Osebno z Branimirjem Štrukljem: Svizec, ki vidi dlje in zavoha sovražnika

Kot sindikalist se pogaja o odpravi plačnih anomalij in je te dni gotovo eden najbolj zaposlenih v državi.

Objavljeno
24. junij 2017 23.32
Sandra Hanžič
Sandra Hanžič
Pa ni med najbolj zaposlenimi samo zadnje dni, pač pa tudi zadnje tedne in mesece, ko so se sindikati daleč od oči javnosti z ministrom za javno upravo Borisom Koprivnikarjem pogajali o odpravi plačnih anomalij. Ko je postalo jasno, da je do dogovora, ki naj bi bil sklenjen do delavskih praznikov, še dolga pot, se je spet začel pojavljati na televizijskih zaslonih, prejšnji teden pa v spremstvu širokega članstva še na Gregorčičevi. Pogajanja se nadaljujejo prav danes.

Ministra in premiera so razumeli, da bodo letos prednostno urejali položaj najšibkejših v javnem sektorju. Če ne moremo plačati položnic in otrokom zagotoviti osnovnih dobrin, to ni dostojno življenje, razočarano pove, pri čemer se mu v mislih ne slikajo samo podobe javnih uslužbencev, ampak tudi delavcev v zasebnem sektorju. »Minimalna plača enako boli v obeh sektorjih. Ker so gospodarske razmere v državi boljše, moramo del rasti preliti v plače, tudi za ceno konflikta,« razmišlja sindikalist, ki je s svojo nepopustljivo retoriko trn v peti vsakokratni oblasti. Pretehtati je treba tudi razmerja med nosilnimi delovnimi mesti v javnem sektorju, ki so poenostavljeno v trikotniku uradnik-učitelj-zdravnik (brez specializacije). Njihove osnovne plače se pri enaki univerzitetni izobrazbi zelo razlikujejo. Učiteljeva je za 550 evrov nižja od uradnikove, zato bo treba odgovoriti na temeljno vprašanje, je odločen: je učiteljevo delo manj vredno, manj odgovorno, manj kompleksno? Vlada je v zadnjem predlogu namreč celo povečala anomalije pri univerzitetno izobraženih. Jeseni lahko to neskladje eksplodira kot tempirana bomba, svari.

Če bi verjeli Koprivnikarju, bi morali dogovor za najslabše plačane podpisati preteklo sredo, a bolj kaže, da ga bodo podpisali do sredine julija. Sicer jeseni ne bo druge možnosti, kot da konflikt preraste v stavko ali stavkovni val. Konflikt menda ni daleč. V sindikalnem gibanju po nekaj letih čuti pripravljenost na spopad za boljše plače. Od začetka prevlade neoliberalne agende je delavstvo ves čas izgubljalo, zadnje desetletje je zaznamoval še vzpon prekarizacije, pri kateri odkrito priznava, da so sindikati še kaj več kot samo zaspali. »Ko slišim, da mladi nočejo varnih služb, češ da so vajeni delati dve uri tam in štiri ure ponoči nekje drugje, me prime, da bi kaj vzel v roke in povedal takim ljudem, kar jim gre.« Takšni argumenti ga vidno ujezijo, njihovo absurdnost dokazuje z izidom nedavnih volitev v Veliki Britaniji, na katerih je z izdatno pomočjo mladih zmagala laburistična stranka z levim programom. Vzporednic s slovensko oblastjo tu ne najde, po krajšem premoru odločno izreče, da je sedanja vlada »veliko razočaranje«.

V krizi sindikati preveč uslužni

Ne gre spregledati, da so veliko vlogo pri varčevanju odigrali sindikati. »Za nazaj se kaže, da smo imeli preveč razumevanja za interese države, ki so bili velikokrat interesi kapitala, pa tudi za pohlevnost oblasti, ki je slepo sledila zahtevam Bruslja,« osvežujoče odkrito priznava sokrivdo za varčevanje. V vzgoji in izobraževanju so jih privili z dvojnim vijakom: hkrati so hoteli povečati normative, s čimer bi delo izgubilo tri tisoč ljudi, in drastično znižati plače. Sindikati so se odločili za drugo, na kar je prvi pogajalec javnega sektorja posebej ponosen, saj so s tem obvarovali splošni interes.

