroštva, »prve tri, štiri leta neprostovoljno«. Dvakrat zapored je v šolo prišel v isti trenirki, na kateri je bil Jaka Racman, čemur je sledila obtožba To je pižama!. »Bil sem nesocializiran mulec, na katerega so se vsi spravljali.« Zato veliko sodeluje z Unicefom pri varnih točkah in akciji Povej!. V njej skušajo mladim dopovedati, da »niso špeckahle, če odraslim povejo za trpinčenje«. Te stvari je treba povedati, da ne ostanejo v otroku, da ta ne postane žrtev, ki ne najde izhoda, je prepričan.

Ko se s fotografom vračava proti Ljubljani, razmišljam, kako bi v stavku ali dveh strnila svoje vtise. Uro kasneje moje misli nevede ubesedi eden od njegovih prijateljev. Dan pred pogovorom sem ga prosila, da mi zaupa kaj o Pižami, česar ne ve že vsa Slovenija. Z enodnevno zamudo je napisal: »Mogoče se ljudje ne zavedajo, kako se trudi promovirati pisano besedo skozi celotno svoje delo. On ni samo smešni pižama, he actually cares.«