Izobraževanje je kljub temu potisnjeno na obrobje. Če je bilo v devetdesetih eden ključnih resorjev, je zadnja leta postalo nepomembno. »Krvavi pot potimo, da bi politikom dopovedali pomen izobraževanja in jim preprečili, da bi delali škodo državi.« Brez ovinkarjenja izstreli, da niti aktualna ministrica tega ne razume. Deklarativno sicer podpira tako znanost kot izobraževanje, vendar država sprejema nasprotne odločitve, zato bi od nje pričakoval zaostritev komunikacije, celo odstop.

Proti kratkovidnosti politike na tem področju se sicer že 21 let bori kot glavni tajnik Sviza, sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture, in 11 let kot predsednik konfederacije sindikatov javnega sektorja, ki povezuje različne sindikate. V zadnjih letih se namreč ti drobijo, mnogi so ozko usmerjeni in zastopajo en sam poklic.

Sviz je skoraj edini sindikat, ki med krizo ni izgubil članstva; v vzgoji in izobraževanju je vsaj 70 odstotkov zaposlenih sindikaliziranih. Bolj kot številke in članarine jih odlikuje velika mobilizacijska moč, ki jo skoraj vsako leto lahko opazujemo pred vladnim poslopjem. To je plod dela izjemne, obnavljajoče se ekipe, razlaga. »Kot vidite, sem jaz edini metuzalem,« se nasmehne. Spomladi je dopolnil 60 let, zato že razmišlja o upokojitvi, a brez prave predstave, kako bi bila ta lahko videti, pove. Nato upočasni govor in doda, da je čisto zadovoljen, če je delo na mizi od jutra do večera. Mandat tajnika se mu izteče prihodnje leto, o ponovni kandidaturi pa še ni razmišljal.

Politik zunaj politične arene

Kako bi le utegnil, ko pa ima poleg vodenja Sviza in konfederacije še številne funkcije: je državni svetnik, sedi v nadzornem svetu Modre zavarovalnice, zastopa Svizova stališča v Delavski hranilnici, še vedno je aktiven član stranke Trs. Gibanje se je v soboto združilo v Levico, v katero se bo najverjetneje včlanil. Političnemu delovanju se sicer izogiba, ne izogiba pa se izrekanju o temeljnih vprašanjih, naj gre za bodečo žico na meji, pravico do splava ali pravice migrantskih delavcev. Ga pa v zadnjem času k aktivnejšem političnemu delovanju nagovarja marsikdo. »Pravijo, da so zdaj v modi starejši gospodje v politiki, Corbyn v Veliki Britaniji, Sanders v ZDA, in da tega ne bi smel spregledati,« se pošali. A to bo moralo počakati na čas, ko bo ljudem z najslabšimi plačami vsaj nekoliko izboljšal položaj. Ta misel ga trenutno najbolj zaposluje. Sindikalni kolegi, ki mu pri tem pomagajo, ga kličejo svizec, kar mu je zelo simpatično. »Ko se postavijo na zadnje noge, vidijo dlje in prej zavohajo sovražnika,« interpretira svoj vzdevek.

Ima dva sinova, enega odraslega, za katerega upa, da bo letos diplomiral na prvi stopnji, in enega srednješolca, ki je ravno končal prvi letnik. V prostem času, kolikor ga ostane, je popolnoma nezanimiv, pravi. Izkoristi ga za okopavanje krompirja in pridelovanje solate na njivi, ki jo ima na Cerkljanskem, včasih pa preprosto samo strmi v zrak in se prepusti občutju, da je lepo živeti. Spomini iz otroštva ga vežejo na vas Breg blizu Šentruperta, kjer je odraščal njegov pokojni oče. Takrat mu je šlo blazno na živce, da ga je silil k delu na njiivi, danes pa s ponosom ugotavlja, da je očetu vse bolj podoben. Toda jeseni, ko bo spet čas, da nadaljuje njegovo tradicijo, za spravilo pridelka in pripravo njive ne bo časa, saj bo gotovo zaposlen s pogajanji, nemara celo s stavkovnimi aktivnostmi.